Marcel I. (umrl 309)

God: 16. januar

Rimski cesar Dioklecijan, zadnji zakleti sovražnik Kristusovega imena in krvavi preganjalec kristjanov, je leta 303 izdal odlok, ki je ukazoval, da je treba vsakega novega cerkvenega predstojnika takoj vreči v ječo in ga prisiliti, da daruje bogovom. Škofom je bila torej dana samo izbira: ali odpad ali smrtna kazen. Odloke zoper kristjane in zoper škofe je s kruto doslednostjo izvajal Dioklecijanov sovladar Maksimijan, ki je vladal v Rimu. Vsak na novo izvoljeni rimski škof bi neizogibno zapadel smrti, zato so v tem času cerkveno občino vodili le prezbiterji, ime za vse občestvo odgovornega predstojnika pa je moralo ostati skrito.

Marcel I. papež

Skoraj zanesljivo je vodstvo rimske Cerkve vzel v roke današnji svetnik Marcel brž po smrti svojega prednika papeža Marcelina, ki je umrl leta 304. Ko se je vihar preganjanja proti koncu leta 306 polegel in je Cerkev v Rimu uživala nekaj več miru, je maja 308 Marcel tudi v javnosti nastopil kot njen prvi pastir.

Marcel je bil po rodu Rimljan in je dobro poznal cerkveno stanje v svojem mestu. Ko je postal rimski škof, je mesto razdelil na 25 cerkvenih središč (nekakšnih župnij), da bi olajšal pouk v veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo. Ti so se takrat, ob koncu preganjanj, javljali v velikem številu. Papež Damaz, ki je vodil Cerkev v letih 366384, poroča, da so za časa papeža Marcela v Rimu izbruhnili nemiri znotraj krščanske občine in sicer zaradi sprejemanja 'padlih', tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, zdaj pa so hoteli priti nazaj v cerkveno občestvo brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri zvestih vernikih ni mogel dovoliti. »Resnicoljubnega pastirja,« piše papež Damaz, »so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir.«

Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil Heraklij, fanatičen in nasilen človek. Vse kaže, da je ovadil papeža cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je Marcel vzrok neredov. Cesar je, sklicevaje se na odlok o prepovedi organiziranja cerkvene službe, papeža obsodil na izgon, izgnal pa je tudi njegovega zagrizenega nasprotnika Heraklija. Papež Marcel je kmalu nato 16. januarja leta 309 v pregnanstvu umrl. Ko je Cerkev leta 313 dosegla trajno svobodo, je dal papež Silvester I. ostanke sv. Marcela prenesti v Rim in nad grobom sezidati cerkev njemu v čast. Že tedaj so ga imeli za svetnika, ne pa za mučenca.

Mučeništvo mu je pripisovala legenda, da je cesar Maksencij cerkev, ki jo je bil Marcel posvetil v hiši pobožne matrone Lucine, spremenil v konjski hlev, papež pa je moral tam opravljati najtežja in najbolj poniževalna dela. Ob tem naporu naj bi papež zbolel in umrl. Legenda je tudi vzrok, da so papeža sv. Marcela upodabljali sredi hlevskih živali.

Osebno ime Marcel (dejansko je pomanjševalnica imena Marko, se pravi Markec) je na slovenskih tleh zelo redka 'cvetlica', enako velja za žensko obliko Marcela.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh