Sv. Hilarij (315–367)

God: 13. januar

Poitiers, mesto na zahodu Francije, je iz zgodovine znano po tem, da je pri tem kraju Karel Martel leta 732 odločilno premagal muslimanske Arabce in s tem zaustavil njihovo prodiranje v Evropo. Štiri stoletja pred tem je mesto, tedaj Piktavija v rimski Galiji, zaslovelo po svojem svetniškem škofu Hilariju, ki je z vso odločnostjo branil pravo vero zoper arijansko zmoto: razglašala je Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa resničnega učlovečenega Boga in Odrešenika. Ta krivi nauk je obsodil prvi vesoljni koncil v Niceji leta 325, vendar se je še naprej širil, ker so arijanci imeli oporo na carigrajskem dvoru. Neustrašen borec za pravo vero na krščanskem Vzhodu je bil aleksandrijski patriarh sv. Atanazij (god 2. maja), na Zahodu pa je imel to vlogo sv. Hilarij iz Poitiersa, ki je zato dobil vzdevek ‘zahodni Atanazij’.

Hilarij iz PoitersaRodil se je v ugledni družini, predstavnici visoke rimske kulture v tedanji Galiji, okoli leta 315. Tedaj je krščanstvo v rimski državi že uživalo svobodo, vendar pa je Hilarij svoja mladostna leta in prva leta zrelosti preživel še kot pogan. Bil je razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe, toda poganski pogled na svet se mu je zdel plitev. Njegovo iskanje se je umirilo ob branju Svetega pisma in nekaterih krščanskih spisov. Iz polnega prepričanja se je dal krstiti skupaj z ženo in hčerko. Služiti Bogu in pomagati ljudem k spoznanju polne resnice je bila zdaj njegova glavna življenjska naloga. Le nekaj let po Hilarijevem krstu – tedaj je imel dobrih trideset let – je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Piktaviji takrat ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je, čeprav je imel družino, izbralo za škofa in Hilarij je v tem videl znamenje božje volje. Škofovsko službo je sprejel ne kot čast, ampak kot odgovorno dolžnost. Škofovska služba v tedanjem času res ni bila lahka. Ko je krščanstvo uživalo svobodo, so v Cerkev ljudje vstopali v množicah in prinašali vanjo plitvost mišljenja in življenja, poganske navade je bilo treba premagovati z vztrajno čuječnostjo nad čistostjo nauka.


    Mi, ki smo se prerodili v krstu,
    občutimo silno veliko veselje,
    ko že sedaj malce okušamo prvine Svetega Duha,
    ko nam posreduje spoznavanje skrivnosti,
    dar prerokovanja, dar modrosti,
    trdnost v veri, dar ozdravljanja
    in gospodovanja nad hudobnimi duhovi. (sv. Hilarij)

Škof Hilarij je takoj začutil nevarnost arijanskega nauka, ki je tajil Kristusovo božanstvo in zanikal njegovo odrešeniško poslanstvo. Dosegel je, da so škofje v Galiji povečini pretrgali cerkvene zveze z arijanci. Njegovi nasprotniki so dosegli pri cesarju, da je moral oditi za štiri leta v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam se je srečeval z izobraženimi duhovniki in pridno je preučeval spise grških cerkvenih očetov, ki jih dotlej še ni vseh poznal. Tam je napisal svoje največje delo O Sveti Trojici (De Trinitate). V tem mirnem in temeljitem spisu je ovrgel arijanske zmote. V kakšnem duhu je napisan, pove ta odlomek: »Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel. Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene druge večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče, Oče edinorojenega Boga.« V pregnanstvu je njegov vpliv vedno bolj naraščal, zato so arijanci sami prosili cesarja, naj ga pošlje domov. Po vrnitvi na škofijski sedež v Poitiersu (360) je Hilariju preostalo še sedem let življenja. Čas je skrbno uporabil za pisanje, zlasti za razlago Svetega pisma. Za utrjevanje cerkvenega nauka je neutrudno govoril in pisal vse do svoje smrti, ki ga je doletela proti koncu leta 367. Papež bl. Pij IX. je njegov nauk počastil tem, da mu je leta 1851 dal naslov cerkvenega učitelja.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2016) 1, str. 32.

Zajemi vsak dan

Novo življenje, ki smo ga pri krstu prejeli, je v naših rokah; na nas samih je, da si ga ohranimo in ne izgubimo.

(Gregorij Rožman)
Torek, 30. Maj 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh