Sredi vojne ljudem prinašati pomoč, bližino in upanje
Marijine sestre v Ukrajini
Vojni v Ukrajini kar ni videti konca. Kot v vseh vojnah najbolj trpijo prav preprosti ljudje. Kako tem pomagajo in prinašajo upanje Marijine sestre, ki delujejo v tej državi? Pridružili smo se duhovniku Juriju Ferležu, ki je že dvaindvajsetič peljal pomoč na zahod Ukrajine in se pogovarjali s sestrami na Zakarpatju ter h pogovoru povabili še sestri, ki delujeta v Kijevu.
Sestri z Zakarpatja: Pomoč, ki prispe k nam, gre po vsej državi
- Vračate se z romanja ob stoletnici Marijinih sester, na katerem ste posebej molile za mir v Ukrajini. Tukaj na Zakarpatju ni neposrednih spopadov, vendar se vojna gotovo čuti tudi v tem delu države. Kako jo doživljajo ljudje?
Sestra Jožica Sterle: Na fronti so njihovi očetje, sinovi in bratje. Zelo veliko fantov in mož je bilo vpoklicanih, zato se ljudje bojijo zanje. Veliko je tudi že mrtvih.
Sestra Katja: Prav včeraj nam je neka gospa povedala, da so našli vojaka iz naše vasi, ki je padel že pred dvema letoma. Zdaj bodo njegove posmrtne ostanke pripeljali domov in ga pokopali. V naši vasi je pokopanih že več vojakov, nekaj pa jih še vedno pogrešajo.
- Koliko prebivalcev ima vaša vas?
S. Jožica: Približno tri tisoč petsto. Pet padlih vojakov je že pokopanih, nekaj domačinov pa še pogrešajo.
- Kako mobilizacija vpliva na vsakdanje življenje?
S. Jožica: Ob cestah so kontrole. V nekaterih krajih pregledajo avtomobile in prtljažnike, da bi ugotovili, ali kdo prevaža moške, ki bi morali biti mobilizirani. Vpoklicani so lahko moški med 25. in 60. letom, razen če imajo zakonsko določene razloge za oprostitev, denimo tri otroke ali skrbijo za ostarele oziroma bolne sorodnike.
- Kako se preživljajo družine, ko je oče ali mož na fronti?
S. Jožica: Vojaki dobivajo plačo in denar pošiljajo družinam. Toda življenje je bilo skromno že pred vojno. Upokojenci na primer, kdor ima minimalno pokojnino, in takšnih je veliko, prejemajo približno 50 evrov pokojnine, kar ne zadošča za vse življenjske stroške. Zato so zdravila, plenice in druge potrebščine, ki jih dobivamo iz Slovenije, zanje zelo pomembni.
Na začetku vojne je v ta del države prišlo tudi veliko beguncev. Številni so pozneje odšli v razvitejše evropske države, nekateri pa so ostali v bližnjih mestih. Domačini pripovedujejo, da je zato na trgu dela večja konkurenca. Prišli so obrtniki in drugi delavci z vzhoda, zato je težje dobiti delo in zaslužiti. Spremenilo se je tudi splošno vzdušje. Pred vojno je bilo življenje bolj veselo in sproščeno, zdaj pa je nad ljudmi ves čas nekakšna senca.
Božo Rustja, objavljeno v Ognjišču 2026-10, str. 6
