Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274)

God: 28. januar

Dvanajsto stoletje je rodilo prve univerze visoke šole, na katerih so poučevali vse, kar je bilo tedaj znanega na vseh področjih. Med najbolj slovečimi je bila že od vsega začetka univerza v Parizu, imenovana tudi Sorbona (po duhovniku Robertu de Sorbonu, ki je ob njej ustanovil študentski kolegij). Njen ugled so širili odlični profesorji, med katerimi je bil tudi sv. Tomaž Akvinski, današnji godovnjak.

sv. Tomaž Akvinski

Rodil se je leta 1225 na gradu Roccasecca blizu mesta Aquino, ki je na pol poti med Rimom in Neapljem. Njegov oče Landulf, ki je bil manjši fevdalec, je želel, da bi Tomaž postal opat bližnje sloveče benediktinske opatije Montecassino. Zato ga je komaj petletnega dal tja v šolo k menihom. Ti so bistrega dečka poslali v Neapelj, da bi študiral na tamkajšnji univerzi, kjer sta se zaradi njenega položaja na meji dve svetov prepletali latinska in arabska kultura. V Neaplju je Tomaž spoznal brate pridigarje, ki se po njihovem ustanovitelju sv. Dominiku imenujejo dominikanci. Njihov način življenja ga je tako prevzel, da je proti pričakovanjem in proti volji svojega očeta sklenil postati dominikanski redovnik.

Njegovi predstojniki so brž opazili, da je Tomaž izredno bistrega in globokega duha, zato so ga poslali v Pariz, da bi tam nadaljeval študije. Na teološki fakulteti pariške univerze je predaval sv. Albert iz Kolna, široko razgledan mož, ki je bil doma na vseh področjih tedanje znanosti. Albert je hitro spoznal izredne sposobnosti svojega mladega učenca in pridobil ga je, da je sodeloval pri uresničenju njegovega velikopoteznega načrta: preučiti in potem drugim posredovati znanost in misel stare Grčije, kakor jo je v svojih delih povzel veliki filozof Aristotel. Evropejci so nanj pozabili, vanj pa so se poglabljali Arabci. Po prevodih iz arabščine, ki so nastali povečini v Neaplju, je krščanski Zahod spet odkril Aristotelovo misel. Albert je hotel, da bi to misel vključili v krščansko kulturo. Prej je bilo treba razrešiti dvoje vprašanj: kako uskladiti Aristotelovo filozofijo s krščansko mislijo, ki sta se v marsičem razhajali, in kako Aristotelova dognanja obogatiti s spoznanji novih prirodoslovnih znanosti. Albert se je posvetil predvsem drugemu vprašanju, Tomaž pa se je odločno spoprijel s prvim. Aristotelovo filozofijo ali aristotelizem je očistil poganskih prvin ter ga izpopolnil in razvil v luči svojih načel. Znameniti so njegovi razumski dokazi za božje bivanje. Tako je nastala filozofija sv. Tomaža, imenovana tudi tomizem, ki jo je katoliška Cerkev sprejela kot uradno filozofijo za svoje bogoslovne šole. Svoj filozofski in teološki nauk je strnil v dveh zajetnih delih Summa theologica in Summa contra gentiles.

Kot redovnik je bil Tomaž Akvinski zelo pobožen. Papež Klemen IV. ga je hotel imenovati za nadškofa v Neaplju, pa je na njegovo ponižno prošnjo odnehal. Gregor X. pa ga je kot izkušenega teologa povabil na cerkveni zbor v Lyon leta 1274. Na poti tja je zbolel ter 7. marca 1274 umrl v cistercijanskem samostanu Fossanova južno od Rima. 28. januarja leta 1369 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Toulouse in na ta dan se obhaja njegov spomin.

Papež Leon XIII. je sv. Tomaža Akvinskega, »kneza in mojstra vseh katoliških učenjakov«, postavil za zavetnika cerkvenih visokih šol, zlasti bogoslovnih fakultet.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh