27. marec

• svetovni dan gledališča

 

Leta 1713 začne veliki TOLMINSKI KMEČKI PUNT

27 03 1713 Tolminski puntTolminski punt je bil zadnji kmečki upor na Slovenskem. Izbruhnil je najprej zaradi državnih davkov na meso in vino, nato pa so ga kmetje razširili še na urbarje in zahtevali 'stare pravice'. Začel se je uspešno, potem pa so ga zatrli mušketirji iz Vojne krajine. Štiri voditelje upora so usmrtili. Tej tragediji je Alojz Gradnik posvetil ciklus pesmi Podobe tolminskega punta. Vtisnjena je tudi na grb občine Tolmin.

 

LETA 1770 UMRL GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

27 03 1770 Giovanni Battista TiepoloSLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI (* 1696)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji ... Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti ... . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

 

LETA 1845 ROJEN WILHELM CONRAD ROENTGEN

27 03 1845 Conrad RoentgenNEMŠKI FIZIK († 1937)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

 

LETA 1899 ROJEN JAN (IVAN) PLESTENJAK

27 03 1899 Jan PlestenjakPISATELJ IN PREVAJALEC († 1947)

Rojen je bil pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko. Po končani gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko, bil uradnik in med vojno interniran. Pisal je ljudske povesti, novele in črtice iz kmečkega življenja in je eden njenih najvidnejših predstavnikov. Dogajanje je dogajanje navadno postavil v svoje domače okolje: okrog Škofje Loke, grapa Hrastnica, Sv. Ožbolt, Sv. Andrej nad Škofjo Loko in druge vasi do Polhovega Gradca. Njegova najbolj znana povest Mlinar Bogataj je doslej izšla že dvakrat pri Mohorjevi, prvič jo je v program založbe uvrstil že Fran S. Finžgar leta 1942, v času kulturnega molka, ki so ga uvedli oefovci. Finžgar pa je vedel, da tiskanje slovenskih knjig ni sodelovanje z okupatorjem ampak še kako pomembno za ohranjanje slovenske narodne zavesti. Slovenska knjiga je med vojno lahko izhajala samo v ljubljanski pokrajini (pod italijansko okupacijo) - takrat so izhajale knjige Slovenčeve knjižnice.

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

 

LETA 1903 ROJEN VINKO ŽITNIK

27 03 1903 Vinko ZitnikPESNIK († 1980)

Doma iz Grosuplja, delal na kmetiji, bil nekaj časa poštar, nato je leta 1929 končal podčastniško šolo in postal orožnik (čin narednika). Po vojni je odšel v begunstvo v Italijo, bil je interniran, potem pa se je izselil v Argentino, kjer je živel po različnih župnijah, pomagal pri lazaristih, potem je bil hišnik v Slovenski hiši, do smrti je živel v Slovenski vasi pri Buenos Airesu. Pisal je posvetne in nabožne pesmi z impresionističnimi in ekspresionističnimi značilnostmi, glavni vir in navdih je bilo slovensko podeželje, ljubezen, vera in pokrajina. Vzore je iskal pri Prešernu, Jenku, Gregorčiču ... Oblika, metrika in rime njegovih pesmi so brezhibne, metaforika in jezik pa precej neizviren ... Prvo pesem je objavil leta 1928 (Božja roka), leta 1937 pa so pesmi izšle tudi v samozaložbi (Pomlad). Objavljal je tudi v begunstvu, po naselitvi v Argentini je pisal v Meddobje. V Grosupljem je pisal tudi gledališke igre in nastopal tudi kot igralec.

nekaj njegovih verzov:

Ta ostri čas v srce se mi zasaja / kot mrzlo, okrvavljeno rezilo; / vse, kar je v meni prej pokojno klilo, / cvetelo v blaženem zavetju maja / in k soncu, k Bogu se smehljaje vilo / in oprijemalo se duri raja - / se grudi v lastni krvi; z zadnjo silo / se vzpenja k meni in mrtvo ostaja / kot plen pokončevalca, ki divja / čez lice razdejanega sveta . .. (Ta ostri čas)

Ne, tiste dni ne bom več mogel spati; / srce se bo zbudilo kakor brst / in rdeči nageljni v svetlobi zlati / pognali bodo v sončne dni skoz prst. // In trgali jih bodo prstki beli / cvetočih deklic tiste mile dni, / na mladih prsih bodo jim dehteli, / bleščali se kot moja srčna kri. (Pomladi izza groba)

 

LETA 1929 ROJEN ŽARKO PETAN

27 03 1929 Zarko Petanpisatelj, gledališki režiser († 2014)

Rodil se je v Ljubljani leta 1929, potem pa se je kot otrok in mladostnik moral seliti (v Zagreb, Trst ...), kakor so od njegove družine velevale zgodovinske okoliščine. Med vojno je ostal pri redovnikih na Hrvaškem, potem se je vrnil v Maribor. Največ šolanja je opravil na Hrvaškem, nekaj v Trstu in Mariboru, fakulteti pa v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomiral na Ekonomski fakulteti, leta 1977 pa še na Akademiji za igralsko umetnost. Usodno ga je zaznamovala nacionalizacija očetove kavarne Astoria v Mariboru, ki je očeta izredno potrla, pozneje pa še zapor, kamor so ga nedolžnega vtaknili komunisti (1959 je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili). V samici je začel sestavljati kratke in satirične stavke, vse je ohranjal v spominu in kasneje zapisal. V življenju se je tako nabralo skoraj 10.000 aforizmov in njegovo ime je v svetovnih antologijah aforistov .... Veliko je pisal (»Človek, ki veliko prestane, lahko piše knjige«), predvsem romane, novele, gledališke, radijske in televizijske igre, pesmi in eseje, tudi za otroke. V središču njegovega pisanja sta bila vedno satira in humor... Naštejemo lahko blizu sto prevodov, in okrog 80 slovenskih naslovov, njegova dela so bila prevedena v številne tuje jezike (27) ... Bil je poleg pri ustanavljanju Odra 57 v Dramo in MGL je prinašal novosti evropskih del. Režiral je po Jugoslaviji in po svetu in mednarodni leksikoni ga uvrščajo v svetovni režiserski vrh skupaj s tako zvenečimi imeni kot sta npr. Chaplin ali Bergman. Leta 1966 je dobil nagrado Prešernovega sklada, zlati red za zasluge leta 2004 ter nagrada mesta Maribor - Glazerjeva nagrada za življenjsko delo (2007) ...

... več o njem v rubriki gost meseca (ob njegovi osemdesetletnici) – Ognjišče 07_2009

nekaj njegovih misli:

- Dokler sem molčal, so se vsi strinjali z menoj.

- Bedak, ki napiše še tako veliko bedarijo, bo vedno našel še večjega bedaka, ki bo to objavil.

- Nikar ne spoznaj samega sebe, boš razočaran.

- Človek se nauči govoriti v dveh letih, potem pa se vse življenje uči molčati

- Politiki so podobni utopljencem. Bolj jim teče voda v grlo, bolj kričijo.

- Poštenje je žlahtnejše od znanja: znanje se lahko izkoristi za nepoštena dejanja.

- Pameten človek se nikoli ne zanese samo na svoje možgane.

- Moji aforizmi so praviloma enovrstični. Da mi ne bi mogli očitati, da pišem med vrsticami.

- Bog je ustvaril dober svet. Potem pa so ga ljudje toliko časa popravljali, da so ga povsem skazili.

- Slovenci smo, žal, s svojim »prilagajanjem« komunizmu izgubili moralo. Nimamo je več – poglejte javno in politično življenje. Je laž še nemoralna?

- Komunizem ni bil nikoli moralen. Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast!

 

LETA 1963 UMRL BOGOMIR MAGAJNA

27 03 1963 Bogomir MagajnaPISATELJ, ZDRAVNIK IN UREDNIK (* 1904)

Pisatelj Bogomir Magajna, doma iz Vrem pri Divači, po poklicu zdravnik za duševne bolezni, je napisal in zapisal več prisrčnih legend o Mariji. Prva je posvečena Vremski Mariji, zavetnici njegove domače cerkve. V knjigi Marija v slovenskih legendah (Ognjišče 1987) je sedem njegovih legend. Zelo ljubka je tista, ki govori o Mariji, ki je v svoji materinski ljubezni podojila človeško dete, ki je neutolažljivo jokalo.

... več o njem si preberite v obletnici meseca - Ognjišče 01_2004

... nekaj njegovih razmišljanj:

Dete neutolažljivo joče in joče. Angelci se čudijo in vprašujoče p­ogledujejo Marijo. Marija pa se smehlja. Na klopi poleg zibelke sedi in reče:"Samo mati lahko potolaži človeško dete, kadar se joče, zakaj iz matere je dete rojeno in iz matere hoče živeti in se umiriti. Vi, angelci, pa ste bili brez mater rojeni, zato tega ne morete vedeti. Prinesite mi dete v naročje!" Drug za drugih pohite angelci k zibeli, ga vzdignejo in lahko nesejo Mariji, ki ga vzame v svoje naročje. Z levico objema nebeška mati Marija človeško dete, z desnico si odpenja belo srajco, si razgalja prsi, ki so polne življenja, jih ponudi otroku v ustece. (Bogomir Magajna, Legenda o Mariji dojilji)

Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.

Otrokova duša je kakor zvon: kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.

Človek, ki hoče narediti nekaj velikega, se mora odreči vsemu, kar bi bilo le njemu samemu v korist

Metulj dneva išče sonce, metulj mračnjak beži za temo... So ljudje, ki so se odločili za dan, in ljudje, ki jim je draga noč. Strašno pa je tistim, ki so ustvarjeni za luč, pa morajo tipati v megle.

Razum ne more priznati večnosti - človek pa ne bo zadovoljen, dokler ne podaljša svojega življenja v večnost. Človek ne more biti srečen, dokler ne zmaga smrti, preko katere ne more razum.

Ni svobode za enega človeka ..., dokler ni svobodna zemlja, na kateri se je rodil, dokler niso svobodni tisti, ob katerih je rasel. Samo en človek ne more biti svoboden. Svobodni morajo biti vsi.

 

LETA 1968 UMRL JURIJ ALEKSEJEVIČ GAGARIN

27 03 1968 Jurij GagarinRUSKI ČASTNIK, VOJAŠKI PILOT, KOZMONAVT (* 1934)

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja. Ko je Gagarin zapuščal Zemljino ozračje, naj bi baje dejal: »Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga«, 45 let kasneje pa so Sovjeti priznali, da so mu te besede namerno podtaknili in jih je v resnici izrekel Nikita Hruščov na nekem partijskem sestanku ... Gagarinov sodelavec Valentin Petrov je namreč povedal, »da je bil Jurij, kot vsi Rusi, krščen, in kot vem, je bil tudi vernik, in gotovo ne bi bil izrekel takih brezverskih besed.« V Ognjišču 05_1968 je bila v zvezi s tem zapisana novica, kako je bil po srečnem pristanku na sprejemu v Moskvi tudi patriarh Aleksej in visok verski dostojanstvenik iz Libanona. Gagarin mu je takrat rekel: »Blagoslovite me, oče, ker prihajate iz Svete dežele, kjer se je rodil in umrl Jezus. Vedite, oče, moja vera je silnejša kot moč rakete, ki me je ponesla v vesolje.« Jurij Gagarin je umrl v letalski nesreči, star komaj 34 let

 

LETA 1972 UMRL PADRE MARIANO

27 03 1972 padre MarianoITALIJANSKI REDOVNIK, KAPUCIN, PRVI TELEVIZIJSKI MISIJONAR (* 1906)

"Če bi sveti Pavel, veliki apostol narodov živel danes," pravijo mnogi, "bi oznanjal evangelij po televiziji in drugih sodobnih sredstvih družbenega obveščanja." Tako je pred več kot petdesetimi leti, ko je bila televizija še "v povojih", delal slavni italijanski kapucin Padre Mariano, ki je od zadnje nedelje v januarju leta 1955 pa vse do svoje smrti, 27. marca 1972, vodil najbolj uspelo in najbolj gledano versko oddajo v Evropi - oddajo "Vera danes", ki je bila na sporedu italijanske televizije vsak torek in jo je redno spremljalo okoli 15 milijonov ljudi, vernih, manj vernih pa tudi nevernih. Vsem se je priljubil s svojo človeško širino in prisrčnostjo, zabeljeno s kančkom humorja. Do srca jim je šel njegov pozdrav "Mir in dobro vsem" (Pace e bene a tutti).

... več o njem si preberite v pričevanju - Ognjišče 05_2006

... nekaj njegovih razmišljanj:

+ Nenehno imamo Kristusa v ustih, toda veliko premalo v srcu in v dejanjih.

+ Nikoli se ne pritožujmo, da nimamo priložnosti biti bližnji Jezusu! On mi je nenehno blizu v mojih bratih in sestrah.

+ Ne govori: to se mene ne tiče. Vsi smo na neki način odgovorni za duše, ki jih Previdnost pošilja na našo pot. Dajmo vsaj živ in prepričljiv zgled (mar ni to največ?) resnično krščanskega življenja.

+ Veliko lažje je umreti ustreljen ali obglavljen za neko idejo, kot pa za to idejo živeti dvajset, trideset let, ne da bi je nikoli ne zatajili.

+ Pozabljamo na nadnaravno vrednost trpljenja; pozabljamo, da nam Jezus pošilja trpljenje ne zaradi trpljenja samega, ampak zato, da bi se po trpljenju bolj približali Njemu.

+ Kdo so svetniki? Ljudje, kakor mi. Spočetka so pogosto celo manjši od nas. Toda verovali so ljubezni, verovali so v moč ljubezni in so se trudili to ljubezen živeti.

+ Odpuščanje je več kot dar. Samo kdor je sposoben darovati, ampak zares darovati, lahko svoj dar povzdigne do viška odpuščanja.

+ Svetnik je tiho glasbilo v rokah Ljubezni.

+ Ljudje? Vedno bolj sem prepričan, da so vsi, najsi bodo rumeni, rdeči, črni ali beli, bolj nesrečni kot pa krivi. Vsi bi bili boljši, če bi bil boljši jaz.

 

LETA 1983 UMRL ANTON GRAD

27 03 1983 Anton GradFILOLOG, PREDAVATELJ IN AKADEMIK (* 1907)

Za študij romanskih jezikov (italijanščine in francoščine) pa tudi angleščine so nepogrešljivi učbeniki in slovnice teh jezikov, ki jih je sestavil slovenski jezikoslovec Anton Grad, dolgoletni profesor za romansko filologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. S svojega področja je napisal veliko znanstvenih razprav in člankov.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Marija, ti si predhodna znanilka našega vstajenja, upanje in zagotovilo naše prave in resnične svobode.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. April 2020
Na vrh