21. oktober

LETA 1573 VPELJANA POŠTNA ZVEZA

Kranjski deželni zbor je vpeljal poštna zveza med Ljubljano in Gradcem. Sel je sprva potoval peš, leta 1578 pa so uvedli pošto, ki je delovala dvakrat na teden.

 

LETA 1757 ROJEN MARTIN KURALT

21 10 1757-Martin-KuraltZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1845)

Ta razsvetljenec je bil najprej v stiškem samostanu, potem pa je postal škofijski duhovnik. Zaradi svojih svobodomiselnih nazorov je bil večkrat interniran in umrl je na Češkem. Zavzemal se je za zbiranje ljudskih pesmi, vendar samo izbranih in popravljenih za poučno-vzgojen namen, druge pa je zavračal.

več:
S. Čuk, Martin Kuralt: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 52-53

 

LETA 1805 BITKA PRI TRAFALGARJU

21 10 1805-bitka-pri-TrafalgarjuV eni najbolj znanih pomorskih bitk v zgodovini, je pri rtiču Trafalgar ob vhodu v Gibraltarsko ožino angleško ladjevje pod poveljstvom admirala Nelsona premagalo združeno francosko in špansko mornarico (33 ladij) in tako onemogočilo Napoleonov načrt za osvojitev Anglije. Združeno ladjevje je izgubilo 22 ladij, Britanci niti ene, v bitki pa je bil smrtno ranjen admiral Nelson ...

 

LETA 1833 ROJEN ALFRED NOBEL

21 10 1833-Alfred-NobelŠVEDSKI KEMIK, INŽENIR IN IZUMITELJ († 1896)

Najbolj znan Šved je Alfred Nobel, izumitelj dinamita, eksploziva, ki naj bi človeku pomagal pri gradnji cest in predorov in podobnih del, a so ga brezvestni ljudje vpregli v voz vojne industrije (ob smrti je imel Nobel priznanih 355 patentov). Nobel je v svoji znameniti oporoki vse imetje, ki ga je prislužil s tem odkritjem, volil v poseben sklad, iz katerega se vsako leto 10. decembra, na obletnico njegove smrti, podeljujejo Nobelove nagrade za razna področja znanosti in umetnosti in za mir.

njegova misel:

  • Življenje na svetu in življenje po smrti sta večna skrivnost. Vendar nas umirajoča iskra spravi v slovesen strah božji in utiša vsakršen glas razen glasu vere. Govori samo večnost.

 

LETA 1862 ROJEN ANTON FUNTEK

21 10 1862-Anton-FuntekPISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1932)

Ljubljančan Anton Funtek, po poklicu učitelj, je s svojo pesniško zbirko Izbrane pesmi (1894) vzbudil silen odpor pri predstavnikih moderne. Pisal je tudi mladinsko poezijo. Pomembnejše kot njegove pesmi so njegovi prevodi del svetovne književnosti (Shakespeare, Goethe, Hauptmann). Napisal je libreto za lirično opero Teharski plemiči (1890) Benjamina Ipavca.

 

 LETA 1866 ITALIJA IZVEDLA BENEŠKI PLEBISCIT

Po vojni med Italijo in Avstrijo je Beneška Slovenija v celoti spadala po Italijo. Italijanska oblast je hotela to odločitev dunajskega mirovnega sporazuma potrditi tudi s plebiscitom. Ker je bilo sovraštvo do Avstrijcev, ki so leta 1797 odpravili večstoletne pravice te dežele, veliko, je bil izid že vnaprej znan. Večina se je odločila za Italijo. Italijanska oblast pa je namesto nekdanje samouprave Beneško Slovenijo začela poitalijančevati.

več:
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

 

LETA 1895 ROJENA KARLA BULOVEC

23 08 1957 Karla BulovecKIPARKA IN RISARKA († 1957)

Kiparka in risarka Karla Bulovec, poročena z dramatikom Ivanom Mrakom, je bila samonikla in dostikrat nerazumljena umetnica. Ustvarjala je razgibane risbe in plastike. Od večjih plastik se je v mavcu ohranil osnutek za spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru (1936) z Blažetom in Nežico, ki je po nenavadni poti prišel v Mariborski muzej. Med vojno so kip razžagali ter ga skrili pred nemškim okupatorjem. Od leta 1996 stoji, ulit v bronu, pri stolni cerkvi sv. Danijela v Celju.

 

LETA 1902 ROJEN AVGUST SFILIGOJ

odvetnik in politik († 1985)

Na rodnem Dobrovem v Brdih je končal osnovno šolo, licej v Gorici. Študiral je v Bergamu in po maturi je doktoriral iz prava v Padovi, kot odvetnik je delal v Gorici. Že v času študija se je pridružil uporniški skupini v boju s fašizmom mladih in bil leta 1927 med ustanovnimi člani uporniške organizacije TIGR in tajnik goriške Edinosti. Decembra leta 1930 je bil prvič zaprt za deset let, toda po štirih letih izpuščen, vendar pod stalnim nadzorom. Leta 1940 so ga znova aretirali, ga v konfinaciji obtožili vohunstva in v Trstu obsodili na 30 let zapora. Odsedel je skoraj tri leta, nato pa je bil zaradi kapitulacije Italije prost. Šel je k partitanom, vendar se ni strinjal z njihovim ravnanjem, prav tako tudi ne z novo jugoslovansko oblastjo po osvoboditvi ... zato ga je OZNA spet aretirala (ker je ljudi nagovarjal, naj obesijo slovensko zastavo brez zvezde). Po nekajmesečnem zaporu je bil izpuščen in leta 1947 sodeloval pri ustanovitvi Slovenske demokratske zveze, prve slovenske politične stranke v Italiji. Leta 1950 so ga zaprle italijnanske oblasti, da bi prestal še ostanek zaporne kazni iz leta 1941. Dokončno je bil oproščen šele leta 1971. Veliko je pripomogel pri organizaciji slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem, ukvarjal se je z zgodovino in izdal dve publikaciji Slovenska demokratska zveza v Gorici 1947-1969 in Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice. Njegova hčerka Majda je o njem napisala knjigo Kjer sem svoboden, tam sem doma (Življenje in delo dr. Avgusta Sfiligoja) (2005 v dveh delih)

o njem:
Naš rojak Avgust Sfiligoj je doživel, da so ga zaprli trije režimi: najprej fašistični, komunistični v Sloveniji, tretjič pa ga je spravila v zapor še demokratična republika Italija ga ja spravila. (Rafko Dolhar)

 

LETA 1911 UMRL JOSIP VOŠNJAK

21 10 1911-Josip-VosnjakPOLITIK IN PISATELJ (* 1834)

Sin premožne usnjarske družine iz Šoštanja je bil po študiju medicine na Dunaju zdravnik v več krajih. Bil je liberalni politik tabora mladoslovencev in gospodarstvenik. Poskusil se je tudi kot pisatelj ljudskih povesti po Jurčičevem zgledu. V poznih letih je začel pisati tudi za gledališče. Njegova drama Doktor Dragan (1894) obravnava (že tedaj!) korupcijo v politiki.

 

LETA 1931 ROJEN KAJETAN KOVIČ

21 10 1931-Kajetan-KovicPESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 2014)

Mariborčan, ki je mladost preživljal v Poljčanah in je tegobe vojne in kmečko življenje spoznaval v pokrajini oib Muri (Mota pri Gornji Radgoni). Po vojni je šolanje (gimnazijo) nadaljeval v Mb in primerjalno književnost v Lj. Nekaj časa je bil časnikar, potem pa do upokojitve urednik pri DZS, od leta 1995 je redni član SAZU ... Pesmi je začel pisati v gimnaziji, znan pa je postal z zbirko Pesmi štirih (1953), v kateri je bilo poleg pesmi Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka tudi 26 njegovih pesmi. Sledile so tudi samostojne zbirke v katerih se ukvarja s človekom, ki se mora upirati silam modernega sveta, bivanjska in eksistencialna vprašanja (novi ekspresionizem) ... Pisal je tudi prozo, svoj doživljajski svet realistično opisuje v zbirki novel (Iskanje Katarine) in nekaj romanih. Znan je kot mladinski pisatelj in pesnik (Maček Muri, Piki Jakob ...), veliko pa je tudi prevajal (Rilke, Trakl ...)

nekaj njegovih verzov:

  • Je zimski čas in je drevo / in lovcev črna četa / in je osamljeno telo / na poti v mrzla leta. // Je nežen čas, ko pod nebo / beži kristalna reka / in je izmučeno meso / živali in človeka. // Je čas, ko jezerske vode / okamenijo v ledu / in ko utrujene roke / obstanejo v neredu. // Je tihi čas in dolgi čas / po hišah in vrtovih. / Je ura, ko se toči mraz / vodeno po zidovih. // Ko zablešči ob svitu dne / iz sanj zeleno morje. /A eno samo sonce gre / počasi čez obzorje. (Zimski čas)
  • Kako naj rečem svetu / da bo moj / kako naj mu rečem / da bi rad vsega / zdaj in za zmeraj / kako naj mu rečem / da ga zato ne bo manj / da bom vzel malo / samo kakšno zarjo / na robu jutra / vse drugo pa pustil / da bo žarelo naprej / nedotaknjeno / kako naj mu rečem / da me bo slišal / moj glas in moje srce / in moje roparske roke / na robu jutra? (Kako naj rečem svetu)
  • Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal, / takrat ti polno krilo / spominčic bom nabral. // Takrat boš dobre volje / in dobrega srca, / spominčica, čez polje / s pomladjo v krilu šla. // Kjerkoli boš obstala, / od tebe lep bo svet / in vsakemu boš dala / lahko svoj plavi cvet. // Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal - / le jaz bom sam, brez male / spominčice ostal. (hčerki za bodoča leta)
  • V tej sobi, kjer že dolgo vrsto let / živim, neopazno med vsakdanjimi predmeti / ozvezdja krožijo in je ujetih / veliko rim, spominov in besed. // Srce navidez negibnih stvari / oživljajo neki neznani kraji, /neko življenje, ki se sicer s pomišljaji / pregiblje, vendar ne stoji. // Vse ima svojo barvo, glas in zvok, / tudi venečih rož molčanje, / odrinjene in vendar žive sanje / in igre že pozabljenih otrok. // Mnogo preteklih, zaprašenih dni / se tukaj išče in razhaja / in vse umira in vse se poraja / iz muzike spominov in stvari. (Soba)

 

LETA 1999 UMRL P. JOŽE CUKALE

21 10 1999-Joze-CukaleDUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR (* 1915)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

več:
F. Bole, Jože Cukale. Vsak misijonar ima dve domovini ...: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1988), 6.-10.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci: Priloga, v: Ognjišče 10 (1998), 35-48.
S. Čuk, Jože Cukale: Vse gre navzgor: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2000), 58-59.

nekaj njegovih misli ...

  • Nekoč mi je nekdo rekel: "Vse gre navzdol!" Jaz pa sem mu odgovoril: "Vse gre navzgor!" Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
  • Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
  • Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
  • V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to deželo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
  • Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla skozi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
  • Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
  • Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
  • Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
  • Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
  • Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
  • Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit...

 

LETA 2011 UMRL TONE PAVČEK

21 10 2011-Tone-PavcekPESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC IN UREDNIK (* 1928)

Rojen na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega šestnajstega leta. Po prvem razredu so ga dali v Ljubljano (v marijanišče in kasneje v frančiškanski konvikt). V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in diplomiral na pravni fakulteti (1954). Dejaven je bil na časnikarskem področju, tudi novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj mladinskega gledališča in urednik Cankarjeve založbe, tudi presednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 tudi član SAZU. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. Lahko rečemo, da je vse, kar je razmišljal, povedal, napisal ... , naredil v verzih. Zanj je bila osnova valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine, tak je bil njegov slog, tak človek je bil, vse je najprej zvenelo v njem. Verz je bil njegova zgoščena misel, njegovo igranje, njegova poezija, njegovo življenje ... Veliko je tudi prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak)

več:
B. Rustja, Pesnik in prevajalec Tone Pavček: Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 6-10.

nekaj njegovih misli (verzov):

  • Vse je na svetu za kaj. / Vojaki za boj in za marše, / raj, da se rima na maj, / otroci, da starajo starše.
  • To, da gremo v stolpnicah ali po cesti brezbrižno drug mimo drugega, je mogoče še hujše kot to, da ranimo svoje.
  • Življenje je vse mogoče: so klanci in ravne poti. Po bližnjicah se ne pride daleč. Treba je iti navkreber, v klanec, premagovati težave.
  • Rane prizadeva človeška neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati veliki in vsi enkratni.
  • Odkriti moramo sposobnosti otroka in jih razvijati. Vsakemu moramo dati vedeti, da je lučka. Treba ga je spodbuditi, da sveti - v tem je čar.
  • So stvari, ki so večne in jih ne moremo spremeniti. Tudi otroške narave ne. Poskrbeti moramo le, da imamo otroke radi, da od njih lahko črpamo radost do življenja, sokove mladosti, prešernost.
  • Presoja, kaj je pomembno, je relativna. V mojih očeh je, denimo, pomembno, koliko si v ravnovesju s sabo, z razumevanjem sveta, samega sebe in svojih bližnjih.
  • Na svetu si, da iščeš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.
  • Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš.
  • Med lici in poklici / gospoda je in raja, / a malokdo v resnici / je to, kar se izdaja.
  • Menim, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim.
  • Vsaka mama je prava mama, / dana za srečo in na veselje. / Prava. In ena sama. / Za vse življenje.
  • Vsak človek je zase svet, / čuden svetal in lep / kot zvezda na nebu ... // Vsak tiho zori, / počasi in z leti, / a kamor že greš, vse poti / je treba na novo začeti.
  • Pravo oko po resnici zrcali / pravo sliko sveta. / Pravo oko je tudi tako z očali, / a z dioptrijo srca.
  • Prava beseda veliko zaleže / in žal besede ni treba zanjo. / A treba je, da si je vreden. / Seveda kot mož beseda. / Potem postaneš radobeseden / in beseda tvoja soseda.
  • Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim?
  • Nič, kar se rodi, ni večno, / naj bo svoj kratek čas srečno! // Rod je za rodom bil ziban / v zibki. Zdaj zibke so žrtve / napredka. Prazne in mrtve. / Svet pa je pust in zariban.
  • Staro malo zdaj velja. / Spraznjenost sedi za mizo. / V kotu bogkovem brblja / neutrudni televizor.

 

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh