Znamenje križa pri maši

Pri sveti daritvi se večkrat pokrižamo: na začetku svete maše, pred evangelijem in ob blagoslovu na koncu. Zanima me, kdaj se je vpeljala ta navada pri bogoslužju? (Dominik)
Kristjani so se že najstarejših časih pokriževali v zasebnem življenju in tudi pri bogoslužju in s tem izpovedovali svojo vero v Jezusa, ki je s svojo smrtjo na križu svet odrešil. Maša pa je podoživljanje te njegove daritve. V prvih stoletjih so se verniki redno pokriževali samo na čelu. V 10. stoletju se je diakon, ki je pri maši pel evangelij, pokrižal na čelu in na prsih in ljudstvo ga je posnemalo. Liturgiki v 12. stoletju govorijo o trojnem križu: na čelu, na ustih in na prsih. Polagoma so se ljudje redno pokriževali na ta način, ki ga zdaj pri maši ‘uporabljamo’ na začetku evangelija. Ni pa dognano, kdaj so v bogoslužje sprejeli veliki ali latinski križ: od čela do prsi ter od levega do desnega ramena, ki ga napravimo na začetku maše in ob blagoslovu na koncu. Znamenje križa spremlja (tiho ali izgovorjeno) besedilo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« To je tudi najkrajša izpoved vere. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 48