28. oktober

LETA 1510 ROJEN FRANČIŠEK BORJA (BORGIA)

28 10 1510 sv Francisek BorjaŠPANSKI PLEMIČ, jezuit v Rimu, TRETJI GENERAL DRUŽBE JEZUSOVE,svetnik (†1572)

Šolal se je v španski Zaragozi, nato pa se je leta 1529 poročil s portugalsko plemkinjo Eleanor de Castro. Ko mu je leta 1546 umrla žena, je vstopil v Jezusovo družbo. V Gandiji je ustanovil jezuitski kolegij in ta je s papeško bulo 1547. napredoval v univerzo. Leta 1550 je odšel v Rim – tam ga je sprejel ustanovitelj jezuitskega reda Ignacij Loyola in javno objavil njegov sprejem v red. Leto pozneje se je vrnil v Španijo in bil posvečen v duhovnika. Leta 1554 ga je Ignacij imenoval za generala španskih provinc, 1565. pa je postal general Jezusove družbe.
Frančišek Borja je prepričljiv zgled, kakšne možnosti se skrivajo v človeški naravi: ob moči duha in v sodelovanju z Božjo milostjo se lahko dvigne do neslutenih višin svetništva, ob moči istega duha, toda samovšečno zagledanega v samega sebe, pa se lahko pogrezne v prepade zla. Plemiška rodbina Borja je dala Cerkvi današnjega svetnika, iz istega debla pa je pognala strupena mladika – nevredni papež Aleksander VI., zaradi katerega je družina prišla na slab glas. Njegov god obhajamo 3. oktobra.

 

LETA 1550 ROJEN1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

15 08 1568 sv Stanislav KostkaSVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINA († 1568)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

 

LETA 1585 ROJEN CORNELIUS JANSEN

08 05 1638 Cornelius JansenNIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA († 1638)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

 

LETA 1708 ROJEN ANTON MAJZEL (MEISL)

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR

Doma na Ptuju, po vstopu v jezuiitski red je študiral v Varaždinu in Gradcu. Po posvečenju in poučevanju v kolegijih v Zagrebu in Požegi, je 1743 je odšel v misijone. Dvajset let je bil predstojnik kolegija (Caballeros) in učlitelj v Novi Granadi, na ozemlju današnje Kolumbije in Venezuele. Leta 1764 se je za vrnil v Evropo, kmalu (1767) pa s skupino 28 novih misijonarjev odšel nazaj v Granado, vendar so jih tam kmalu priprli in izgnali nazaj v Evropo.

 

LETA 1874 ROJEN KSAVER MEŠKO

28 10 1874 Ksaver Meskoduhovnik, pisatelj († 1964)

Pisatelj Ksaver Meško, dolgoletni župnik na Selah pri Slovenj Gradcu (1921-1964), je bil zelo mehka duša, kar zaznamo iz njegovih spisov. Bil je zelo blizu mladim in uveljavil se je kot mladinski pisatelj. Pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi, je izšlo šest zvezkov njegovih mladinskih spisov z naslovom Mladim srcem. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

več:
S. Čuk, Ksaver Meško: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1994) 20-21.

S. Čuk, Ksaver Meško, pevec dobrote in ljubezni: Priloga, v: Ognjišče 2 (2014), 58-65.

nekaj Meškovih misli:

  • Bog prihaja zmerom z ljubeznijo. Zato je tudi bridkost iz roke Gospodove ljubezen.
  • Ni življenje največ! Več je: lepo življenje in za lepim življenjem lepa smrt. Največ pa je: za lepo smrtjo še lepše življenje.
  • Vsako življenje je lepo in veliko, ako svoj namen izpolni. Določen svoj namen ima tudi najmanjše in najtišje življenje.
  • Najmočnejša je pri Bogu prošnja in molitev matere. Zaklenjena vrata odpre, železne duri prebije taka prošnja. Kako ne bi našla poti do srca našega Boga? Saj je vendar Oče!
  • Vse veliko, skrivnostno in sveto se rodi v tihoti, v samoti, v tiho misleči, ponižno poslušajoči in otroško občudajoči duši ... Najgloblje so tihe, molčeče duše.
  • Bodi voljno pero v božji roki. Naj piše Bog s teboj po svoji volji. Tako bo napisano vse dobro in najbolje.
  • Bolje je, da molčim ves dan, ko da izgovorim eno besedo, ki me lahko pozneje bridko tepe. Če nam svetuje razum, da ne govorimo slabo o višjih, nam zapoveduje srce, naj ne govorimo slabo o nižjih, ki se braniti ne morejo.
  • TI si začetek, konec nas si vseh, / popotnik z nami si na vseh poteh, / sopotnik tih in hkrati naš voditelj.
  • Oče nebeški pretehtava enega s srečo, drugega z nesrečo. In kdo more z gotovostjo reči, kaj je za človeka varnejše, kaj nevarnejše? Jaz bi trdil, da je skoraj nevarnejše – sreča.
  • Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, / svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; / vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, / v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi.

 

LETA 1891 UMRL ALOJZIJ CARLI

28 10 1891 Alojzij CarliDUHOVNIK, PRVI GORIŠKI PRIPOVEDNIK (* 1846)

Šolal se je v Gorici, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1870 posvečen v duhovnika, čeprav ga je vleklo, da bi študiral jezikoslovje, ker je bil izredno nadarjen za jezike (poznal jih je 18). Služboval je v raznih krajih, od leta 1877 do smrti je bil župnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Ves čas je veliko pisal. Kot leposlovec je ustvaril dve izvirni deli: povest iz 1. stoletja krščanstva Evfemija (1874) in roman iz 5. stoletja Zadnji dnevi v Ogleju (1876) in se uveljavil kot prvi goriški pripovednik.

 

LETA 1894 ROJEN FERDO KOZAK

28 10 1894 Ferdo KozakPISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK († 1957)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

 

LETA 1914 ROJEN BOGOMIL FATUR

28 10 1914 Bogomil FaturPESNIK, PREVAJALEC IN ESEJIST († 1990)

Pesnik nenavadne izrazne moči, doma s Prema pri Ilirski Bistrici. Po diplomi na slavistiki je bil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa na akademiji za igralsko umetnost. Najbolj je uspel v svojih preobrazbah soneta. Knjiga lirike, Beli galeb in Minuta tišine. V prvih pesmih je bil novoromantik, kasneje pa se je s svojim pesniškim svetom uporništva, boja, otožnosti, domoljubja, ljubezni in razmišljanj o življenju oddaljil od začetnega pesniškega izraza.

 

LETA 1958 ZA PAPEŽA IZVOLJEN ANGELO RONCALLI

28 10 1958 Angelo Roncalli papezki je prevzel ime papež Janez XXIII.

Ko je bil beneški patriarh Angelo Giuseppe Roncalli izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

več o svetniku
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.

njegove mislil:

  • Človek ni nikoli tako velik kot takrat, ko kleči. Prava veličina je zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni.
  • Dolga vaja življenja naj vse nauči, da za srečo našega duha veliko bolj koristi videti v stvareh dobre strani in se ob njih ustaviti, kot pa iskati slabe, pomanjkljive, in to še poudarjati.
  • Telesno zdravje, mirna vest, veselje do dela in ljubezen do miru v pričakovanju nebeških dobrot, to je radost življenja.
  • Vero moramo izpovedovati z vsem svojim življenjem, ob vsaki priliki in v prisotnosti kogar koli.
    več:

 

LETA 1995 UMRL MIHA POTOČNIK

28 10 1995 Miha PotocnikPRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC (* 1907)

"Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom." Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji "nori" zaljubljenosti pravi: "Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede."

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2007), 32-33.

 

LETA 2002 UMRL MAVRICIJ ZGONIK

10 03 1910 Mavricij ZgonikGEOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1910)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

 

LETA 2013 UMRL IGNACIO LARRANAGA

28 10 2013 Ignacio LarranagaDUHOVNIK, KAPUCIN,UČITELJ PRIJATELJSKEGA POGOVORA Z BOGOM (*1928)

Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

več:
S. Čuk, Ignazio Larranaga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 52-53.

Jutranja molitev

Gospod, / v tišini nastajajočega dneva / te prihajam prosit za mir, / modrost in moč. / Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni; / biti hočem potrpežljiv, razumevajoč, / ponižen, blag in dober. / Videti onkraj videza tvoje otroke, / kakor jih vidiš ti, / da bom mogel tako ceniti / dobroto vsakega posameznika. / Zapri moja ušesa za mrmranje, / varuj moj jezik pred obrekovanjem; / naj bodo v meni le tiste misli, / ki blagoslavljajo. / Hočem imeti tako dober in pravičen namen, / da bodo vsi, ki se mi bodo približali, / začutili tvojo navzočnost. / Odeni me s svojo dobroto, Gospod, / naj, da bom ves današnji dan / odseval tebe. Amen.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh