Misli Jožeta Rajhmana

- Kdor začenja, mora vedeti, da ga spremlja božja potrpežljivost. Zanjo sta besedi "padec" in "neuspeh" vsakdanji besedi.

- Ne moreš se srečati s človekom, ki ga ne ljubiš. Ne moreš se srečati s človekom, ki tebe ne ljubi. Moreš se srečati s človekom, v katerem zazveni tvoja beseda.

- Kristjanova vera temelji na božjem trpljenju. Šele takrat, ko kristjan sprejme trpljenje, razume božjo skrivnost, dojame božjo neizrekljivost, božjo neizmerljivost.

- Ali ni človekovo pričakovanje vedno pričakovanje človeka? Ne nečesa drugega. Človek pričakuje človeka, ker ga potrebuje. Potrebuje končno Človeka-Kristusa.

- Če nova zaveza dopolnjuje staro, potem je dopolnitev ena najkorenitejših, meji na "nemogoče". Bog trpi. Trpi za človeka. Trpi namesto človeka.

- Človek pozablja, da je vsakdanja resničnost nekaj, kar ni povsem božje. Bog pozna "sedmi dan", dan počitka.

- Biti kristjan pomeni - delati za človeka, pomagati mu, da bo našel v sebi človeka Kristusa, ki je Bog. Biti kristjan pomeni biti človek, kajti Bog je postal človek.

- Nihče ni zapuščen od takrat, ko je bil Bog zapuščen na križu. To je vstajenjska resnica današnjega človeka.

- Pot do mojega srca pripravlja z menoj On. V meni raste njegova moč. Grešen človek sem, toda že doživljam svoj advent.

- Če bi mogel, bi vsem kristjanom predpisal dnevno dve tableti smeha: zjutraj in zvečer. Tako bi lažje pričali za krščansko radost.

- Srečanje z Jezusom je srečanje s križem. Kdor odklanja križ, ne bo mogel srečati Jezusa.

- Vsak nosi svojo podobo križa. Vsak jo doživlja v sebi in ve, da je neponovljiva; enkratna, največja, najtežja.

- Kristus je učlovečenje Boga, je trpljenje Boga, je vstajenje Boga; ni prišel razkazovat svoje božje veličine, prišel je na pomoč človeku v njegovi bivanjski stiski.

- Pričakovanje je odprtost za prihodnost. Pričakovanje je vera vernih in nevernih.

- Dokler ne bom razumel evangeljskega sporočila o svobodi, ki se skriva pod plaščem božjega otroštva, tako dolgo bom stal le na pragu božjega kraljestva.

- Krščansko oznanilo izgubi svojo pristnost, če ni bilo izčiščeno v tihoti Nazareta, v tihoti in skritosti vsakdanjega življenja.

- Bolje bi bilo več prepustiti Svetemu Duhu, če že ne moremo vsega; tako bi se lažje smejali, saj bi vedeli, da so stvari v dobrih in zanesljivih rokah.

- Srečanje z Bogom je vedno v srečanju s človekom. Ali ni vodoravno pred navpičnim? Bog je namreč postal človek.

- Ali ni bolje motiti se ob Jezusu, ki popravlja naše napake, kot biti prepričani o pravilnosti svojega ravnanja in doživeti življenjski polom?