Narcis (umrl ok. 212)

29. oktober

Jeruzalem, sveto mesto in narodno središče Judov, so ob judovskem uporu leta 70 Rimljani porušili in ga, kakor je pred svojim trpljenjem napovedal Jezus, »izravnali z zemljo«. Kristjani, ki so živeli takrat v Jeruzalemu, so se še pred uničenjem iz mesta umaknili. Ko je rimski cesar Hadrijan dal leta 132 na mestu nekdanjega Jeruzalema postaviti popolnoma pogansko mesto Aelia Capitolina, so se v mesto počasi naseljevali tudi kristjani, ki pa niso bili judovskega rodu.

NarcisOkoli leta 190 je bil škof v Jeruzalemu Narcis. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Pod njegovim vplivom je sinoda določila, da bodo tudi v Palestini, prav tako kot v aleksandrijski Cerkvi, praznovali veliko noč na nedeljo. Naletel je na nasprotovanje mnogih sodelavcev, ki niso prenesli njegove poštenosti in stanovitnosti. Začeli so širiti lažne govorice o njem, zato se je Narcis, ki ga je tako privabljalo pobožno premišljevanje, odpovedal škofovski službi in se umaknil v blaženo samoto.

Njegovi nasledniki v Jeruzalemu so bili Dios, Germanij in Gordij. Za časa škofa Gordija; okoli leta 212, se je Narcis vrnil v Jeruzalem in na vneto prigovarjanje vernikov spet prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti pa vseh bremen te odgovorne službe ni mogel nositi sam, zato je prosil za pomoč kapadokijskega škofa Aleksandra. Umrl je neznano kdaj v častitljivi starosti 116 let. V najstarejših martirologijih zahodne Cerkve mu je kot dan spomina določen 29. oktober. Legenda pripisuje sv. Narcisu čudodelne moči. Med njegovimi čudeži se najpogosteje omenja spremenjenje vode v olje med obredi velikonočne vigilije. Na bedenji dan pred veliko nočjo je strežnikom zmanjkalo olja za svetilke, kar je povzročilo veliko razburjenje med navzočimi verniki. Škof Narcis je dejal strežnikom, ki so pripravljali oljenke, naj zajamejo vode in mu jo prinesejo. Škof je nad vodo molil in z iskreno vero v Gospoda velel, naj jo vlijejo v svetilke. Strežniki so to storili in voda je zagorela, kot da bi bilo v svetilkah pravo olje.

Ta sveti jeruzalemski škof je nebeški zavetnik tistih silno redkih Slovencev, ki so jim starši izbrali ime Narcis. Se bolj redka je ženska oblika Narcisa (tako se imenuje pomladanska cvetlica z dišečimi belimi ali rumenimi cvetovi).

V grški mitologiji je bil Narcis sin rečnega boga Kefisa in neke nimfe. Bil je zelo lep, a čustveno hladen mladenič. Zavrnil je ljubezen nimfe Eho in zaradi tega ga je Afrodita, boginja ljubezni, kaznovala tako, da se je zaljubil sam vase, ko je gledal v potoku svojo podobo in od hrepenenja po samem sebi je preminil. Po smrti so ga bogovi spremenili v narciso. Po tem mitološkem Narcisu je nastal izraz narcis – "moški, ki občuduje samega sebe".

Osebno in krstno ime Narcis je pri nas zelo redko, isto vetja za obliko Narcizio, ki jo zasledimo na Primorskem, pogosto v skrajšani obliki Čižo.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh