»Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.
“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.
VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«
IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.
* 25. julij 1880, Mali Gaber, † 30. julij 1952, Ljubljana
Mati je želela, da bi postal duhovnik
"Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kraje; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel," je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval "Kotarjev Nane". Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.
Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaščini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je privezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.
"Plaho sem prijel za pero"
Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet "utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej strokovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega," pove v zapisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi povest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je povest Zeleni kader (1923) "iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja". Svoj pravi "pisateljski obraz" je Zorec odkril po pogovorih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve družbe. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvirnih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.
Povest o belih menihih - mami za spomin
Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Beli menihi - povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. "Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!" Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgodovino stiških belih menihov. "Mami v spomin jo napišem." Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preživel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovnikov. "Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka." Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. "Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se odločim za kar največ knjig... da jih bomo vsi radi brali."
(obletnica meseca 07_2000)
* 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926
Od ljubljanskih uršulink na dunajsko akademijo
"Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu," je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. "Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke." Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še "dolga vas". Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta "mala šola" ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.
Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.
Zakaj je prvič razstavljala v Ljubljani
Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: "V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti."
Srečanje s Parizom in odkritje svetlih barv
Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. "Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči - barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki." Kasneje je dejala: "Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München)." Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi "skočila" iz svojega barvitega akademskega realizma. "Francoske" svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja - zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.
(obletnica meseca 12_2006)
* 22. april 1886, Šid v Vojvodini, † 22. september 1958, Ljubljana
DUHOVNIK IZ HVALEŽNOSTI DO DOBROTNIKOV
Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu v Sremu kot prvi od sedmih otrok Andreja Cankarja, krojača z Vrhnike, strica Ivana Cankarja, in sremske Nemke Marije Huber. Odraščal je v družini njene sestre, ki je bila premožna, in se navzel uglajenosti, ki je bila zanj značilna. V hiši so govorili nemško in hrvaško, slovenščine se je naučil v Ljubljani, kamor je prišel leta 1897 s pomočjo bratrancev Ivana in Karla. Kot reven dijak je dobil zavetje v zavodu Marijanišče, kjer je bil od leta 1900 vodja Andrej Kalan, izredno plemenit in življenjsko moder človek, ki se je očetovsko zavzel za vsestransko nadarjenega Izidorja. Iz hvaležnosti je izpolnil Kalanovo željo in je vstopil v ljubljansko bogoslovje, čeprav mu je bratranec Karlo, ki je postal duhovnik, to odsvetoval, ker ga je dobro poznal. Po končanem bogoslovnem študiju je bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Predstojniki so mu omogočili študij umetnostne zgodovine na katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji, nato pa na Dunaju. Tedaj je že slovel kot pisatelj. V vojnih letih 1914–18 je bil urednik revije Dom in svet, ki jo je dvignil na visoko kulturno raven. Leta 1920 je postal docent za zgodovino zahodnoevropske umetnosti na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi in bil eden najbolj blestečih predavateljev. Razvil je vsestransko dejavnost in bil povsod v središču dogajanja. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, in zadela ga je kazen izobčenja iz katoliške Cerkve. Pisatelj Finžgar je z njim ohranil prijateljske stike do njegove smrti. Leta 1936 je ob podpori dr. Antona Korošca šel v diplomatski poklic: bil je jugoslovanski veleposlanik v Argentini, Braziliji, zatem v Kanadi, po vojni v Grčiji. Po vrnitvi v domovino je živel osamljen v Ljubljani. Spravljen z Bogom in Cerkvijo je umrl 22. septembra 1958, SAZU ni izpolnila njegove želje za krščanski pogreb.
MOJSTRSTVO BESEDE – BOŽJI DAR CANKARJEVIM
Materin jezik Izidorja Cankarja je bila nemščina, s slovenskim jezikom se je srečal šele pri enajstih letih, ko je prišel v Ljubljano. Hitro ga je obvladal tako dobro, da se je v njem mojstrsko izražal. To mu je omogočalo tudi kulturno ozračje Marijanišča. Kot dijak je začel ustvarjati v prozi in pokazal toliko nadarjenost, da so ga njegovi pokrovitelji izbrali za bodočega urednika svojega lista Dom in svet. Leta 1906 so bile v tem listu objavljene njegove prve literarne ocene, leto zatem pa prvi literarni poskusi. Njegovo literarno ime pa je zaslovelo, ko so leta 1911 v Domu in svetu izhajali njegovi Obiski, v katerih je na svojski, pri nas dotlej neznani način predstavil javnosti tedanje najvidnejše predstavnike književnosti, slikarstva, gledališke umetnosti in glasbe. Vsak ‘obisk’ je umetnina zase, kajti to niso suhoparni opisi njihovega dela, ampak nazoren oris življenja ustvarjalca v njegovem vsakdanjem okolju.
Še večji odmev je dobil njegov ‘poučni roman’ S poti, ki je izhajal v Domu in svetu leta 1913. Nastanek tega njegovega najbolj znanega literarnega dela je povezan z njegovim potovanjem v Italijo po sledeh Giulia Quaglia, slikarja ljubljanske stolnice, čigar delo si je izbral za svojo doktorsko disertacijo. Na potovanju je pisal dnevnik, doma pa je te zapiske umetniško ‘pregnetel’. Glavna oseba romana je pisatelj sam, Fritz pa je njegov spremljevalec in poklicni tovariš Poljak Feliks Detloff. Izidor Cankar je literarno delal prav do smrti s prevodi iz angleške in francoske književnosti.
NJEGOVA ZNANOST - UMETNOSTNA ZGODOVINA
Izidor Cankar velja za utemeljitelja umetnostne zgodovine pri nas. To znanost je opredelil kot zgodovino likovnega stila in po njem kar zgodovina duha. “Umetnost je izraz duševnega stanja neke dobe, družbe in njenih udov, kakor religija, filozofija, nravnost, veda, socialni red, pesništvo, glasba,” je zapisal. Najprej je napisal Uvod v likovno umetnost (1926, druga izdaja 1959), potem pa je svoje poglede na umetnost kot zgodovino stila uresničil v svojem življenjskem delu Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je izhajalo pri Slovenski matici od leta 1926 dalje. Obsega tri dele: Od začetkov krščanske umetnosti do leta 1000, Od leta 1000 do 1400 ter Od leta 1400 do 1546. Smrt mu je onemogočila dokončanje tega velikega dela. “Če danes pogledamo na njegovo življenjsko delo,” je zapisal umetnostni zgodovinar France Stele, “mogoče kdo kar osupne, ko vidi, kako maloštevilni so Cankarjevi znanstveni spisi. V bistvu samo ti dve knjigi; vse drugo je nastajalo priložnostno in le takrat, kadar je bilo treba povedati jasno besedo o kolikor toliko dvomljivo postavljeni trditvi, ali če je šlo kako načelno vprašanje... Ni bil mnogopisec, kar je zapisal, pa je bilo jezikovno izbrušeno.”
Ena njegovih odlik je bila, da je bil velik organizator. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo, naslednje leto Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je dolgo tudi urejal. Zatem je ‘prebudil’ Narodno galerijo, leta 1925 je bil pobudnik Slovenskega biografskega leksikona in njegov prvi urednik. V letih 1925–1936 je izdal 19 knjig Zbranih spisov bratranca Ivana Cankarja, kjer je v uvodih in opombah zarisal njegovo duhovno podobo.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 52.
»Prepotoval sem mnogo tujih dežel in obiskal njihova gorstva. V daljavah in višavah tujine sem še globlje občutil ljubezen do svoje zemlje in lepoto našega gorskega sveta, v katerem sem preživel mladost in najlepše ure svojega življenja. Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako majhnem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan zahvalo za gostoljubje na svojih samotnih gorskih potovanjih.« To ljubezensko izpoved je na začetku svoje knjige Raj pod Triglavom (1968) zapisal Jaka Čop, zaljubljenec naših gora, ki jih je fotografiral v vseh letnih časih, nasmejane v soncu in razbičane od neviht. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj.
VSI ČOPI SO BILI NAVDUŠENI PLANINCI
Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Oče Jakob je bil ključavničarski mojster na železnici, mati Ivana je bila lastnica jeseniške kavarne. Po opravljeni meščanski šoli v domačem kraju se je na gostinski šoli v Ljubljani izučil za natakarja. Tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati. Zaposlil se je v Železarni, kjer je do upokojitve služil kruh v tehničnem biroju. Vsi Čopi si bili navdušeni planinci. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram. Zanimanje zanje so mu poleg očeta, ki je bil gorski vodnik in oskrbnik koče na Golici, in strica Joža, vrhunskega alpinista, vzbujali tudi obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Jaka je prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf.
Prvo planinsko fotografijo je posnel že pri desetih letih. Kot član fotoamaterskega odseka kluba Skala je naglo napredoval. Kot fotograf krajinar je bil romantično navdihnjen lirik. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Na večni Triglav se je povzpel 5. januarja 2002, v častitljivem 92. letu svetopisemskih očakov.
UČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH GORNIKOV
Jaka Čop je bil zelo priljubljen med gorniškimi tovariši, kar potrjujejo zapisi v Planinskem vestniku ob njegovih življenjskih jubilejih. Člani Planinskega društva Jesenice, njegove družine, so ob njegovi šestdesetletnici zapisali: »Izredno lepa lastnost njegovega značaja je v tem, da je znal ljubezen do gorskega sveta prenašati tudi na druge ljudi. Dvakrat: ko je gore približal v vsej svoji lepoti tudi ljudem, ki jim ni bilo dano, da bi sami lahko uživali te lepote, in neposredno, ko je neštetokrat vodil mlade ljudi in otroke po gorskih stezah in jim vcepljal ljubezen do gora, cvetja do tovarištva in lepega obnašanja. Veliko gornikov našega gorenjskega kota je zakoračilo prvič v gore pod Jakovim vodstvom, veliko jih je pri Jaku dobilo prve napotke za planinstvo in mnogi od teh so postali kasneje znani alpinisti …« Kasneje je skozi svojo pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, po raznih krajih Slovenije je imel dobro obiskane razstave svojih črno-belih fotografij. Ob njegovi osemdesetletnici je Janez Krušic opozoril na njegov izreden čut in smisel za igro “svetlobe in senc na obrazih naših gora” Devetdesetleten je svojega obiskovalca Jožeta Miheliča poučeval, da gorska fotografija niso gole skale: »Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati: kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« Na njegovo vprašanje, kako da toliko hodi po hribih, je odvrnil: »Veš, to je pa zato, ker imam doma čisto majhno sobo. Ko sonce posije vanjo, moram pa jaz ven!«
PRIČEVANJA O ČASU, KI JE MINIL
»Največja želja moje mladosti je bila poklekniti na trentarsko zemljo in zajeti v dlani hladen požirek Soče.« Uresničila se mu je po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska spet del matične domovine. Obiskoval je Gregorčičevo Vrsno, privlačilo ga je samotno Stržišče in druge vasi pod Črno prstjo. V njegovih knjigah je shranjena nekdanja vsakdanjost. Če ne bi bila fotografsko zapisana, ne bi verjeli, da se je dogajala pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Te fotografije so pričevanja o času, ki je minil. Na njih so obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmovjem zaraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj požira gozd in skriva podrtije senikov. Nič manj razkrivajoči niso posnetki drugih gorskih vasi, ki izumirajo.
V zapisu Stoletnica rojstva Jaka Čopa Elizabeta Gradnik navaja njegovo izjavo o začetkih fotografskega ustvarjanja: »Vem samo to, da so bili filmi nekaj časa tako dragi, da sem zaslužil le za osem filmov na mesec. Vse bi zapravil, če bi kupoval tudi kemikalije, a sem jih večinoma kar sam sestavil. Povečevalnika pa dolga leta sploh nisem imel, sem le preslikaval. Tudi slike sem dolga desetletja delal sam. Za temnico mi je bila kuhinja ali pa kar stranišče.« Tam beremo tudi prijazno dogodivščino. Ko je nekoč s fotoaparatom romal po hribih, sta se ob njem ustavila mlada ženska in otrok. Ženska ga je prosila, da bi otroka slikal, toda nima denarja. »Bi vam pa dala klobaso za sliko, če bo prav.« Tako je posnel svoj prvi klobasni motiv, kasneje jih je bilo še več. »Fotografije so mi revni ljudje najlažje plačevali s klobaso, meni pa je bilo takšno plačilo daleč najljubše.«
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.
* 30. maj 1897, Obrež, † 2. oktober 1980, Ljubljana
Že kot otrok zaljubljen v knjige
Zibelka mu je tekla v kmečki hiši v Obrežu pri Središču ob Dravi, kjer se je rodil 30. maja 1897. Ko ga je ljudska šola v domačem kraju vpeljala v čarobni svet črk, so knjige postale njegov zaklad. "Spominjam se, da sem odšel s knjigo v roki tudi na polje, tudi če smo orali, in da me je oče kregal, naj gledam raje na živino kot v knjigo, tako rad sem bral." Stara mati mu je dala Volčičevo Marijino in Jezusovo življenje in "že takrat me je obšla želja, da bi o svetopisemskih dogodkih kaj več vedel". Po osmih letih klasične gimnazije v Mariboru je jeseni 1920 (maturiral je malo pozno, ker se je leta 1918 pridružil Maistrovim borcem za severno mejo) vstopil v tamkajšnje bogoslovje. Kot mlad duhovnik je bil leta 1924 poslan za kaplana v Gornji Grad z namenom, da nadaljuje bogoslovni študij na teološki fakulteti v Ljubljani. Peš je hodil iz Gornjega Grada čez Črnivec v Kamnik, od tam pa z vlakom v Ljubljano na izpite. Leta 1928 je dosegel doktorat z razpravo s področja Svetega pisma (Nauk sv. Pavla o devištvu). Takrat je bil že predavatelj Nove zaveze na visoki bogoslovni šoli v Mariboru, kjer je ostal do leta 1941, ko ga je doletela usoda večine duhovnikov mariborske škofije: nekaj mesecev je bil v nemškem zaporu, nato pa pregnan na Hrvaško (najdlje je bil v Deseni}u). Po vrnitvi iz pregnanstva je bil dve leti župnik v Zgornji Kungoti, leta 1947 pa je bil imenovan za predavatelja Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani. Kmalu je postal izredni pa redni profesor te stroke, ki jo je predaval še kot upokojeni profesor skoraj vse do svoje smrti 2. oktobra 1980.
Dober je tisti učitelj, ki se nenehno uči
Ko je mladi profesor Aleksič leta 1927 začel na mariborski bogoslovni šoli predavati Novo zavezo, je čutil potrebo, da se sam strokovno usposablja, da bi slušateljem - bodočim duhovnikom - mogel posredovati zaklade Svetega pisma. Zato je iz Maribora često odhajal na biblične študijske tečaje v Nemčijo, Francijo in Italijo. V svoji stroki se je izpopolnjeval na Vzhodnem inštitutu v Rimu (1931/32), eno leto (1936/37) je študiral na znameniti francoski biblični šoli v Jeruzalemu, kjer se je naučil vrednotiti biblično arheologijo, ki mu je pomagala bolje spoznati svetopisemsko sporočilo. To je bila nekakšna "šola v naravi": po predavanjih so profesorji in študenti šli v tiste svetopisemske kraje, o katerih se je na predavanjih govorilo. Za razlaganje in prevajanje Svetega pisma je pomembno tudi znanje jezikov. "Učitelj Svetega pisma bi moral obvladati vsaj osem ali deset jezikov," je dejal. "Zato sem se - poleg materinščine in hrvaščine, latinščine in grščine - moral učiti še štirih svetovnih jezikov (nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine) toliko, da lahko berem knjige; enako tudi semitska jezika: hebrejskega in aramejskega." Za hebrejski jezik, ki nam ga je z veliko ljubeznijo približeval (na začetku njegovih predavanj smo skupaj molili očenaš v tem svetopisemskem jeziku), je sestavil kratko slovnico.
Ljudem približati besedo o božjem kraljestvu
Sporočilo Svetega pisma je profesor Jakob Aleksič imenoval "beseda o božjem kraljestvu". Stara zaveza je priprava nanj, Evangeliji poročajo o njegovem prihodu, druge knjige Nove zaveze pa o njegovi rasti in širjenju. V tej luči je izbiral svetopisemska besedila za Malo Sveto pismo (Ljubljana 1967), ki naj bi ljudi spodbudilo, da bi vzeli v roke celotno Sveto pismo in ga brali tako, da bi oblikovalo njihovo življenje. Za mariborsko izdajo celotnega Svetega pisma (1958-1961) je iz hebrejščine prevedel vse male preroke. Za študente teologije je sestavil tehtna in pregledna skripta (Uvod v razlago Stare zaveze, Biblična arheologija). Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v raznih teoloških zbornikih in v Bogoslovnem vestniku, glasilu teološke fakultete v Ljubljani. Za verski list Družina je v letih 1963-1973 napisal nad sto krajših člankov s svetopisemsko tematiko, sestavljenih znanstveno pa hkrati tako, da jih je lahko razumel vsakdo (nekaj jih je pred kratkim izšlo v knjigi Zapor brez zidov; v njih razkrinkava fantazije Jehovinih prič, ki Sveto pismo razlagajo zelo samovoljno). Trdno je bil prepričan, da je Sveto pismo pismo Boga ljudem vsakega časa in vseh časov, kajti "vse, kar je napisano, je bilo napisano v naše poučenje". Po svoje je občudoval žilavost Judov, svetopisemskega izvoljenega ljudstva, in obžaloval je, da imamo Slovenci v primerjavi z njimi občutno manj narodnostne zavesti.
(obletnica meseca 05_1997)
* 24. julij 1842, Skaručna, † 17. oktober 1901, Ljubljana
"Kdo sem zdaj jaz? Ali sem še tisti, ki sem bil? Kaj še! Zdaj sem mnogo več - neskončno več. Moje misli bodo ostale tiskane in ohranjene svetu! Še čez dvesto let - ej, kaj, to je premalo večne čase bo svet vedel, da sem živel tudi jaz..." Tako je samega sebe "občudoval" 21-letni Jakob Alešovec, ko je videl natisnjen svoj prvi spis. Ta nadarjeni mož, naš prvi humorist in pisec prve slovenske kriminalke, je umrl v skrajni revščini pred sto leti in njegovo ime je bilo dolgo pozabljeno.
"Povest slovenskega trpina"
Svojo življenjsko pot je opisal v humoristično-satirični knjigi Kako sem se jaz likal (1886), ki velja za njegovo najboljše literarno delo. Dal ji je podnaslov "povest slovenskega trpina v poduk in zabavo". Rodil se je 24. julija 1842 na Skaručni pod Šmarno goro kot sin revnega bajtarja in čevljarja. "Težko je imel kdo boljšega očeta kot jaz," je zapisal. "Le škoda, da so bili tako revnega stanu!" Bil je izredno nadarjen otrok in oče je bil nanj ponosen, vendar je menil, da zaradi revščine ne more sanjati o kakšnih "šolah". Izuči naj se za čevljarja! Ko je Jaka začel hoditi v šolo, so učitelj, vodiški župnik in kaplan rekli, da bi bilo take bistre glave škoda za šila in dreto. Z njihovo podporo se je šolal najprej pri frančiškanih v Kamniku, kjer je bil gojenec in rejenec njihovega samostana. Kot "kloštrski muc" je preživel najlepša leta svojega življenja. Bil je prvi za vse mladostne norčije, pa tudi prvi dijak na šoli. Potem je šel v Ljubljano, kjer pa mu ni šlo vse tako gladko. Zašel je v slabo družbo in izgubljal čas in denar pri kartah. Proti koncu šestega gimnazijskega razreda je presedlal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, toda vztrajal je le dva meseca, nato pa je šolo "obesil na klin". Leta 1864 je šel za domačega učitelja na Kalec k Miroslavu Vilharju, ki ga je spodbujal, naj piše v slovenščini (dotlej je to počel v nemščini). Zatem je bil nekaj časa v Vipavi pri grofu Lanthieriju, kateremu je urejal knjižnico. Leta 1869 je začel izdajati humoristično-satirični list Brencelj v lažnjivi obleki, ki je prenehal izhajati decembra 1885. Takrat so Alešovcu že popolnoma opešale oči. Zadnja leta je životaril kot ubog berač, dokler mu ni smrt 17. oktobra 1901 odprla vrat v boljše življenje.
Pisal je za zaslužek
"Jakob Alešovec sodi v tisto dolgo vrsto oseb iz naše literarne in kulturne preteklosti, ki se kljub svoji nadarjenosti ni mogla dokopati do razmer, ki bi jim omogočile pravo ustvarjalnost," je zapisala Lučka Jenčič. "Alešovec je v tem še posebno izrazit primer. Njegovo pisanje je bilo vedno pisanje za zaslužek, zanj je bil to edini način, da je prišel do prepotrebnega denarja za golo življenje." Že kot osemnajstletnik je pisal pesmi, črtice in igre, vendar le v nemškem jeziku, Prepričan je bil, da se mora oprijeti nemščine, če hoče postati "kaj več". Z nekim sošolcem je ustanovil nemški dijaški list Die Schwalbe (Lastovka). Leta 1863 je v listu Blatter aus Krain izšel njegov opis Škocjanskih jam, v naslednjih letih je v istem listu objavil več potopisov. Laibacher Zeitung je v nadaljevanjih objavljal več njegovih povesti, leta 1868 novelo Laibacher Mysterien (v slovenskem prevodu Ljubljanski misteriji, 1991). Ljubljansko nemško gledališče je uprizorilo tri njegove ljudske igre (v prvi je kot igralec nastopil tudi sam). Kot četrtošolec se je med počitnicami odpravil po domovini in kot "pauper studiosus" (reven študent) potrkal na vrata raznih župnišč. Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano, in Lovro Pintar, župnik v Železnikih, sta ga prepričevala, naj kot Slovenec vendar piše slovensko! Čeprav mu je slovenščina sprva delala velike težave, je leta 1866 začel pisati v svojem materinem jeziku in je nemško pisanje opustil.
Brencelj je "pikal" sedemnajst let
Prva Alešovčeva knjižica v slovenščini je bil potopis Kustoca in Vis (1867), sledilo jih je kar precej, med njimi tudi novele Iz sodnijskega življenja (1875), ki velja za prvo slovensko kriminalko. Še danes imata zlasti zgodovinsko vrednost njegovi knjigi Ljubljanske slike - podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879) in avtobiografija Kako sem se jaz likal (1886). "Bil je ljudski pisatelj v dobrem pomenu besede: brez umetniškega stremljenja je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko hudomušnostjo in šegavostjo," ga ocenjuje avtor zapisa o njem v Slovenskem biografskem leksikonu. Alešovec je šel v slovensko zgodovino tudi kot izdajatelj, urednik in glavni pisec prvega slovenskega satirično-političnega lista z naslovom Brencelj v lažnjivi obleki, ki je (bolj ali manj redno) izhajal od 15. januarja 1869 do 10. decembra 1885. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca samega, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so nekateri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.
(obletnica meseca 10_2001)
* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.
»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.
DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”
NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.
SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.