papež Benedikt: ob odpovedi svoji službi

'Zaslužni papež' Benedikt XVI.

papez-Benedikt-slovo1»Na ta konzistorij vas nisem sklical le zaradi razglasitve treh svetnikov, marveč da vam sporočim odločitev, ki je velikega pomena za življenje Cerkve,« je papež Benedikt XVI. 11. februarja 2013 presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo ... Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Vsi so ostali brez besed. Papeževa odločitev je bila »strela z jasnega« za katoliško Cerkev, za ves svet.

»To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve«

papez-Benedikt-slovo2»Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani,« je pričeval kardinal Franc Rode. Po prvem 'šoku' pa je prevladalo prepričanje, da je bila ta papeževa odločitev 'preroško in revolucionarno dejanje', dejanje ljubezni do Cerkve in ponižnosti – pisatelj Alojz Rebula ga imenuje 'enciklika ponižnosti'. Pred zadnjo opoldansko molitvijo angelovega češčenja v nedeljo, 24. februarja 2013 je, navezujoč se na evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori, dejal: »Čutim, da je ta Božja beseda na poseben način namenjena meni v tem trenutku mojega življenja. Gospod me kliče, naj se povzpnem na goro, da se še bolj posvetim molitvi in meditaciji. To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve, nasprotno: če hoče Bog od mene to, hoče zato, da bi ji mogel še naprej služiti z enako predanostjo in enako ljubeznijo, kot sem skušal delati doslej.«

papez-Benedikt-slovo4Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L'Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal 'svetost življenja' od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«

»Sem star človek, moči mi pojemajo«

papez-Benedikt-slovo3Za medije, ki iščejo senzacije, papeževa starost in onemoglost nista 'zadostna razloga' za njegovo odpoved. V ozadju morajo biti kakšne zarote! Nemški časnikar Peter Seewald, ki je svoje pogovore s papežem Benediktom XVI. objavil v knjigi Luč sveta (2010 – slovenski prevod pri založbi Družina), je papeža obiskal novembra lani. Ob vesti o njegovem odstopu je zapisal, da prav gotovo ne odstopa zaradi 'vatikanskih afer', ampak zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj papeža še nikoli ni videl tako izčrpanega. Vprašal ga je: »Kaj lahko še pričakujemo od vašega pontifikata?« Benedikt XVI. mu je odgovoril: »Od mene? Ne veliko. Sem star človek, moči mi pojemajo. Mislim, da bo zadostovalo, kar sem naredil.« O možnosti odstopa je spregovoril s Seewaldom že leta 2010, ko je katoliško Cerkev zajel za papeža silno boleč pedofilski vihar. Na njegovo vprašanje, če je mislil na odstop, je papež odgovoril: »Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.« Kdaj pa papež lahko odstopi? »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Papežev 89-letni brat Georg je dejal: »Odločitev je bila čisto osebna, o njej je dolgo razmišljal in molil, torej ni bila trenutna odločitev. Jaz sem vedel zanjo že nekaj mesecev.«

papez-Benedikt-slovo5Zadnji dan februarja 2013 se je Benedikt XVI. poslovil od Vatikana in se s helikopterjem odpeljal v Castelgandolfo, poletno rezidenco papežev, kjer bo ostal kakšna dva meseca, dokler ne uredijo njegovega bivališča v Vatikanskih vrtovih. To je samostan Mati Cerkve, ki so ga zgradili leta 1994 na željo papeža Janeza Pavla II. za redovnice, ki so se posvečale molitvi. V naslednjih letih so se v njem izmenjavale sestre različnih redov. Leta 2012 pa je bil samostan ukinjen in v njegovih prostorih se bo zdaj naselil Benedikt XVI. s svojo 'družino' (najožjimi sodelavci). Poleg stanovanja so še razni drugi prostori (arhiv, knjižnica, soba za rekreacijo). Benedikt XVI. ohrani papeško ime in svojo belo papeško obleko, njegov uradni naslov pa je 'zaslužni papež'.

»Moram se pustiti voditi«

papez-Benedikt-slovo6V svoji homiliji ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 je kardinal Joseph Ratzinger prikazal življenjsko pot pokojnega ponavljajoč besede »Hodi za menoj!«, ki jih je izrekel vstali Kristus apostolu Petru. Nekateri so to homilijo razumeli kot Ratzingerjevo 'avtobiografijo'. V knjigi Luč sveta namreč beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«

papez-Benedikt-slovo7Ob njegovi sedemdesetletnici je izšla njegova avtobiografija Iz mojega življenja, v kateri kramljaje pripoveduje o svoji življenjski poti do leta 1977, ko je bil še 'srečen' bogoslovni profesor. Za 'velike reči' je bil zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubibingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil 'koncilski teolog' kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je 'profesor postal pastir': papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«

Svet Benedikta XVI.: svet pisane besede

papez-Benedikt-slovo8Joseph Ratzinger – papež Benedikt XVI. velja za enega največjih mislecev našega časa. To je nakazal že s svojimi študijami o sv. Avguštinu in sv. Bonaventuri, s katerimi je pridobil naslov doktorja teologije in univerzitetnega profesorja. Med njegova prva dela, prevedena v številne jezike, je Uvod v krščanstvo (1978), razlaga Apostolske vere. Seznam njegovih del d izvolitve za papeža obsega 444 strani, s prevodi v 30 jezikov. Napisal je 135 knjig ter 1375 razprav in člankov. Zbrani spisi v 16 zvezkih potrjujejo vsestransko znanstveno in pastoralno dejavnost. Kar je napisal in govoril kot papež, najdemo v zbirki Nauk Benedikta XVI., ki obsega 15. zvezkov. Med temi spisi so najpomembnejše njegove tri okrožnice: Bog je ljubezen (2005), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). V prvi na podlagi Prvega pisma apostola Janeza razlaga in utemeljuje povezanost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. »Obe sta tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.« Druga okrožnica razlaga temelj krščanskega upanja. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost ... Upanje je v resnici osrednja beseda svetopisemske vere in sicer tako zelo, da sta besedi vera in upanje na različnim mestih zamenljivi.« Sporočilo tretje okrožnice bi lahko povzeli s papeževo mislijo: »Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo iz resnice. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni.« Pomembni dokumenti so njegove posinodalne apostolske spodbude o evharistiji, o Božji besedi, o Cerkvi v Afriki in o Cerkvi na Bližnjem vzhodu. Z apostolskim pismom Vrata vere (2011) je razglasil Leto vere (od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013). Kot papež je 'za svojo dušo' napisal trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012), ki je postala svetovna uspešnica.

Svetovni popotnik v službi evangelija

Papež bl. Janez Pavel II. je v skoraj 27 letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve opravil 104 apostolskih potovanj po svetu, se pravi povprečno štiri na leto. 'Stari' Benedikt XVI. za njim ni veliko zaostajal: v manj kot osmih letih papeževanja je 'zbral' 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto. Najprej ga je pot vodila v Nemčijo (18.–21. avgusta 2005) na 20. svetovni dan mladih v Kölnu. Med svojim drugim potovanjem na Poljsko (25.–28. maja 2006) je hodil po stopinjah svojega predhodnika in se ustavil v nekdanjem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Povod za pot v Španijo (8.–9. julija 2006) je bilo peto svetovno srečanje družin v mestu Valencia. Drugo potovanje v Nemčijo (9.–14. septembra 2006) ga je vodilo v domače kraje na Bavarskem. Na univerzi v Regensburgu je imel predavanje o veri in razumu. Med potovanjem v Turčijo (28. novembra –1. decembra 2006) je obiskal Marijino hišo v Efezu in modro mošejo v Carigradu. Od 9. do 14. maja 2007 je bil na obisku v Braziliji, državi z največjim številom katoličanov na svetu. V Avstrijo je romal (7.–9. septembra) ob 850-letnici svetišča Maria Zell. Med svojim obiskom v ZDA (15.–21. aprila 2008) je nagovoril svet iz Steklene palače OZN. Med obiskom v Avstraliji (12.–21. julij 2008) ob 21. svetovnem dnevu mladih, je izrazil globoko obžalovanje zaradi pedofilskih zločinov duhovnikov in se opravičil žrtvam. Cilj njegovega potovanja v Francijo (12.–15. septembra 2008) je bil Lurd ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Med svojim prvim obiskom afriške celine (17.–23. marca 2009) se je ustavil v Kamerunu in Angoli. Na romanju v svete kraje (8.–15. maja 2009) je obiskal Jordanijo, Izrael in ozemlja Palestincev. V Češki republiki se je mudil od 26.– do 28. septembra 2009 ob godu narodnega zavetnika sv. Venceslava. Povod za obisk Malte (17.–18. april 2010) je bila 1950-letnica brodoloma apostola Pavla ob tem otoku. Cilj njegovega romanja na Portugalsko (11.–14. maja 2010) je bila Fatima. Ob obisku Cipra (4.–6. junija 2010) je škofom Bližnjega vzhoda izročil sinodalno gradivo. Med uradnim obiskom Anglije (16.–19. septembra 2010 je razglasil za blaženega Johna Henryja Newmana. V jubilejnem letu apostola Jakoba je romal v špansko Kompostelo 6.–7. novembra 2010). Na Hrvaškem je bil 4. in 5. junija 2011 ob narodnem srečanju katoliških družin. Njegovo tretje potovanje v Španijo (18.–21. avgusta 2011) je bilo povezano s 26. svetovnim dnevom mladih, ki je starega papeža zelo poživilo. Med tretjim obiskom svoje domovine (18.–21. avgusta 2011) je Benedikt XVI. spregovoril poslancem parlamenta. V afriško državo Benin (18.–20. novembra 2011) je poletel, da je škofom črne celine izročil svojo apostolsko spodbudo o Cerkvi v Afriki. Med svojim dolgim potovanjem (23.–29. marca 2012) v Mehiko in na Kubo se je srečal s Fidelom Castrom. Cilj njegovega zadnjega potovanja (14.–16. septembra 2012) je bil Libanon, kjer je škofom Bližnjega vzhoda izročil svojo spodbudo o nalogah Cerkve v tem delu sveta. – Od 34 pastoralnih obiskov in romanj po Italiji naj omenim obisk mesta L'Aquila (28. aprila 2009) po katastrofalnem potresu. Tam je počastil papeža sv. Celestina V., ki se je odpovedal svoji papeški službi. 7. maja 2011 se je Benedikt XVI. srečal z verniki v Ogleju ob začetku drugega kroga prenovitvenih srečanj.papez-Benedikt-slovo9

Dal nam je kardinala in tri nove škofije

Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo.

Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.

Kardinal Franc Rode o papežu Benediktu XVI.

papez-Benedikt-slovo10Kardinal Franc Rode, bivši prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, 'zaslužnega papeža' odlično pozna; za bralce slovenskega katoliškega tednika Družina (24. februarja 2013) je 'naslikal' portret Benedikta XVI. Povzemam nekaj njegovih »potez«.

»Ko je kardinal Ratzinger postal Benedikt XVI., se kot človek ni v ničemer spremenil. Kot papež je ostal tak, kot je bil prej kot kardinal. Poznal sem ga od leta 1981 dalje, saj sva skoraj istočasno prišla v Rim. Večkrat sem ga srečal in se z njim pogovarjal, bil sem z njim na raznih sejah vatikanskih uradov ali na mednarodnih simpozijih. Kot papeža ga po tej človeški plati njegove osebnosti nisem videl nič drugače. Najprej pade v oči njegova skromnost. Benedikt XVI. je skromen človek, ponižen, iskren prijazen, dobrohoten, nevsiljiv ... Nikoli se ni rinil v ospredje ... Po drugi strani se je vedno izkazal superiorno bistrega, velikega intelektualca, človeka z izrednim spominom ... Omeniti je treba tudi njegov estetski čut, njegove umetniške sposobnosti ... Niso pa tako očitno razvidne njegove vladarske sposobnosti, kar razloži marsikatero težavo njegovega pontifikata. Benedikt XVI. je v bistvu teolog, njegov svet je svet knjige, razmišljanja in pisane besede. Ni ljudski tribun, ni karizmatični voditelj množic ...« Rode nadaljuje, da se je Benedikt XVI. od začetka svojega pontifikata spoprijemal z zmotami sedanjega časa, z 'diktaturo relativizma', ki ne priznava ničesar za dokončno, in s sekularizmom – izgubo čuta za sveto. »Benedikt XVI. je pogosto omenjal točke, o katerih se Cerkev ne more pogajati, ker so zanjo absolutno nedotakljive. To so spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, jasna zavrnitev splava in evtanazije. Nedolžno človeško življenje je za Cerkev absolutna, nedotakljiva vrednota, ki se ji v zvestobi evangeljskemu sporočilu ne more in ne sme izneveriti. Drugo nepremakljivo načelo je podoba naravne družine kot zakonske zveze med moškim in žensko ter njune odprtosti za življenje. Tudi tu je Cerkev zvesta človeški naravi in Božjemu razodetju in ne more sprejeti enačenja zakona z istospolnimi zvezami. Vsako drugačno pojmovanje družine vodi do razkroja človekove podobe kot moškega in ženske in ima lahko pogubne posledice za prihodnost naše civilizacije.« Kardinal Rode poudarja, da je papež na miselnem področju "nenehno in z veliko bistrino duha zagovarjal racionalnost krščanske vere, da torej vera ni v nasprotju z razumom. V svojih govorih je rad poudarjal, da vera potrebuje razum in da se razum ne sme zapirati pred vero, če hoče biti dosleden, zvest samemu sebi. Razum se ob veri lahko le bogati."

(priloga 04_2013)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh