Hieronim Emiliani (umrl 1537)

God: 8. februar 

Če znamo pravilno brati evangelij, vemo, da Jezus hoče, naj njegovi učenci svojo povezanost z njim dokažejo z dejavno ljubeznijo do ljudi, posebno do tistih, ki trpijo ali so zapostavljeni. Cerkev se je tega vedno zavedala in v vseh časih, posebno še tedaj, ko svetna družba ni poznala 'socialnega skrbstva', je ustanavljala bolnišnice in sirotišnice, kjer so dobili primerno oskrbo bolniki, brezdomci, revni ljudje vseh vrst. To oskrbo so jim nudili možje in žene, ki se jim posvetili z vso dušo in z vsem srcem kot redovniki in redovnice. Ustanovitelja ene take redovne družbe se spominjamo danes.

HieronimEmillianiTo je bil Hieronim Emiliani, ki je izšel iz beneške patricijske družine. Rodil se je leta 1486, ko je bila na višku renesansa, ki je vsebovala mnogo poganskih prvin. Z njo se je povezalo tudi papeštvo, kar je močno škodovalo Cerkvi in verskemu življenju. To je bilo obdobje moralnega propada in velikih stisk, ki so jih povzročale politične zdrahe. Vojaški poklic je bil zelo cenjen.

Tudi mladega Hieronima je mikalo, da bi dosegel slavo kot vojak. Poveljstvo rodnih Benetk mu je v sporu s cesarjem Maksimilijanom I. zaupalo trdnjavico Castelnuovo nad Piavo: ob napadu cesarskih čet je trdnjavica padla in Hieronim je prišel v ujetništvo. Njegovi upi v bojno slavo so splahneli, toda samotna ječa je bila zanj milost. Primerilo se mu je nekaj podobnega kot sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda: od slavohlepnega vojaka se je spremenil v gorečega bojevnika za Kristusa. Mesec dni ječe in čudežna rešitev na Marijino priprošnjo sta zadostovala za Hieronimovo spreobrnitev. Ves se je posvetil trpečim in revnim. Za ta poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Potem se je odločno odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je namenila božja previdnost.

V Benetkah se je pripravljal na duhovniški poklic. Leta 1518, ko mu je bilo 32 let, je bil posvečen v duhovnika in zdaj se je s še večjo vnemo lotil svoje življenjske naloge. Ko sta malo kasneje tod pustošili lakota in kuga, je Hieronim vse svoje imetje razdal potrebnim, sam pa je negoval bolnike, ponoči pokopaval mrliče, dokler ni staknil pegavice. Ta bolezen je bila kakor noviciat za njegovo hrepenenje po krščanski popolnosti. Ko je ozdravel, se je odpovedal vsemu premoženju in se posvetil samo službi revežev, zlasti sirotam brez staršev. Priskrbel jim je stanovanje, hrano in delo. Vlada beneške republike je njegovo delo podprla, saj ji je s svojo dobrodelnostjo odvzel marsikakšno skrb in breme.

Uspehi v Benetkah so ga spodbudili, da je svojo dejavnost razširil po vsej severni Italiji. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel je za izgubljena dekleta, negoval bolnike. Njegov zgled je pritegnil še druge. Da bi jim uredil skupno življenje, jih utrjeval in versko krepil, je najzvestejše pomočnike združil v versko bratovščino. Papež Pavel III. je leta 1540 potrdil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji: po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski in skrbe za vodstvo sirotišnic, ubožnic in bolnišnic.

Njihov ustanovitelj Hieronim Emiliani je umrl 8. februarja 1537 v Somaski za kugo, ki si jo je nakopal, ko je stregel kužnim bolnikom. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh