sv. Leon Veliki (umrl 461)

»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil … O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.