Darovanje Device Marije

21. november

Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.

Devica-Marija-KraljicaPri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh