Lenart (umrl 559)

6. november

Današnji godovnjak sv. Lenart ima na slovenskih tleh blizu 70 cerkva, kar priča o njegovi priljubljenosti med našimi vernimi predniki. Prve cerkve njemu na čast so nastajale v 12. stoletju, večina od njih pa je bilo zgrajenih po 15. stoletju: sezidali so jih ljudje, ki so se srečno rešili iz turškega ujetništva, ker so se priporočili sv. Lenartu, zavetniku jetnikov. Iz njegovega življenjepisa bomo videli, s čim si je ta naziv zaslužil. Značilnost nekaterih cerkva sv. Lenarta je, da so opasane z verigo, skovano iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali svetniku v dar. Ena takih cerkva stoji na Dolenjem Cerovem v Goriških Brdih. To opasanje z verigo pa ni le znamenje zahvale za rešitev iz jetništva, ampak je tudi ostanek prastarega obredja opasovanja, ki jih je poznalo že pogansko verovanje. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga, da so z opasovanjem "predvsem hoteli zavarovati vsak sveti, posvečen prostor, v katerem je bila potem mogoča nemotena pobožnost". Potem navaja pričevanje pisatelja Frana Levstika, da je za (cerkveno) žegnanje v jugozahodni Sloveniji znan naziv 'opasilo', ker je bil "nekdaj običaj, da so o taki priliki cerkev s svečami opasali".

LenartLenart je bil sin plemiške frankovske družine in deležen je bil viteške vzgoje na dvoru kralja Klodvika. Kmalu je postal upoštevan kraljev svetovalec. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri, katere se je oklenil s tako ljubeznijo, da je bil po nekaj letih študija posvečen v duhovnika. Zdaj je neutrudno misijonaril na dvoru. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik, zato je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Že čez malo časa pa je samostan zapustil, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje kot samotni puščavnik. V tisti samoti je živel v skrajni spokornosti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasveta in duševne pomoči. K njemu so se zatekali tudi okoliški kmetje, ki jim je pomagal z nasveti pri živinskih in kužnih boleznih. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zrastlo samostansko naselje Noblac, v katerem je Lenart opravljal službo opata. Samostan je privabljal številne romarje, ki so pri svetniškem opatu iskali sveta in tolažbe. Največje zadoščenje mu je bilo, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za neštete jetnike in dosegel, da so bili izpuščeni. Potem jim je priskrbel primerno zaposlitev bodisi pri krčenju zemlje, pri obdelovanju polja in na ta način ustvaril cela kmečka naselja, nekdanje kaznjence je obvaroval brezdelja in vrnitve v stare grehe.

Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost. Časte ga tudi za zavetnika živine, zlasti konj. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. Njegovo češčenje v 12. stol. prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Pri nas je sv. Lenart tudi vremenjak. Slovenski vremenski pregovor pravi: »Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča.«

Osebno ime Lenart je pri nas razmeroma redko, še redkejši sta obliki Leonard in Leonarda; skrajšana oblika imena Lenart je Narte.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh