Katarina Sienska (1347-1380)

29. april

Ime Katarina, ki pomeni 'čista', spada med zelo pogosta imena na Slovenskem. Bibliotheca Sanctorum, enciklopedija katoliških svetnikov, bolj ali manj obširno opiše življenje 20 svetih ali blaženih Katarin, v slovenskem Letu svetnikov pa je predstavljenih sedem, od katerih sta najbolj znani sv. Katarina Aleksandrijska (tudi Sinajska), in današnja slavljenka sv. Katarina Sienska, globoka mistična duša, vsestranska delavka in tudi plodovita pisateljica.

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Ljubka in živahna deklica je že z dvanajstimi leti prišla v spor z domačimi, zlasti z materjo, ki je hotela, da si poišče moža in se ni mogla sprijazniti s Katarinino namero, da se posveti Bogu. Temu prigovarjanju je Katarina napravila konec tako, da si je ostrigla lase in s tem pokazala svojo trdno odločitev, da se za vedno daruje Bogu. Oče je bil njen zaveznik in tako je s šestnajstimi leti mogla vstopiti v tretji red sv. Dominika. Dominikanske tretjerednice niso bile redovnice, ki bi živele v samostanu, temveč pobožne žene, ki so se ravnale po določenih pravilih in so živele med svetom. Posvečale so se molitvi in dobrodelnosti. Nosile so tudi posebno obleko, da so se razločevale od drugih žena.

Nekaj časa je bila Katarina usmerjena zgolj na molitev in premišljevanje. Ko ji je bilo kakih dvajset let, se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Od takrat naprej se je odlikovala tudi v dejavni ljubezni. Njena skrb za druge je pritegnila pozornost Siencev. Nekaj se jih je povezalo v nekakšno skupino učencev, v kateri so bili pripadniki različnih družbenih slojev: sodniki, poslanci, slikarji, pesniki, rokodelci, redovniki in redovnice. Tako je Katarina dejavno sodelovala v dogajanjih svojega mesta in Cerkve svojega časa. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas. Lik Katarine Sienske je eden tistih svetlih vzorov žena, ki jih je Cerkvi in svetu poklonilo 14. stoletje. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, použita od tistega, kar je sama imenovala 'sladke telesne muke', je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Za svetnico jo je razglasil papež Pij II. leta 1461, papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, papež Pavel VI. pa ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice in sicer zaradi njenega znamenitega in obsežnega spisa Knjiga božjega nauka. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Edith Stein/Terezijo Benedikta od Križa in sv. Brigito Švedsko.