• Junij 2019

    Junij 2019

    tema meseca

    Odrini na globoko, v jamo

    priloga

    Francoske gotske katedrale

    gost meseca

    Tomaž Mavrič, vrhovni predstojnik lazaristov

    Preberi več
  • Maj 2019

    Maj 2019

    priloga

    Leonardo da Vinci

    tema meseca

    Cerkev in športna pastorala

    gosta meseca

    Edo Škulj in Jurij Dobravec

    Preberi več
  • April 2019

    April 2019

    priloga

    Hrana in pijača v Svetem pismu

    tema meseca

    Angeli

    gost meseca

    kardinal Angelo Scola

    Preberi več
  • Marec 2019

    Marec 2019

    mladinska priloga

    Načrt za postni trening

    priloga

    Leto Valentina Vodnika

    gost meseca

    Tomaž Merše

    Preberi več
  • Februar 2019

    Februar 2019

    priloga

    100 let slovenske znamke

    gost meseca

    ddr. Irena Avsenik, literarna zgodovinarka

    mladinska priloga

    Kako zraste ilustrator

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

04. Prvič romarska maša na prostem

4. romanje: 26. avgusta 1972

Brezje RIBS 1972Izkušnje dosedanjih treh romanj so nam pomagale izboljšati organizacijo. Že lani smo spoznali, da je največja ovira za ubran potek pobožnosti premajhen prostor v cerkvi. Zaradi gneče mnogi težki bolniki niso videli na oltar. Zato smo se letos odločili za mašo na prostem. Pri tem smo seveda tvegali zaradi morebitnega dežja ali premočnega sonca, ki tudi slabo vpliva na počutje bolnikov. Marija pa nam je poslala vreme, da si boljšega ne bi mogli želeti.

Dva meseca pred romanjem smo se sestali z ekipo, ki je vodila romanje bolnikov v Lurd. Z jezuitom–zdravnikom p. Marjanom Šefom smo se že lani domenili, da nam bodo v bodoče oni priskrbeli zdravniško in bolniško osebje, ki je za tako romanje nujno potrebno. Tako nam je uspelo zbrati več kot 40 pomočnikov, ki so bili na razpolago bolnikom in drugim romarjem. Skrbeli so tudi za okrepčila in pijačo. Na takem romanju je žeja, zlasti za bolnike največji problem. Pred mašo in po njej je lahko vsak dobil limonado, čaj ali kavo.

Velika težava je bila poskrbeti za kosilo bolnikom in voznikom, ki so brezplačno vozili na Brezje. V vseh okoliških gostilnah (štirih) smo naročili največje možno število preprostih, a izdatnih obrokov. Sestre, ki so na Brezjah, so prevzele skrb za najtežje bolnike.

Tudi ni bilo ravno lahko pripraviti na velikem dvorišču pred cerkvijo dovolj sedežev – vsaj za bolnike in invalide. Naši pomočniki so navozili stole in klopi za okoli 800 sedežev. Veliko invalidov je prišlo z vozički in tudi mi smo jih imeli nekaj. Tako smo težje invalide in bolnike na vozičkih razporedili v polkrogu pred oltarjem.

Bolnike je spremljalo tudi precej duhovnikov, zato je bilo dobro poskrbljeno za spovedovanje. Spovedovalo je okoli 15 duhovnikov in tako so lahko že pred mašo opravili spoved vsi, ki so to želeli.

Bogoslužni del romanja s petjem je pripravljala druga skupina, ki jo je vodil ljubljanski stolni vikar Lojze Uran. On je vodil tudi ljudsko petje med mašo. Romarji so imeli v rokah liste s celotnim besedilom pesmi, da so pri petju lahko lepo sodelovali.

Okrog devete ure se je začel trg polniti z romarji, parkirni prostori pa z avtobusi in avtomobili. Ura za slovesno mašo je bila namenoma postavljena bolj pozno – ob enajstih, da bi lahko vsi romarji brez hitenja pravočasno prišli. Zvonovi so slovesno doneli in naznanjali nenavaden praznik, ko so k Mariji na Brezje prišli njeni najbolj trpeči in zato najbolj ljubljeni otroci.

Ob enajstih je prišla pred oltar, nad katerim se je dvigala Marijina podoba, ovenčana s cvetjem, vrsta duhovnikov, ki so somaševali z voditeljem romanja, mariborskim pomožnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem. Med njimi je bil tudi upokojeni duhovnik–invalid, ki so ga k vznožju oltarja pripeljali na vozičku, oblečenega v mašni plašč. To je bil Leopold Končan iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem. On je prebral evangelij. Duhovnik, ki sam prenaša usodo invalidov, je še tesneje povezal daritveni oltar z našimi romarji. Berila, ki so bila posebej izbrana za to priložnost, je bral invalid na vozičku ter mlada invalidka, ki ima tudi sestro invalidko in z nami roma vsako leto že od začetka. Pri darovanju se je vsem, ki so omogočili to romanje, zahvalila dolgoletna težka bolnica Mimica, ki je bila vsa povojna leta priklenjena na posteljo, zadnji dve leti pa se je mogla udeležiti našega romanja.

Pri obhajilu so šli duhovniki s ciboriji v rokah med romarje in jih na njihovih mestih obhajali. Po maši se je razvila procesija z Najsvetejšim in škof je (tako kot v Lurdu) med potjo blagoslavljal bolnike. Mnoge oči so se od ganjenosti orosile – ne samo bolnikom, ampak tudi nam, ki smo videli toliko vdanosti v trpljenje pri teh naših bratih in sestrah. Res je, kar je v govoru povedal škof: vera pomaga prenašati trpljenje, ker mu daje smisel in upanje. (Franc Bole)

... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Zgodovina romanja invalidov

Zajemi vsak dan

Božja volja je nekaj najdragocenejšega. Ker kristjan pozna lastno revščino, nezanesljivost in greh, bo njegova bojazen, da bo spregledal Božjo voljo, toliko bolj živa.

(Romano Guardini)
Ponedeljek, 24. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh