Beno (Benon), (umrl 1106)

God: 16. junij

Beno se je rodil leta 1010 v Hildesheimu. Njegov oče je bil saški plemič iz družine grofov Woldenberg. Ko mu je bilo komaj pet let, so ga starši izročili vzgoji sorodniku škofu Bermvardu v Hildesheimu (gl. 20. november). Vzgojen v dominikanskem duhu je sklenil, da tudi sam stopi v dominikanski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Ker je bil izredno nadarjen, so ga redovni predstojniki poslali v Pariz na vseučilišče, kjer si je pridobil vse akademske časti in naslove. Vrnil se je kot doktor modroslovnih in bogoslovnih ved, bil posvečen v duhovnika in že po; dveh letih izvoljen za priorja. A že po treh mesecih je odložil predstojniško službo, ker se v svoji skromnosti ni čutil zmožnega voditi veliko redovno družino. Umaknil se je v samoto.

BenoMedtem je cesar Henrik III. postal pozoren na Benovo krepostno življenje in njegovo učenost ter ga poklical za kanonika v na novo ustanovljeni zavod Goslar. Nič rad ni sprejel te časti. Skoraj dvajset let je tam vodil šolo. Ano, poznejši kölnski nadškof, s katerim sta si bila dobra prijatelja, ga je predlagal v izvolitev za škofa v Mišnju (Meissnu) leta 1066. Beno je potem štirideset let vodil škofijo z vso dobrohotnostjo, pa tudi s strogostjo, če je bilo potrebno. Potegoval se je za kar najbolj slovesno obhajanje bogoslužja in je z vnemo pospeševal cerkveno petje. Vso svojo škofijo je večkrat obhodil in dohodke razdelil revnim in potrebnim. Priljubil se je celo slovanskim rodovom onkraj meja svoje škofije (Lužiškim Srbom). Njemu so se dali mnogi krstiti, tako da si je pridobil ime 'apostol Lužiških Srbov'.

Umrl je 16. junija 1106, star šestindevetdeset let. Pokopali so ga v stolnici v Mišnju. Leta 1285 so ga po škofijskem postopku kanonizirali zaradi mnogih čudežev. Papež Hadrijan VI. ga je leta 1523 še slovesno razglasil za svetnika. Leta 1580 je vojvoda Albreht Bavarski dal prepeljati njegove relikvije v München, kjer je njegov grob v stolnici. Meissen je namreč postal protestantsko mesto.

Upodabljajo ga kot škofa z ribo, ki ima v gobcu šop ključev (po legendi, da so v trebuhu ribe, s katero so mu postregli v gostilni v Mišnju, ko se je vrnil iz pregnanstva, našli ključe stolne cerkve). Časte ga kot zavetnika Münchna, Bavarskega in mišenjske škofije; tudi kot zavetnika ribičev in suknarjev.

Najbrž so se zaradi odvisnosti nekaterih delov Gorenjske od Freisinga pri Münchnu tudi pri nas ohranili nekateri sledovi njegovega češčenja, npr. posebne litanije, natisnjene samo s sličicami, brez besedila.

Zajemi vsak dan

Na bližnjega lahko gledamo ravnodušno. Potem gledanega zazebe; čuti se ponižanega. Na drugega lahko gledamo z dobrohotnostjo, z dobroto. To ga opogumi.

(Romano Guardini)
Četrtek, 12. December 2019
Na vrh