9. april

LETA 1553 UMRL FRANCOIS RABELAIS

09 04 1553 Francois RabelaisFRANCOSKI DUHOVNIK, PISATELJ, HUMANIST (* okoli 1492)

Rodil se je v Chinonu in umrl v Parizu. Bil je duhovnik, naprej frančiškan, nato benediktinec. Izmenoma je bil kanonik v neki opatiji, potujoč stolni duhovnik, zdravnik ... Bil je pristaš humanizma in pomemben zastopnik renesančnih idealov, zaradi svojih spisov večkrat preganjan. Njegov roman Gargantua in Pantagruel je izhajal od 1533 naprej v šestih knjigah. Temelji na pripovedi ljudske knjige o velikanu Gargantui, ki služi kralju Arturju. Iz tipično srednjeveške zgodbe o vitezih in velikanih je Rabelais ustvaril roman, ki združuje različne prvine: deloma je parodija na viteške in fantastične zgodbe, alegorija, kritika srednjeveške vzgoje, pa tudi razlaga renesančnih idealov (osvoboditev, razum). Osrednja poteza dela je humor, s pretiravanjem in kopičenjem stilnih sredstev.

 

LETA 1803 UMRL MIHAEL BAKOŠ

09 04 1803 Mihael BakosSLOVENSKI EVANGELIČANSKI DUHOVNIK, DEKAN, UČITELJ, PISATELJ IN PREVAJALEC (* OKOLI 1742)

Rojen v Šalovcih, na evangeličanski šoli v kraju Nemescso, je bil učenec Štefana Kuzmiča. Po končanem študiju na liceju v Bratislavi je služboval v različnih prekmurskih krajih kot pastor in predikant. Leta 1790 je odšel v Šurd, kje je bil senior (dekan) okoliških evangeličanskih pastorjev, naslednik Štefana Küzmiča. Oživil je prekmursko slovstvo. Sestavil je rokopisni obrednik, izdal abecednik in prvo tiskano pesmarico Novi Graduval (1789). V njej je zbral 374 pesmi in 10 psalmov, mnoge iz Martjanske pesmarice

 

LETA 1821 ROJEN CHARLES BAUDELAIRE

09 04 1821-Charles-BaudelaireFRANCOSKI PESNIK († 1867)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

 

LETA 1854 ROJENA PAVLINA PAJKOVA

09 04 1854-Pavlina-PajkovaPESNICA IN PISATELJICA († 1901)

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških. Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

... več o njej v obletnici meseca 04_2014

njena misel...

Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

 

LETA 1883 UMRL ŠTEFAN KOCIANČIČ

25 12 1818 Stefan KociancicDUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, LEKSIKOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1818)

Vipavski rojak Štefan Kociančič, jezikoslovec, zgodovinar in profesor Svetega pisma, se je naučil okoli trideset jezikov, najljubša mu je bila hebrejščina, ki jo je tako obvladal, da je v njej zložil nekaj pesmi. Leta 1846 je postal profesor Svetega pisma stare zaveze in semitskih jezikov v goriškem bogoslovju. Bogoslovce je navduševal za slovenski jezik in jih spodbujal k pisanju. Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov spodbudne, poučne in zabavne vsebine.

 

LETA 1945 UMRL DIETRICH BONHOEFFER

09 04 1945-Dietrich-BonhoefferNEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ (* 1906)

"Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945. Bonhoeffer je malo pred tem zapisal: "Bliža se konec - zame začetek življenja."

... več o njem v pričevanju 04_2002

nekaj njegovih razmišljanj ...

Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.

Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.

Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.

Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.

Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.

Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.

Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi. Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.

Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.

Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v bož­je roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode.

V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot (iz molitve za tovariše v zaporu o božiču 1943).

Božje veselje je šlo skozi revščino jaslic in skozi stisko križa, zato je nepremagljivo in nezadržno

Nihče nima Boga tako, da mu ga ne bi bilo več treba pričakovati. Vendar pa ne more čakati na Boga nihče, ki se ne zaveda, da Bog že dolgo čaka nanj.

Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih.

Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.

Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.

Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.

Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti.

Kristjan ni kristjan zaradi kakšnega verskega dejanja, ampak zaradi udeleženosti pri Božjem trpljenju v življenju sveta.

Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on.

Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam.

V naših srcih je dovolj prostora le za eno vdanost in zvesti smo lahko le enemu Gospodu.

Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti.

Biti bližnji ni opredelitev drugega, marveč zahteva, ki je name usmerjena. Sleherni trenutek in v vsaki okoliščini sem izzvan k posluhu in delovanju ... Prisluhniti moram in ukrepati; drugemu moram postati bližnji.

 

LETA 1999 UMRL FERDO GESTRIN

09 04 1999 Ferdo GestrinZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK (* 1916)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh