Elizabeta Ogrska (Turingijska) (umrla 1231)

17.november

Po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega,« ki jih je v svojem evangeliju ohranil apostol Janez, je Kristusova Cerkev od vsega svojega začetka do današnjih dni imela za eno svojih prvih nalog pomagati tistim, ki so v kakršni koli stiski. Resnični kristjani so se odlikovali v ljubezni do bližnjega že davno pred tem, ko je bila ustanovljena Karitas, cerkvena organizacija za pomoč vsem potrebnim. Karitas je latinska beseda, ki pomeni ljubezen in sicer dejavno, pomagujočo. Pri nas je Karitas mogla zaživeti šele leta 1990, ko je Cerkev dobila več svobode za svoje delovanje. Zavetnica Karitas je sveta Elizabeta Ogrska, ki goduje danes. Ta svetnica, ki je umrla zelo mlada, je stregla ubogim in bolnim, ker si je vzela k srcu, kar je dejal Jezus v svojem govoru o vesoljni sodbi: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«

Elizabeta-OgrskaElizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski (iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na naših tleh s središčem v Kamniku). Komaj štiriletno so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Poročila se je leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti. Ludvik je namreč umrl leta 1227 v Otrantu na poti v Palestino, ko se je pridružil križarski vojski.

Po moževi smrti je Elizabeta zapustila Wartburg ter odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg. Živela je zelo skromno. Na veliki petek se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odrekla vsemu posvetnemu blišču. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik Konrad iz Marburga, ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše: »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.«

Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu so se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.

Na današnji dan godujejo mnoge naše Elizabete, Betke, Lize, Elze, Elice, Jelice, Špele in Špelce.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh