Raffaello Santi

* 28. marca (ali 6. sprila) 1483, Urbino; † 6. aprila 1520

Santi Raffaello1'Vsem vam umetnikom, ki vas je prevzela lepota in ki zanjo delate, po našem glasu Cerkev koncila kliče: Če ste prijatelji prave umetnosti, ste tudi naši prijatelji,' so zapisa­li škofje vsega sveta ob koncu drugega vatikanskega koncila (8. decembra 1965) v poslanici, naslovljeni na umetnike. 'Zvezo z vami je Cerkev sklenila že v davnih časih. Vi ste zgradili in okrasili njena svetišča, prosla­vili njene resnice, obogatili njeno bogo­služje ... Cerkev vas potrebuje danes prav tako kakor včeraj.. . Svetu, v katerem živimo, je lepota potrebna, da ga ne prekrije somrak obupa. Lepota in resnica, obe razveseljujeta človeško srce. Obe pomenita dragocen dosežek, ki mu zob časa ne more do živega in ki druži človeška pokolenja v skupnem občudovanju.'

Naše občudovanje je tokrat posvečeno velikemu italijanskemu renesančnemu slikar­ju Raffaellu Santiju ob petstoletnici njego­vega rojstva (1483-1520). Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubi­telje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Raffaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450-1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452-1519) in Michelangelu Buonarrotiju (1475-1564). Znane so Raffaellove čudo­vite Madone - upodobitve Marije z Jezuščkom -, s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Raffaellovih učen­cev je mojster svoj slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa na veliki sliki Spremenjenja. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj. Najbolje jih bomo razumeli, če ga spoznamo kot človeka in ta namen ima naša priloga, ki pripoveduje zgodbo njegovega življenja. Na barvnih straneh objavljamo nekaj Raffaello­vih najbolj znamenitih slik.

Sirota iz Urbina

Santi Raffaello2Na sliki 'Marijina poroka' se je mojster podpisal z velikimi črkami kot 'Raphael Urbinas', Ta mojster je bil 21-letni Raffaello Santi (včasih pišejo tudi Sanzio po latinski obliki Sanctius), ki je s pridevkom 'Urbinas' označil svoj rojstni kraj: slikovito staro mestece Urbino na vzhodnem pobočju Apeninov, ki je bilo v srednjem veku sedež vojvodstva. Federico di Montefeltro, urbinski vojvoda v drugi polovici 15. stoletja, je bil velik ljubitelj kulture in umetnosti. Na svoj razkošni dvor je poklical mnoge umetnike tiste dobe in hribovski Urbino je postal eno vodilnih središč nove renesančne kulture. Vojvoda je v zavetje Urbina sprejel tudi Giovannija Santija, potomca stare kmečke in trgovske družine iz bližnjega mesta Colbordolo.

Tam je divjala vojna in Giovanni je bežal. Mož je bil spreten slikar in kmalu je v Urbinu odprl svojo umetniško delavnico, v kateri mu je pomagalo nekaj učencev. Posel mu je moral kar uspevati, kajti ko se je (že nekoliko v letih) odločil, da ustanovi druži­no, je dobil za ženo hčerko uglednega urbinskega trgovca, ki je bila ne le lepa, ampak je imela tudi bogato doto. Ime ji je bilo Magia Ciarla. Tudi z njenim denarjem si je zgradil lepo hišo, ki stoji še danes in razodeva, da njeni prebivalci niso pogrešali blagostanja. Čeprav je bila precej mlajša od svojega štiridesetlet­nega moža, se je izkazala kot dobra mati. Vendar ji ni bilo dano, da bi srečo materinstva dolgo uživala. Najprej je rodila dve hčerki: prva ji je umrla po nekaj mesecih, druga pa kmalu po porodu.

Santi Raffaello3Ko je 6. aprila 1483 - bil je ravno veliki petek - tretjič rodila, je prijokal na svet deček, ki mu je ponosni oče izbral ime Raffaello. Tako se je imenoval nadangel, ki je, kot beremo v stari zavezi, spremljal mladega Tobija. To ime je bilo kakor voščilo, da bi sin srečno potoval skozi življenje. Mali Raffaello je ob skrbni materi preživel srečno otroštvo, zato je bil tem bolj prizadet, ko mu je mati leta 1491 umrla. Takrat je imel osem let. Oče je imel svojega sina zelo rad, posebno še, ker. je kazal zanimanje in nadarjenost za sli­karstvo. Sklenil je, da se ponov­no poroči, predvsem zato, da bi Raffaellu dal novo mater. Toda žena, ki jo je vzel, njegovih pričakovanj ni izpolnila. Ko je leta 1494 umrl še oče, je enajst­letni Raffaello ostal sirota. Nje­gova mačeha se ni dosti brigala ža njegovo vzgojo, ampak le za svoje koristi. Za Raffaella se je zavzela dobra teta Santa, za razvoj njegovega slikarskega ta­lenta pa so se pobrigali nekateri umetniki, ki so bili na dvoru urbinskega vojvoda. Tako je že­lel oče v svoji oporoki, ki jo je bil sestavil nekaj dni pred smrtjo.

Mladega Raffaella so jemali s seboj v razkošni dvorec, kjer je lahko občudoval dela tedanjih imenitnih slikarjev, kot so bili Pier del la Francesca, Melozzo da Forli in Luca Signorelli. Skozi okna palače se je njegov pogled sprehajal po čudoviti pokrajini, ki jo je vsrkaval vase in jo pozneje upodabljal kot ozadja na svojih slikah. Težko je reči, koliko časa je ostal v tej urbinski šoli, kjer je dobil podlago za svojo naglo umetniško rast.

V šoli pri Peruginu

Santi Raffaello4Morda že kakšno leto po očetovi smrti, zagotovo pa okoli leta 1500 je prišel Raffaello v mesto Perugia, kjer je imel svojo ,,bogato' (umetniško delavnico) slikar Pietro Vannucci, znan pod imenom Perugino. Raffaellovi življenjepise! pripovedujejo, kakšno je bilo njegovo prvo srečanje s tem umetnikom, ki je svojo tenkočutno naravo, kakrš­na se razodeva iz milih obrazov na njegovih slikah, skrival pod precej grobim načinom obnaša­nja. Ko je zagledal fanta, ki se mu je predstavil s svežnjem risb, s katerimi je mojstru želel po­kazati, kaj zna, je Perugino de­jal: "Ti si torej Raffaello, sin mojega ubogega prijatelja Giovannija iz Urbina?" Povprašal ga je, kako je potoval, kakšne na­črte ima za prihodnost. "Rad bi ostal nekaj časa tu pri vas,' je odgovoril Raffaello, 'da se od vas kaj naučim." Perugino se mu je nasmehnil ter mu povedal, da je njegov oče večkrat omenjal, da namerava svojega sina poslati k njemu v šolo. "Giovanni je bil dober slikar in vem, da si tudi ti po njem podedoval slikarski po­klic; pokaži mi kakšno svoje delo." Raffaello je razvil zvitek svojih risb. Mojster si jih je pozorno ogledoval in v znamenje odobravanja prikimal. 'Vidim, da imaš vse potrebne darove, da se uspešno podaš na umetniško pot.' Raffaello mu je dejal, da občuduje njegovo umetnost in priznal, da ga je skušal posne­mati, toda čuti se nesposobnega, ker da nima prave podlage. 'Kaj boš govoril, da nimaš prave podlage? ' ga je prekinit Peru­gino. 'Mar ne prihajaš iz Urbi­na? Dobro si zapomni, dragi moj: kot umetnik imaš veliko prednost, ker si rojen v Urbinu!'

Raffaello se je z veseljem pridružil veliki četi Peruginovih učencev. Poglabljal se je v angel­sko milo umetnost svojega moj­stra. Toda v umbrijskem glav­nem mestu je bil tudi priča strahotno divjim pokolom med člani družine Baglioni, ki je tedaj tam s trdo roko vladala. Sredi julija 1500 so po mestnih ulicah in celo v stolnici sv. Lov­renca ležali kupi pobitih trupel. Te grozote so se vtisnile globoko v dušo mladega umetnika in kasneje jih je upodobil na svojih slikah v vatikanskih stancah (predvsem na sliki 'lzgon Heliodorja iz templja'). Atalanta Baglioni, mati enega od umor­jenih, ki je pred smrtjo svojim morilcem odpustil, je sklenila, da bo v spomin na sinovo tragič­no smrt v cerkvi sv. Frančiška, ki je bila družinska cerkev te rodbine, dala zgraditi oltar in nanj postaviti primerno sliko. Po njenem naročilu je Raffaello ustvaril sliko 'Polaganje Kristusa v grob'. V poteze božje Matere, ki je od žalosti nad mrtvim Sinom izgubila zavest, je zajel bolečino matere Atalante. Slika, ki jo je Raffaello dokončal leta 1507, je bila dobro stoletje v tej cerkvi, zdaj pa je v rimski galeriji Borghese.

Santi Raffaello6Njegov učitelj Perugino je imel tedaj že nad petdeset let in njegova umetniška moč je po­časi usihala. Še vedno pa je njegov čopič upodabljal like, ki so težili k idealni lepoti in so vzbujali občudovanje vseh. Tudi Raffaello je mojstra občudoval in ga y marsičem posnemal, vendar je svojim stvaritvam ved­no vtisnil tudi pečat svoje oseb­nosti. Slikal je tako dobro, da je Perugino prav kmalu gledal v njem svojega sodelavca in ne učenca. Še več: mojster ga je nevede začel posnemati! Vpliv Perugina se najmočneje čuti v znameniti Raffaellovi sliki 'Marijina poroka', ki jo je ustvaril leta 1504 po naročilu neke družine iz umbrijskega me­sta Citta di Castello (zdaj je ta umetnina v milanski galeriji Brera). Zasnova slike in razpo­reditev oseb na njej je skoraj ista kot na Peruginovi umetnini z enakim imenom. Komaj enain­dvajsetletni Raffaello pa je moj­stra prekosil: bolj živo je pouda­ril globino prostora, ki ga je tako otipljivo doživljal v Urbinu, vanj pa je vnesel arhitektonsko sklad­nost, katero sta v tem času poudarjala dva velika umetnika: Raffaellov rojak Bramante in genialni Leonardo da Vinci.

Z Leonardom in Michelangelom v Firencah

V začetku 16. stoletja je bilo najpomembnejše umetnostno središče Italije toskansko glavno mesto Firence. Takrat sta v službi družine Medici, ki je tam vladala, delala največja renesanč­na umetnika: slikar, kipar, arhi­tekt in vsestranski znanstvenik Leonardo da Vinci ter slikar in kipar Michelangelo Buonarroti. Umetnika sta nekako tekmovala med seboj, kateri od njiju bo ustvaril lepše umetnine. Perugino je pogosto zahajal v Firence in ob neki priložnosti je vzel s seboj svojega najljubšega učenca Raffaella. Mladega umetnika je mesto s svojimi lepotami tako prevzelo, da se je v pozni jeseni leta 1504 iz Perugie preselil tja.

V Firencah se je Raffaello srečal najprej z Leonardom, ki je bil dobrih trideset let starejši od njega, in se poglobil v novosti njegovega načina slikanja. Od njega se je naučil tako imeno­vane piramidalne.' postavitve oseb na slikah, prevzela ga je tudi zastrta, pa vendar jasna svetloba na Leonardovih delih. Pod njegovim vplivom je Raffa­ello začel slikati svoje čudovite Madone, na katerih je hotel poudariti Marijino materinsko nežnost. Poteze na obrazih teh Raffaellovih Mater (najbolj zna­ne so Madona z liščkom, Mado­na na travniku, Madona velikega vojvoda) so tako mehke in tako človeške, da je z njimi ustvaril nov ideal ženske lepote. Osebe na teh slikah (Marija, Jezušček in mali Janez Krstnik) so postav­ljene piramidalno': široki spodnji rob teče pri nogah vseh oseb, vrh namišljene piramide pa je nad Marijino glavo.

Raffaello je občudoval ne le umirjenega Leonarda, temveč tudi genialnega Michelangela, ki je nanj napravil silen vtis s svojimi razgibanimi slikami in kipi. Michelangelo je bil po značaju precej težek in Raffaello mu ni nikoli bil pri srcu. Kasneje, ko sta oba delala na pape­škem dvoru v Rimu, je v njem videl nevarnega tekmeca. V zvezi s tem so nastale razne anekdote. Ena od teh pripoveduje, kako je Raffaelo, ki je bil silno dru­žaben, nekega dne obdan od gruče veselih prijateljev srečal Michelangela, ki je ves mrk hodil sam. Michelangelo je Raffaella oplazil: 'Kam greš s tako veli­kim spremstvom kot kakšen cer­kveni dostojanstvenik? ' Raffa­ello mu ni ostal dolžan: 'Kam pa vi, mojster, sami kot kakšen rabelj? ' Kot človeka se Miche­langelo in Raffaello nista trpela; Raffaello pa je vedno občudoval Michelangela kot umetnika in kasneje je znal tudi Michelangelo iskreno pohvaliti kakšno Raffaellovo umetnino.

Najljubši slikar na papeškem dvoru

Ni mogoče z gotovostjo reči, kdaj se je umetnik iz Urbina nastanil v večnem mestu. Na podlagi pisma, ki ga je Raffaello pisal iz Rima nekemu sorodniku v Urbino 5. septembra 1508, sodijo, da se je tja preselil kakšen mesec poprej. Gotovo pa je bil v Rimu jeseni leta 1509, kajti listina, s katero ga je papež Julij II. imenoval za prepisovalca pepeških slovesnih pisem, nosi datum 4. oktobra 1509.

V Firencah je bil Raffaello že zelo priznan slikar, v Rimu pa je hitro postal zela slaven. Njegova sreča in njegov uspeh sta po­vezana z imeni dveh velikih renesančnih papežev: Julija II. in Leona X. Prvi, ki je sedel na Petrov sedež leta 1503, je bil iz družine della Rovere in je bil bolj vladar in vojskovodja kot pa najvišji duhovnik. Ni maral pre­bivati v sobanah svojega pred­nika Aleksandra VI. Borgijca, ki je bil na slabem glasu, zato si je dal zgraditi novo stanovanje ih je poklical najbolj slavne umetnike, da bi sobe ali 'stance' poslikali. Med drugimi sta delala tudi Perugino in Michelangelo, kate­remu je papež naročil, da s freskami okrasi Sikstinsko kape­lo. Tri leta po svoji izvolitvi za papeža je sklenil, da pozida novo cerkev svetega Petra. Za načrto­valca in voditelja del, pri katerih je bilo zaposlenih okoli 2.500 mož, je imenoval največjega ar­hitekta tistega časa, Donata Bramanteja, ki je bil doma iz Urbina kot Raffaello. Prav po njegovem posredovanju je prišel v stik z Julijem II. tudi Raffaello. Papeža, ki je imel opravka z odljudnim Michelangelom, je brž osvojila Raffaellov ljubeznivi značaj.

Julij II. je bil velik ljubitelj in podpornik umetnosti in za časa njegove vlade je Rim iztrgal Firencam vodilno vlogo na tem področju. Papež je Raffaellu zaupal nalogo, da poslika dvorane sodne palače. Ko si je ogledal osnutke znamenite 'Razprave o Najsvetejšem', je v svojem navdušenju vzkliknil: "Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Raffaello!" Mladi urbinski mojster svojega delodajalca ni maral razočarati in se je vrgel na delo z vsem ognjem. V letih 1511 in 1512 je poslikal stene papeškega sodišča s slikami 'Razprava o Najsvetejšem', 'Parnas', ,,Atenska šola' in 'Tri kreposti'. Raffaello je delal z veliko naglico, kakor da bi W slutil, da ima za ustvarjanje le £ malo časa. Njegove slike v vati- kanskih dvoranah je hodilo občudovat rimsko plemstvo in mnogi so ga prosili, da bi naredil tudi kaj zanje. Tako je ustregel bogatemu Agostinu Chigiju in je poslikal njegovo palačo Farnesino (zdaj je sedež italijanskega zunanjega ministra).

Michelangelo je med tem ustvarjal svoje nesmrtne freske v Sikstinski kapeli. Papež Julij II. je nekega dne, ko umetnika ni bilo tam, hotel videti, kaj je ta 'samotar iz Firenc' naredil, in je dal odkriti del fresk. V Sikstinsko kapelo je prišlo veliko radovednežev in med njimi je bil tudi Raffaello. Razgibane Michelangelove slikarije so ga silno prevzele in v kratkem času se je veliko naučil, zlasti kar zadeva zgradbo človeškega telesa in sproščenosti njegovih gibov. To je opazno na njegovih delih, nastalih kasneje. Ko je Michelangelo zvedel, kaj k je zgodilo, je bil silno jezen posebno na Raffaella, kateremu je očital, da skupaj z Bramantejem pripravlja zaroto in ga hoče spraviti s papeškega dvora. Raffaellu kaj takega še na misel ni prišlo; poznal je Michelangelov značaj in mu ni nič zameril.

Leta 1513 je umrl Julij II. in dvajset dni kasneje je bil za papeža izvoljen Firenčan Giovanni Medici, ki si je privzel ime Leon X. Po značaju je bil pravo nasprotje svojega prednika: lju­bil je mir in rad se je zabaval; z Julijem II. ga je družilo občudo­vanje umetnosti. Velikodušno je podpiral umetnike. Občudoval je Michelangela, čeprav se je zaradi njegove vzkipljive narave pred njim vedno počutil nepri­jetno. Pač pa se je po značaju čudovito ujemal z Raffaellom, ki je postal najljubši umetnik na papeškem dvoru. Leonu X. je bil tako pri srcu, da ga je menda hotel imenovati za kardinala! Svojemu velikemu podporniku se je Raffaello hotel oddolžiti tako, da je še bolj zagnano delal. Dokončal je 'stance' in leta 1514 ga je papež imenoval za voditelja del pri gradnji bazilike svetega Petra namesto umrlega Bramanteja. To je tedaj po­menilo najvišje priznanje za umetnika.

Smrt na višku ustvarjalne moči

Santi Raffaello7Raffaello je imel že enaintri­deset let, a je bil še samski. Nekateri so ga hoteli na vsak način spraviti v zakonski stan. Med temi je bil kardinal Bibbiena. Za zaročenko mu je izbral svojo krotko nečakinjo, komaj osemnajstletno deklico. Raffa­ello se je z njo zaročil, toda njegova 'bela vijolica', kakor jo je krstil, je kmalu ovenela: umrla je, preden je mogla z umetnikom stopiti pred oltar.

Radoživega Urbinca je v tistem času pritegovala lepota preproste rimske deklice Margherite Luti, ki je bila hčer­ka peka (italijansko 'fornaio') in je šla v umetnostno zgodovino pod imenom Fornarina. Njeno lepoto je ovekovečil v mnogih svojih slikah, od katerih je naj­bolj sloveča 'Sikstinska Ma­dona', na kateri z Marijinega obraza sijejo poteze Fornarine. Tedaj je Raffaello imel okoli sebe kopico učencev, ki so mu pri delih pomagali in jih dokončavali. Z njihovo pomočjo je leta 1519 lahko dovršil poslika­vo vatikanskih lož, ki jih je bil zasnoval Bramante, dopolnil pa sam Raffaello. Te lože sestavlja trinajst stebrišč, dolgih po petin­šestdeset metrov. Urbinski moj­ster je vsako stebrišče okrasil s štirimi slikami: prvih dvanajst s prizori iz stare zaveze, zadnjo iz nove zaveze. Tako je nastalo 52 slik, ki jim pravijo 'Raffaellova Biblija'.

Raffaello je trdo delal, vendar je tudi veliko zaslužil. Postal je zelo bogat. V skladu s svojim družabnim značajem se je vedno rad lepo oblačil, zdaj pa si je želel še lepe palače. Res si jo je privoščil in v njej se je obdal z rojem služinčadi, ki je stregla njemu in gostom, katere je z odprtimi rokami sprejemal. Pri vsem tem razkošju pa je še naprej garal. Leta 1519 je, kot smo videli, dokončal freske v vatikanskih ložah. Tega leta je narisal tudi načrt antičnega Ri­ma, kajti papež Leon X. ga je imenoval za 'konservatorja rim­skih starin', ker je želel svoje mesto obnoviti, da bi se ohranilo čim več umetnin iz časov cesar­skega Rima. Na papeževo željo je narisal tudi vrsto osnutkov za stenske preproge, ki naj bi po­krivale zidove Sikstinske kapele. Za božič tega leta so bili postav­ljeni na ogled in vzbudili so navdušeno odobravanje.

Leta 1517 je kardinal Giulio Medici, kasnejši papež Klemen VII., Raffaella prosil, da bi za njegovo škofijsko cerkev v mestu Narbona naslikal 'Kristusovo sprem en jen je'. Naročilo je spre­jel, izvrševal pa ga je počasi. Tako je bil še leta 1520 do­končan komaj zgornji del slike. Raffaellu se ni nikamor mudilo: imel je komaj sedemintrideset let in usoda mu je z obema rokama trosila slavo in bogastvo. Toda nenadoma se je nebo po­mračilo in hitro je 'prišel večer'.

Raffaellova bolezen je bila kratkotrajna, toda smrtna. Še vedno ni jasno, kako je zdravi umetnik v polni moški dobi, sredi svoje največje ustvarjal­nosti, tako hitro omahnil. Kot vzrok njegovega naglega konca navajajo pljučnico, ki jo je stak­nil, ko je na poziv Leona X. prihitel v Vatikan. Ves pregret se je s papežem sprehajal po pro­storih, ki so bili mrzli in izpo­stavljeni prepihu, da se je 'znoj ohladil na njegovi koži'. Ko je legel, so zdravniki ugotovili vnet­je pljuč in po tedanji navadi so ga zdravili tako, da so mu puščali kri, kar pa je oslablje­nemu organizmu samo škodilo.

Raffaello je slutil, da se bliža konec in je napravil oporoko, s katero je svoje ogromno pre­moženje, ki je znašalo 16.000 dukatov, razdelit v razne name­ne. Ukazal je, naj tisoč zlatnikov porabijo za ureditev njegove grobnice v Panteonu, kjer je želel počivati ob svoji zaročenki. Boj med življenjem in smrtjo je trajal dva tedna. 6. aprila 1520 zvečer - spet je bil veliki petek, kakor na dan, ko se je pred natanko sedemintridesetimi leti rodil - je zaprl oči za lepote tega sveta, ki jih je s tako umetniško močjo upodabljal. Ko je papež Leon X., ki ga je med kratko boleznijo večkrat obiskal, zvedel, da je umri, je zajokal. Ni se mogel sprijazniti s tem, da je genij njegovega 'dragega Raffaella' za vselej ugasnil. Raffaellovi učenci so nad poste­ljo svojega prezgodaj umrlega mojstra postavili nedokončano sliko 'Spremenjenje'. Nepre­gledna množica Rimljanov je v tihem mimohodu počastila 'kneza umetnikov'. Giorgio Vasari, umetnostni zgodovinar iz tistega časa, je zapisal: 'Ob pogledu na mrtvo telo in živo sliko je vsakomur srce hotelo počiti od bolečine.' Dan po smrti so Raffaella pokopali v Panteonu. Bila je velika sobota, dan pred praznikom Gospodo­vega vstajenja.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh