Matilda iz Hackeborna (umrl 1299)

19.november

Današnja svetnica je bila globoka mistična duša, ki je čutila navzočnost Jezusa kot Ženina. Pogosto ji je govoril in ta razodetja so zapisana v delu z naslovom Knjiga posebnih milosti, ki velja za enega najboljših verskih spisov srednjega veka. Nekoč je na začetku, maše v svoji notranjosti zaslišala besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« Matilda je prosila: »O, ko bi bila tudi jaz med njimi!« Tedaj ji je Jezus odgovoril: »Vedi, da si ena od njih; da pa ne boš dvomila, ti izročam svoje srce kot zagotovilo moje ljubezni in zavetja vedno, zlasti pa ob smrtni uri.« Poslej je goreče častila Jezusovo srce.

Matilda2Njena življenjska pot malce spominja na sv. Terezijo Deteta Jezusa: v rosni mladosti je zahrepenela po samostanskem življenju in zelo zgodaj je dejansko postala redovnica. Matilda (nemško Mechthild) se je rodila leta 1241 v plemiški rodbini Hackeborn na Saškem, večji del svojega življenja pa je prebila v samostanu cistercijank v Helfti, zato jo pogosto imenujejo Matilda iz Helfte. Ko ji je bilo sedem let, je šla s svojimi starši obiskat svojo devet let starejšo sestro Gertrudo (Jedrt) v samostan Rodersdorf. Življenje pobožnih redovnic je deklico tako prevzelo, da bi najraje za vedno ostala v samostanu. Na njene ponovne prošnje so starši svojo Matildo zaupali varstvu starejše hčerke Gertrude, ki je kmalu postala opatinja – predstojnica samostana. Mlade novinke so morale pred redovnimi zaobljubami, ki pomenijo začetek samostanskega življenja, skozi zahtevno šolo uvajanja, ki je obsegala molitev, ročno delo in študij. Samostanska knjižnica je imela veliko najboljših knjig tistega časa. Opatinja je govorila:»Če preneha v samostanu zanimanje za sveto znanost in tako izgine razumevanje Svetega pisma, bo kmalu izginil iz samostana tudi redovni duh.« Vse te preskušnje je morala prestati tudi Matilda, sestra opatinje, ki je bila vzorna novinka. Ko so se nune zaradi pomanjkanja vode leta 1258 preselile v samostan Helfta, je sedemnajstletna Matilda šla z njimi in položila redovne zaobljube.

V Helfti je postala najprej učiteljica, nato pa voditeljica samostanske šole. Svoji sestri opatinji je pomagala pri vodenju samostana. Imela je čudovit glas, zato je bila prva pevka in voditeljica petja v samostanskem koru. Zaradi njenega poduhovljenega petja so ji vsi pravili 'Kristusov slavček'. Izžarevala je radost in veselje, vsem se je priljubila s svojo ponižnostjo in preprostostjo. Sestre so ji zato zaupale in so se zatekale k njej po nasvet v raznih zadevah. Tudi svetni ljudje so prihajali k mladi redovnici, da bi jim svetovala.

Milost in modrost svetovanja si je Matilda 'prislužila' s pokoro, ki si jo je sama nalagala; prestajati pa je morala tudi hudo duševno in telesno trpljenje. Kadar ni čutila 'osrečujoče božje bližine', se je morala bojevati z veliko žalostjo in pobitostjo. Pogosto so jo mučile težke bolezni, ki so bile zanjo trajno mučeništvo. Zadnjih osem let je prebila v glavnem na postelji. V bolezni jo je mučila zavest, da ni za nobeno rabo. Kristus; ki je govoril z njo kot zaupen prijatelj, jo je tolažil, da je vrednost njenega življenja v pokorščini božji volji. »Čim večje je trpljenje, tem plemeniteje se razvijajo vse kreposti duše in tem bolj se množi zasluženje.« Umrla je 19. novembra 1298 v Helfti. Uradno sicer ni bila razglašena za svetnico, pa so jo kot tako prav kmalu začeli častiti v cistercijanskih samostanih. Njen god se obhaja 19. novembra, na dan njene smrti.

Ime Matilda pomeni 'močna bojevnica', francoska in angleška oblika tega imena je Maud.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh