15. junij

LETA 1723 UMRL JANEZ KRSTNIK MESAR

15 06 1723-Janez-Krstnik-MesarJEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR (* 1673)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, "ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: "Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu" (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več 'romantično' kot nekdanje čase.

Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar 'prebujena', saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste ... ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih ... Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih 'junakov', med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.

"Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana," piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). "Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott." V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje... Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

 

LETA 1843 ROJEN EDVARD GRIEG

15 06 1843 Edvard GriegNORVEŠKI SKLADATELJ, "CHOPIN SEVERA" († 1907)

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek "Chopin severa". Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka, napisal je tudi 66 liričnih skladb.

 

LETA 1867 ROJEN IVAN GROHAR

15 06 1867-Ivan-GroharSLIKAR († 1911)

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke ... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

več:
S. Čuk, Ivan Grohar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1997), 28-29.

 

LETA 1876 ROJEN SILVIN SARDENKO

15 06 1876-Silvin-SardenkoS PRAVIM IMENOM: ALOJZIJ MERHAR, DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK († 1942)

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Silvin Sardenko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2006), 38-39.

nekaj njegovih verzov:

 Ali se tudi tebi godi / v dolgih nočeh kakor meni: / vse nabrekle zapro se oči / komaj ob eni? // Ali nemirno tebe srce / zgodaj prebuja kot mene, / ali samotne daljne gore / z doma te žene? // Ali ne misliš sredi prevar / da bi ne bila si toli / - ako se ne bi poznala nikdar - / tuja nikoli? (Prelest)

Zvoni. / A hiše božje / nikjer ne vidijo oči. // Dehti / po rožni sreči. / A sreče od nikoder ni. // Šumi / pod starim mlinom. / A mlin stoji že leto dni. (Pesem)

Lepa naša domovina, / oj junaška zemlja mila, / stare slave dedovina, / da bi vedno častna bila! / Mila, kakor si nam slavna, / mila si nam ti edina, / mila, koder si nam ravna, / mila, koder si planina. / (...) / Blagoslov se naj razliva / v tvojih poljih in lesovih / Bog ljubezni naj prebiva / v tvojih selih in domovih! / V božjem dihu, v božjem varstvu / tvoja ladja mirno plava. / Mir s teboj po vsem vladarstvu! / Tvojim sinom večna slava! (Lepa naša domovina)

Noč je stala na planini / in lase si je česala, / razmotane, mehke, črne, / kakor prst na novem grobu. // in lasje so padali / kakor dolge, tenke sence / po planini, po dolini. / In zapletali so se vanje / žarki – pa so ugasnili, / ptice – pa so umolknile, / rože – pa so se zaprle, / in ljudje – pa so pospali ... // Noč je zrla, kak ji vdano / med lasmi je vse zaspalo; / ginjena je pokleknila / pod planino in se lahno / naslonila na planino / in molila s toplim dihom. // Kar je črna noč prosila, / stvarnica je vse razkrila: / Ko so zjutraj se zbudili / žarki – pa so se smejali, / rože – pa so žarko pile, / ptice – pa so rožam pele / in ljudje so se ljubili / lepše, dražje kakor pred. ( Tiha noč pred Njim poklekuje)

 

LETA 1885 ROJEN FRAN BRADAČ

15 06 1885 Fran BradacPROFESOR, PREVAJALEC IZ GRŠČINE IN LATINŠČINE († 1976)

Fran Bradač, rojen na Jami pri Žužemberku, je študiral klasično filologijo na Dunaju, izpopolnjeval se je še na Univerzah v Pragi in Berlinu. Najprej je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, zatem pa je predaval grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Sestavljal je grške in latinske učbenike in slovarje.

 

LETA 1886 ROJEN IVAN VOUK

15 06 1886 Ivan VoukPISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK († 1951)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

 

LETA 1902 ROJEN MODEST SANCIN

15 06 1902 Modest SancinGLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU († 1964)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

 

LETA 1903 ROJENA VIDA TAUFER

15 06 1903-Vida-TauferPESNICA († 1966)

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Vida Taufer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2003), 42-43.

njeni verzi:

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

 

LETA 1907 ROJEN LOJZE SPACAL

15 06 1907-Lojze-SpacalSLIKAR IN GRAFIK († 2000)

Svetovno znan slovenski slikar in grafik, ki je ustvarjal skoraj šest desetletij (1937 – 1995). Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Svet pozna njegova dela v vseh tehnikah: olja, risbe s tempera barvami, monotipije, slike v mešani tehniki, kolaže, akvarele, tapiserije, skulpture v lesu in steklu, matrice, lesorezi in linorezi ter sitotiski. Hranijo jih številni muzeji in galerije po Evropi in Ameriki. Posebne vrste "galerija" je župnijska cerkev sv. Jurija v Gradnem v Goriških Brdih, katere notranjščino je Lojze Spacal poslikal s freskami leta 1942, na začetku svoje umetniške poti. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva

več:
S. Čuk, Lojze Spacal. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2007), 32-33.

o njem:

"Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti" (Magda Jevnikar)

 

LETA 1936 UMRL ANTON LEVEC

13 06 1852 Anton LevecPRAVNIK in PUBLICIST (* 1852)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

 

LETA 1947 SE MARIJA POMAGAJ VRNE NA BREZJE

15 06 1947-Marija-Pomagaj-se-vracaNemci, ki so prve dni aprila 1941 zasedli Gorenjsko, so po nekaj tednih z Brezij pregnali frančiškane. Milostna podoba Marije Pomagaj je bila v nevarnosti. Konec maja 1943 je kot "begunka" našla zavetje v ljubljanski stolnici. Tedanji ljubljanski pomožni škof božji služabnik Anton Vovk jo je spravil nazaj "domov", v njeno kapelo na Brezjah.

 

LETA 1982 UMRL JOŽEF KETE

15 06 1982 Jozef KeteZIDARSKI in PLESKARSKI MOJSTER (* 1909)

Rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, poklica se je učil pri mojstru Batiču v Ajdovščini, kasneje je hodil na učno obrtnško šolo in leta 1931 postal zidarski in pleskarski mojster ter prevzel samostojno obrt. Med vojno so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo ... Po vrnitvi (1945) je bil nekaj časa pri Remontu, nato pa odprl samostojno obrt. Poklic je opravljal z vestnostjo in njegovo ime je bilo znano daleč naokoli. Svoj pečat je pustil v številnih cerkvah (160 jih naštejemo) po  vsej Primorski, z gradnjo, prezidavo, restavracijskim delom in popravilom, od leta 1936 (obnova cerkve sv. Duha - žup. Podkraj) do 1981 (nedokončana obnova zvonika v Renčah). Omenimo le obnovo fresk v Logu pri Vipavi, obnovo cerkve na Sveti gori ter kapele za glavnim oltarjem, obnovo stare cerkve sv. Petra v Dobravljah s Cebejevimi freskami ...

o njem:
Z Jožefom Ketejem je legel v grob eden uglednih mojstrov stare šole, ki so svoje delo opravljali s poklicnim zanosom... Desetine slovenskih cerkva bodo še dolgo nosile sledove njegovega dela« (Drago Klemenčič)

 

LETA 1993 UMRL BOŠTJAN KEKEC

15 06 1993-Bostjan-KekecEDEN NAJBOLJŠIH ALPINISTOV (ROJEN 20. 3. 1959)

Član alpinističnega kluba Škofja Loka, udeleženec številnih odprav v Himalajo – od leta 1976 je doma in v tujini opravil preko 900 vzponov. Leta 1993 je bil v slovenski odpravi, ki naj bi osvojila K2 (8.611 m), drugo najvišjo goro na svetu. Poleg njega so bili v odpravi še Stipe Božič, Viki Grošelj in Zvonko Požgaj. Sto metrov pod vrhom jih je zajel snežni vihar, morali so sestopiti. Kekec je zbolel za višinsko boleznijo, soplezalci so ga poskušali spraviti v dolino, toda med sestopom je umrl.

 

LETA 2009 UMRL RUDOLF FRANCL

12 04 1920 Rudolf FranclOPERNI PEVEC IN TENORIST (* 1920)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh