Jezus prvič pade pod križem

iz knjige: Slivka E., ZAKAJ JE TUDI PRI NAS TAKO, svojevrsten križev pot za mulce, zbirka Žepna knjiga Ognjišča 16. Ognjišče 2021
136 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, ilustracije Polone Lisjak, cena 9,90 €


Prelistajte:  * * * in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Umetnost pon zacenjanja 01

»To je bilo pa hitro,« je menil David. ... "Komaj se je dobro začelo, je že prvič padel. Pilat Jezusa obsodi, Jezus vzame križ, Jezus je na tleh pod križem. Po desetih metrih!«
»No!« se je ogorčeno vmešala Mojca. »Veš kaj vse je že pred tem pretrpel! (...) Ja, bi rada videla tebe na njegovem mestu,«

»No, no, no …« je kaplan posegel v prepir. »Nihče ne more vedeti, kako bi se držal in koliko bi zdržal v takšni preizkušnji. Konec koncev niti ni pomembno. Nihče od nas ne zahteva, da po prečuti noči na prazen želodec nosimo lesen križ na hrib. Od nas se zahtevajo drugačne stvari. Pomembno je, kako se soočamo z njimi.«
»Kaj menite,« jih je z nasmehom pozval, »kakšne so vaše preizkušnje, vaši križi?«

»Moja največja preizkušnja je ostati potrpežljiva z mlajšo sestro. Ves čas jemlje moje stvari in jih pokvari. … Mene potem popade jeza in jo ozmerjam.

Kaplan je pokimal: »Ja, potrpežljivost je gotovo velika preizkušnja za vse nas. Ostati miren, ne podleči izbruhu jeze, ki te preplavi v nekem trenutku … To je težko. Gotovo je to križ, pod katerim vsak od nas pogosto pade.«

»Moj križ je bahavost,« je obotavljivo spregovoril Jaka.

»Napuh, ošabnost. Zelo dobro, Jaka! Pohvalno je, da si ti dve lastnosti prepoznal, saj ju boš le tako lahko obvladal in odpravil. Ko smo v nečem dobri, nam je všeč, da drugi to opazijo. Če ne opazijo ali če ne pokažejo, da so opazili, ni nič narobe, če sami opozorimo na to. ...

Skoraj celo uro so fantje in dekleta tako prepoznavali in naštevali svoje lastne križe, pod katerimi najpogosteje in najhitreje padejo. Samo Tadej je molčal. Bilo ga je sram, zares globoko sram. Prepoznal je križ, pod katerim je nazadnje padel in sramoval se je tega.
(...)
Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel nejevoljen iz šole. Imel je veliko domače naloge, tako veliko, da se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za dvorišče in ogled tekme zvečer na televiziji. Vedel je, da mu mami pod nobenim pogojem ne bi dovolila najprej iti na dvorišče in potem pisati nalogo kar med gledanjem tekme. (...)
Ko je stopil skozi vrata v stanovanje, se je skoraj zaletel v mamo. Videti je bila raztresena in skoraj prestrašena.
»Oh, doma si,« je olajšano vzdihnila. »Odloži torbo, greva.«
»Kam??« se je ogorčeno uprl Tadej. Vsaka dodatna pot mu je bila v tem trenutku strašansko odveč.
»V bolnišnico,« je odgovorila mama in se hitela obuvati. »Babico je odpeljal rešilec, strašen napad žolčnih kamnov je imela, na operaciji je.«
(...)
Tadej je presenečeno obstal.
»A je res potrebno, da grem s tabo?«
Prestregel je materin prizadeti pogled in se zastrmel v konice svojih tenisk.
»Mislim … Ogromno naloge imam danes, to nama bo vzelo nekaj ur in učiti bi se moral, angleščino bo spraševala …«
To zadnje si je gladko izmislil, zletelo mu je z jezika, preden se je sploh zavedel …
»Prav,« je tiho spregovorila mama in odšla skozi vrata.
(...)
Tadej je obstal v veži in srce mu je noro razbijalo. Nobenega zmagoslavja ni občutil, čeprav je dosegel svoje. Sezul se je in stopil v sobo. Torbo je postavil k mizi in izvlekel iz nje zvezke, toda zbrati se ni mogel. Veliko predolgo se je zamudil ob nalogah in jih do tekme komaj končal. Prižgal si je televizijo, toda tudi zdaj so mu misli uhajale k mami in babici, tekmo je spremljal samo na pol. Trudil se je potlačiti občutke krivde, ki so brbotali nekje v njem …
(...)
Ko je mami prišla iz bolnišnice in se lotila priprave večerje, je utišal zvok na televiziji, da mu je lahko podrobno poročala o babici. Bila je občutno olajšana. Operacija je šla kot po maslu, babica se dobro počuti in bo kmalu okrevala. Tudi Tadej je občutil olajšanje in nekako si je celo dopovedal, da ni bilo nič takega, kar je naredil. Globoko v sebi pa je vedel, da je ravnal narobe.
(...)
Ko je zdaj sedel v veroučni učilnici in razmišljal o vsem tem, mu je bilo brez kančka dvoma popolnoma jasno, da je bil to njegov padec pod križem. Ni ga zmogel glasno priznati pred sošolci in prijatelji. To, kar je naredil on, je bilo vse kaj drugega kot zmerjanje mlajše sestre ali bahanje pri košarki. Kaplan tudi ni silil vanj, v nikogar od otrok. Razumel je, kaj se dogaja za zamišljenimi obrazi njegovih veroučencev. Vedel je, da je marsikdo od njih v tem trenutku spoznal svoj padec, pa tudi smisel in namen spovedi. Pri spovedi ne gre za to, da duhovniku našteješ nekaj splošnih grehov, dobiš odvezo in napraviš kljukico. Gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš. ... (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Del pripovedi iz knjige Zakaj je tudi pri nas tako - Križev pot za mulce (Eva Slivka), ki ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

Zajemi vsak dan

Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo.

(Anton Strle)
Ponedeljek, 29. April 2024
Na vrh