Poncijan in Hipolit (umrla 235)

13. avgust

HIPOLIT je bil učenec sv. Ireneja in je deloval kot duhovnik in učitelj v Rimu. Bil je bister, nekoliko vihrav, častihlepen in trmast, zaradi česar je imel vse življenje hude težave in boje s svojo okolico in s samim seboj. V boju s tedanjimi krivoverci je bil silno oster, a se v preveliki vnemi tudi sam ni mogel izogniti zmotam. V svojem glavnem in obsežnem delu – 10 knjig – z naslovom Philosophumena ali spodbijanje vseh krivih naukov je zavračal zmote monarhijancev, ki so učili, da je v Bogu ne le ena narava, marveč tudi le ena oseba in da so Oče, Sin in Sveti Duh le tri imena za eno in isto božjo osebo, ki se je v raznih dobah različno javljala. Hipolit je z vso silo zavračal zmoto, hkrati pa je sam zašel v zmoto, ker je učil nekakšno podrejenost druge in tretje božje osebe. S to zmoto je prišel v spor s papežem Zefirinom (198–217) in njegovim svetovalcem Kalistom, Zefirinovim naslednikom na apostolskem sedežu (217–222). Hipolit je šel celo tako daleč, da se je dal posvetiti za rimskega škofa in papeža (bil je prvi protipapež), imel je svojo duhovščino in svoje vernike. Povzročil je pravi razkol, ki je trajal še pod papežema Urbanom I. in PONCIJANOM, končalo pa ga je šele novo preganjanje kristjanov za časa vlade Maksimina Tračana (235–238). Ta je dal umoriti svojega prednika Severa Aleksandra (222–235) in je iz nasprotovanja do njega preganjal kristjane in jih dal mnogo pomoriti. Cesar Sever Aleksander je bil ves čas svoje vlade pod vplivom svoje matere, nadarjene in krščanstvu naklonjene Julije Mameje. Ta je imela zveze z Origenom in rimskim prezbiterjem Hipolitom in na njenem dvoru je bilo mnogo kristjanov, ki jih je Maksimin Tračan dal pomoriti. Dal je pomoriti tudi mnogo cerkvenih predstojnikov ali pa jih je poslal v pregnanstvo, med njimi tudi papeža Poncijana in nasprotnega papeža Hipolita. Skupaj ju je leta 235 izgnal na otok Sardinijo, kjer sta morala delati skupaj z največjimi zločinci v rudnikih. Silno duševno in telesno trpljenje ju je združilo. Hipolit se je spravil s papežem Poncijanom, kakor to izrecno omenja njegov nagrobni napis, ki mu ga je sestavil poldrugo stoletje pozneje papež Damaz. Hipolit in Poncijan strašnega napora in trpljenja nista prenesla in sta še isto leto umrla. Njuni trupli so kristjani prinesli v Rim, in ker se je Hipolit v pregnanstvu spravil s Cerkvijo, so ga obenem s Poncijanom častili kot mučenca. Poncijan se je v izgnanstvu odpovedal svoji časti 28. septembra 235 – to je po dnevu in mesecu prvi zanesljivi datum v zgodovini papežev.

Sv. Hipolit je poleg Origena najplodovitejši starokrščanski pisatelj. Sv. Hieronim slavi njegovo svetost in učenost, Janez Zlatousti pa ga imenuje 'vir luči' in 'sveti učitelj'. Njegove spise so zlasti na Vzhodu mnogo brali. Zanimivo je, da se je njegova razlaga preroka Danijela, ki jo je leta 202 spisal v štirih knjigah, v celoti ohranila le v staroslovenskem prevodu. V njeni 4. knjigi prvič beremo, da se je Jezus rodil 25. decembra. Cerkvenopravni in liturgični spis Apostolsko izročilo mnogi pripisujejo Hipolitu. V njem je zapisana sedanja kratka druga evharistična molitev, podroben opis katehumenata in posvetilna molitev za škofa, prevzeta v pokoncilski obred.

Hipolita so pokopali v grobnico ob Tiburtinski cesti (Via Tiburtina) 13. avgusta 235/36 in se na ta dan obhaja tudi njegov spomin. Poncijana pa so pokopali v papeško grobnico v Kalistovih katakombah in obhaja Cerkev njegov spomin od 8. stoletja dalje 19. novembra. Od 8. stoletja do leta 1969 je navajal Rimski misal 22. avgusta svetega mucenca, škofa Hipolita iz Porta, ki pa je istoveten s sv. Hipolitom iz Rima.

Sv. Hipolita upodabljajo kot rimskega vojaka z zastavo ali s sulico in ščitom; z mučeniskim orodjem, s krepelcem, z vrvjo in s pasom. Zgodovinsko najustreznejša je upodobitev, ki ga kaže sedečega na stolu, zraven sebe pa ima svoje spise. Hipolit je zavetnik mesta in škofije St. Pölten.