Odo Clunyjski (umrl 942)

18.november

Ustanovitev benediktinskega samostana Cluny v francoski pokrajini Burgundiji okoli leta 910 je pomenila v zgodovini zahodnega meništva pravo gibanje in temelj verske preroditve tedanje 'latinske' Evrope. Pomen tega samostana je toliko večji, ker so ga skoraj dve stoletji vodili opati, ki so bili svetniki: možje znanja in dela, premišljevanja in molitve, spokornosti in svetništva. Pravi začetnik klinijskega meništva, ki je tako močno vplivalo na srednjeveško kulturo in zgodovino, predvsem pa na versko preroditev, in ni bilo omejeno samo na tedanjo Francijo in Nemčijo, temveč je zajelo tudi samostane v Italiji, Španiji, Angliji in še v nekaterih severnih deželah, je bil prvi klinijski opat Odo (Odon), ki se ga Cerkev spominja na današnji dan.

Odo-ClunijskiRodil se je okoli leta 878 v Burgundiji v plemiški družini. Oče Ebbo ga je že kot otroka posvetil sv. Martinu, slovitemu tourskemu škofu. Vzel ga je v naročje in zaklical: »Martin, ti biser med duhovniki, sprejmi tega otroka!« Kot fant je Odo odšel na dvor Viljema Akvitanskega, kjer je živel kot mladi plemiči tedanjega časa in je posebno užival v lovu. Vendar ga to življenje v notranjosti ni zadovoljevalo. Neke božične noči se je posvetil božji Materi Mariji. Z devetnajstimi leti je stopil v kleriški stan in kmalu zatem je bil kanonik pri sv. Martinu v Toursu. Živel je zelo spokorno in se veliko posvečal duševnemu delu. V prizadevanju za čim popolnejšim življenjem se je leta 909 odpravil v samostan Baume, kjer ga je opat imenoval za učitelja samostanske šole. V tej službi se je tako izkazal, da ga je opat tridesetletnega posvetil v duhovnika, leta 927 je bil na njegovo priporočilo izvoljen za opata v Clunyju. Pod njegovim vodstvom je ta samostan postal žarišče prenove samostanskega življenja po prvotnih pravilih sv. Benedikta. Odo je imel pred očmi vzvišen vzor meništva kot poti k resnični popolnosti.

Pridobil si je zaupanje papežev, ki so njegovo delo zelo cenili. Papež Janez XI. ga je leta 936 celo povabil v Rim, da je v duhu klinijskih reform prenovil opatijo sv. Pavla zunaj obzidja. Papež Leon VII. mu je leta 939 naročil, naj posreduje v raznih spornih zadevah, pri katerih so bile ogrožene koristi rimske Cerkve.

Vse Odonovo življenje označuje vrsta izrednih dogodkov, ki so že sodobnikom pomenili dokaz njegove svetosti. Med drugim se pripoveduje, da je nekega dne, ko je bil še mlad menih, opat Bernon dal znamenje za konec obeda, Odo pa je držal v roki še košček kruha in ga ravno hotel pojesti. Ker ni hotel prekršiti samostanskih predpisov, teh grižljajev kruha ni ne pojedel ne proč vrgel, marveč jih je obdržal v roki. Ko se je po zahvalni molitvi vrnil iz cerkve, se je zatožil opatu. Ta ga je ves začuden prosil, naj odpre dlan: Odo je ubogal toda krušne drobtine so se spremenile v žlahtne kamne.

Leta 942 je bil spet v Rimu. Lotila se ga je trdovratna mrzlica in sprevidel je, da ga Bog kliče domov. Pred smrtjo je želel še enkrat obiskati Tours. Ta želja se mu je izpolnila in tam je na čast sv. Martinu spesnil himno »Martin, enak apostolom«. V krogu menihov je umrl 18. novembra 942. Za svojega zavetnika so si ga izbrali glasbeniki; v Franciji so ga nekdaj zelo častili kot priprošnjika zoper sušo in za dež.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh