Jezusova spremenitev na gori

6. avgust

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.