Janez Kancij (1397-1473)

23. december

Najznačilnejša poteza značaja in življenja današnjega svetnika Janeza Kancija, ki je živel v 15. stoletju na Poljskem, je bila dobrota srca. Posnemanja vredna pa je neka druga njegova lastnost: bil je zelo občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje, v čemer se v večji ali manjši meri pregrešimo vsi. Sam se je teh napak skrbno varoval in se trudil, da bi tudi druge od njih odvrnil. V sobi si je dal po zgledu sv. Avguština napraviti napis: »Ne delaj zdražbe, zakaj pomiritev ni lahka! Ne opravljaj in ne obrekuj, zakaj težko je popravljati krivice!« Ta napis naj bi njega in vse, ki so prihajali k njemu, opozarjal na zapoved krščanske ljubezni.

Janez KancijPriimek Kancij je dobil po latinskem imenu Cantius (Kancius) svojega rojstnega mesteca Kenty blizu Krakova (pogosto beremo tudi priimek Kentski). Rodil se je leta 1397 in postal duhovnik. Nekaj časa je deloval v dušnem pastirstvu, toda zaradi njegove učenosti so ga predstojniki imenovali za bogoslovnega profesorja na krakovski univerzi. Kot profesor je bil zelo naklonjen študentom in skrbel je za njihov telesni in dušni blagor. Delal je dobro, kjer je le mogel, tako med študenti kot med mestnimi reveži. Sproti je razdal vse, kar je imel: denar, obleko, obutev. Sam je živel izredno skromno in se kar naprej postil in pokoril. Tudi k temu ga je gnala ljubezen do bližnjega: s svojo spokornostjo je hotel zadoščevati božji pravičnosti za številne grehe, ki jih je videl okrog sebe. Svojim zadostilnim spokornostim je pridruževal tudi svojo vsakdanjo mašo in pogosto obiskovanje Najsvetejšega.

Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je ta učeni in dobri mož črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se mogel tem bolje vživeti v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. Malo pred smrtjo je Janez Kancij vse svoje premoženje zapustil revežem. Umrl je 24. decembra 1473, pokopali so ga v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Med svetnike ga je prištel papež Klemen XIII. leta 1767. Po preurejenem koledarju po koncilu obhajamo njegov god na obletnico njegove smrti oziroma zaradi svetega večera en dan prej. Poljaki ga častijo kot 'očeta domovine' in imajo veliko zaupanje vanj. Upodabljajo ga z doktorskim klobukom, z roko na rami mladega študenta, kar ponazarja prijateljstvo med učiteljem in učencem.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh