papež Benedikt: ob izvolitvi

"Odrešuje nas ljubezen"

papez Benedikt izvolitev0"Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče - papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra, kateremu je Kristus pred odhodom s tega sveta naročil: "Hrani moja jagnjeta! Hrani moje ovce!" Brž ko je kardinal, ki naznani "veliko veselje: Habemus papam" (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.

PRESENETLJIVO HITRA IZVOLITEV IN IZBIRA IMENA

papez Benedikt izvolitev1Kardinali volivci - 115 iz 52 držav z vseh celin - so šli v konklave v ponedeljek, 18. aprila 2005 dopoldne. Že naslednji dan, 19. aprila, po četrtem glasovanju prvega konklava tretjega tisočletja, se je iz bakrenega dimnika Sikstinske kapele sukljal bel dim, ki je naznanjal, da je bil 264. naslednik apostola Petra, 265. rimski škof, že izvoljen. To so potrdili - prvič v zgodovini - tudi zvonovi. To se je zgodilo ob 17.50; kmalu zatem se je v loži bazilike sv.Petra prikazal kardinal Jorge Antonio Medina Estevez, ki je oznanil "veselo novico", da imamo novega papeža, kardinala Josepha Ratzingerja, ki je (kot se govori) prejel glasove skoraj vseh kardinalov volivcev. Veliko pomeni tudi ime, ki si ga izbere novoizvoljeni papež. Mnogi so pričakovali, da si bo kot dolgoletna "desna roka" Janeza Pavla II. privzel ime Janez Pavel III. in s tem pokazal, da hoče hoditi po njegovi poti. Zakaj je izbral ime Benedikt XVI., je razložil med prvo splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu, 27. aprila. Svojo izbiro je povezal predvsem s sv. Benediktom iz Nursije, začetnikom zahodnega meništva, ki ga je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske".

papez Benedikt izvolitev2 Z izbiro imena Benedikt XVI. je novi papež hotel povedati, da naj bi se "stara" Evropa zavedala svojih krščanskih korenin. Svoje papeško ime pa je povezal tudi s svojim daljnim predhodnikom Benediktom XV, ki je krmaril Petrovo barko v viharnih letih prve svetovne vojne in neposredno po njej (1914-1922). Med vojno, ki je izbruhnila dober mesec pred njegovim nastopom, si je prizadeval za vzpostavitev miru in blažitev strašnih posledic vojne zlasti med civilnim prebivalstvom. Po vojni se je zavzemal za reševanje vojnih ujetnikov. Preden je bil izvoljen za papeža, se je imenoval Giacomo della Chiesa in je bil nadškof v Bologni. Veliko skrb je posvečal misijonski dejavnosti Cerkve in delu za edinost med kristjani. Novi papež Benedikt XVI. hoče biti delavec za mir, ki je temeljna vsebina evangelija, in za edinost med kristjani ter za sodelovanje pripadnikov vseh verstev sveta, kot je napovedal v svojem nastopnem govoru.

"KRISTUS NE JEMLJE NIČESAR, DAJE PA VSE"

papez Benedikt izvolitev3Brž po izvolitvi, preden je iz lože bazilike sv. Petra pozdravil ljudi in podelil svoj prvi blagoslov "mestu in svetu" (Urbi et orbi), je odšel, kot se je zvedelo kasneje, molit na grob papeža Janeza Pavla II. Potem je bil skupaj s kardinali pri večerji v Domu svete Marte, kjer so kardinali v času konklava stanovali. Po večerji se je umaknil v svoje kardinalsko stanovanje, kjer je sedel k pisalni mizi in sestavil (v tekoči latinščini) 214 vrstic dolgo "poslanico", ki jo je prebral naslednje jutro kardinalom med mašo v Sikstinski kapeli. V njej se je dotaknil vseh perečih vprašanj, ki jih bo morala reševati Kristusova Cerkev, da bo mogla biti pričevalka ljudem našega časa. Dejal je, da se čuti slabotnega pred tako veliko nalogo, vendar je ob misli na svojega velikega predhodnika Janeza Pavla II. ta strah pregnal. "Zdi se mi, da čutim njegovo močno roko, ki stiska mojo. Zdi se mi, da vidim njegove smejoče se oči in poslušam njegove besede, ki so v tem trenutku namenjene meni: 'Ne boj se!'"

papez Benedikt izvolitev4V nedeljo, 24. aprila 2005 dopoldne je bilo na nabito polnem Trgu sv. Petra (zapolnjeni so bili tudi drugi rimski trgi, saj se je v večnem mestu ta dan zbralo nad 400.000 ljudi) mašno slavje za "začetek petrinske službe rimskega škofa". Nekdaj je bila to maša, med katero so novega papeža kronali s tiaro-trojno krono, potem pa maša "ob nastopu najvišjega pastirja vesoljne Cerkve". Med to mašo je Benedikt XVI. prejel znamenja svoje papeške službe: palij in ribiški prstan. Pomen obeh znamenj je razložil v svoji jasni homiliji. Dejal je, da ne bo predstavljal svojega "vladnega programa". "Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine." Sešteli so, da je njegovo homilijo spremljalo navdušeno ploskanje, ki se je oglasilo osemintridesetkrat. Na koncu svoje homilije je nagovoril mlade, s katerimi se bo srečal prihodnjega avgusta v Koelnu na 20. svetovnem dnevu mladih: "Dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno." Ob navdušenem pozdravljanju množice se je v odprtem belem džipu zapeljal med množico na trgu.

PRVA AVDIENCA NA TRGU IN PRVI POZDRAV S SLAVNEGA OKNA

papez Benedikt izvolitev5Dan pred začetkom svoje petrinske službe je Benedikt XVI. v dvorani za avdience Pavla VI. sprejel okoli 4.000 predstavnikov "sedme sile", ki so v Rimu spremljali zadnje dneve papeža Janeza Pavla II., njegovo veličastno zadnje slovo ter volitve njegovega naslednika. "Po vaši zaslugi so zgodovinsko pomembne dogodke v Cerkvi lahko spremljali po vsem svetu. Možnosti, ki so se nam odprle s sodobnimi sredstvi družbenega obveščanja, so čudovite in izredne." V tednu po "nastopni" nedelji pa je imel celo vrsto srečanj. V ponedeljek najprej s predstavniki raznih Cerkva in verstev, ki so se udeležili tega slavja, zatem pa se je srečal s svojimi presrečnimi rojaki Bavarci, katerim se je najprej opravičil za tričetrturno zamudo. "Nemci smo znani po svoji točnosti," se je pošalil, "kaže, da sem se že zelo poitalijančil." V sredo, 27. aprila, je bila prva splošna avdienca na Trgu sv. Petra, kjer se je zbralo okoli 40.000 ljudi, med njimi tudi nekaj Slovencev. Benedikt XVI. se je pripeljal v odprtem belem džipu, v svojem nagovoru se je zopet spomnil svojega ljubljenega predhodnika in povedal, da bo pri teh srečanjih nadaljeval kateheze o psalmih, ki jih je pripravil že Janez Pavel II. Obrazložil je tudi, zakaj si je izbral ime Benedikt XVI., na koncu je romarje pozdravil v številnih jezikih, med njimi tudi v slovenskem in hrvaškem ter s tem pokazal, da je poliglot, kot je bil njegov predhodnik. Srečanje je potekalo v prisrčnem vzdušju; papež je osvojil srca ljudi s svojo ljubeznivostjo, preprostostjo in neposrednostjo. Že takoj na začetku je postavil na laž razne "verske sociologe" pri nas in po svetu, ki so ga v svojem "vseznanju" takoj po izvolitvi razglašali za trdega in mrkega konzervativca.

papez Benedikt izvolitev11Znamenito okno papeževega stanovanja v Apostolski palači, kjer smo nedeljo za nedeljo opoldne videvali Janeza Pavla II., ki se je nekaj dni pred njegovo smrtjo zaprlo, se je v nedeljo, 1. maja 2005, na veliko veselje rimskih romarjev spet odprlo. Papež Benedikt XVI. je najprej povedal, da je to okno postalo tako znano zaradi Janeza Pavla II., "ki se nam še vedno zdi bližji kot kdajkoli". Potem je vernikom pravoslavne Cerkve in drugih vzhodnih Cerkva voščil veliko noč, ki so ta dan praznovali. Spomnil se je tudi sv. Jožefa Delavca, s katerim je pred petdesetimi leti "pokristjanil" delavski prvi maj papež Pij XII. Njegova zadnja misel je bila posvečena Jezusovi Materi Mariji, ki jo v maju častimo s šmarnično pobožnostjo.

"KO BOM VELIK, BOM PLESKAR ALI KARDINAL"

Če hočemo spoznati našega novega papeža kot človeka, nam ni treba brskati po časopisih in revijah, saj je ob njegovi sedemdesetletnici izšla knjiga njegovih spominov Iz mojega življenja, ki zaobsegajo čas od rojstva (1927) do njegovega imenovanja za nadškofa starodavne škofije Munchen in Freising (1977). O sebi in svojih življenjskih postajah je veliko povedal tudi v dolgem pogovoru z nemškim (neverujočim) časnikarjem Petrom Seewaldom, ki je leta 1996 izšel v knjigi Sol zemlje in je bila prav kmalu prevedena v številne jezike (slovenski prevod je izšel pri Založbi Družina leta 1998).

papez Benedikt izvolitev6"Rodil sem se na veliko soboto, 16. aprila 1927 v Marktlu ob Innu (po naše bi se njegovemu rojstnemu kraju, ki šteje okoli 2.700 duš, reklo Tržič)... To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil še isti dan - štiri ure po rojstvu - z vodo, blagoslovljeno na veliko soboto. Starši - Joseph, bavarski orožnik, in Maria, izučena kuharica - so se poročili pozno in imeli so samo tri otroke: hčerko Marijo ter sinova Georga (1924) in Josepha. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno, razmišljajočega verskega prepričanja."

Oče je bil orožnik, državni uradnik, zato se je družina pogosto selila. V Marktlu so bili samo dve leti, potem so se preselili v Tittmoning, kjer so stanovali v starinski hiši, ki je bila zelo hladna. Ob mislih na svojo upokojitev je oče kupil staro kmečko hišo v Traunsteinu, ki se je naš sveti oče spominja kot "sanjske hiše svojega otroštva". Družina je bila globoko verna in ob nedeljah so vsi skupaj šli k maši. Mladi Joseph je, kot večina otrok, sanjal, kaj bo postal, ko bo velik. Nekoč je vzbudil njegov občudovanje neki pleskar, ki je pobelil steno, in rad bi šel po njegovih stopinjah. "Ko je pozneje nekoč prišel v naše kraje kardinal Faulhaber s svojim mogočnim škrlatom, mi je seveda toliko bolj ugajal, tako da sem rekel: nekaj takega bi rad postal." Vsi trije Ratzingerjevi otroci so šli v šole. To so bila težka leta, čas hude gospodarske krize (1929). Župnik je želel, naj gresta Georg in Joseph v semenišče, ker je začutil, da imata duhovniški poklic.

ŠTUDIJ TEOLOGIJE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE

papez Benedikt izvolitev7Odraščal je v letih, ko je v Nemčiji zavladal Hitler. Katoliški Bavarci so bili v veliki večini nasprotni njegovemu nacizmu, ker se jim je zdel nezdružljiv z vero, ki so jo izpovedovali. Ratzingerjev oče je ob začetku druge svetovne vojne svojim otrokom dejal: "Če bi v tej vojni zmagala Nemčija, bi bila to zmaga Antikrista!" Ob izvolitvi Josepha Ratzingerja za papeža so se v številnih časopisih pojavile njegove fotografije v vojaški uniformi, češ da je sodeloval v nemški vojski. Leta 1943 je bil - komaj šestnajstleten - vpoklican v protiletalsko službo. Na očitek, da je bil član Hitlerjugenda (kot nekdanje jugoslovanske pionirske organizacije), je povedal, da nikoli ni bil zraven, čeprav bi mu to prineslo materialne ugodnosti. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij v Munchnu. 29. junija 1951 je prejel mašniško posvečenje - tedaj je imela ta nadškofija 44 novomašnikov, zdaj pa jih ima manj kot 10! Po novi maši je bil eno leto kaplan, njegovo srce pa je hrepenelo po poglobljenem študiju. "Kot kaplan sem moral imeti šestnajst ur verouka... Bilo je zanimivo zame, enkrat sestopiti iz umske sfere in se učiti govoriti z otroki." Svoj teološki študij je poglabljal in pripravljal se je na svoj poklic profesorja teologije. Osvojil ga je veliki cerkveni učitelj sv. Avguštin, kateremu je posvetil svojo doktorsko disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na bogoslovnih šolah v Freisingu, Bonnu, Munstru in Tubingenu, po letu 1962 pa se je "v službi" kolnskega nadškofa kardinala Fringsa vpisal med vodilne koncilske teologe. Tam je veljal za "progresista". Zagovarjal je misel, da mora "tudi v Cerkvi nastati večja svoboda. Tukaj igra vlogo seveda tudi patos mladega človeka. Toda v glavnem je bila to zavest, ki jo je bilo treba čutiti po vsej Cerkvi, ki je bila povezana s prelomnim razpoloženjem povojnega časa - in z upanjem, da je zdaj vendarle mogoča nova ura krščanstva."

OD LJUBLJENIH KNJIG POKLICAN NA ŠKOFOVSKI SEDEŽ

papez Benedikt izvolitev8Kot bogoslovni profesor je opravljal obširno in globoko raziskovalno delo na področju dogemske zgodovine in dogmatične teologije, posebej š še glede nauka o Cerkvi. Sad tega študija so njegove spisi, nekateri zelo obsežni, tudi do 500 strani, ki so jim strokovni ocenjevalci namenili laskave pohvale. V številne jezike je bila prevedena njegova knjiga Uvod v krščanstvo (1968), v kateri so zbrana njegova predavanja o Apostolski veri. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Jože Urbanija, je izšel leta 1975 pri celjski Mohorjevi družbi. V slovenskem prevodu imamo tudi dve njegovi novejši knjigi Sol zemlje (1996) ter Bog in svet - Vera in življenje v našem času (2000), ki vsebujeta njegove pogovore z že omenjenim nemškim časnikarjem Petrom Seewaldom. Obe nam lepo odkrivata misel kardinala Josepha Ratzingerja, dolgoletnega prefekta Kongregacije za verski nauk, ki so zdaj, ko je postal papež, še bolj pomembne. "Pri svoji teologiji sem izhajal od teme Cerkve... in pri tem mi je postajalo vedno pomembnejše to, da Cerkev ni sama sebi namen, temveč da je tukaj zato, da bi bil Bog viden. Tako bi dejal, da se ukvarjam s temo Cerkev v tem smislu, da nastane razgled na Boga. In v tem smislu je Bog pravzaprav osrednja tematika mojega prizadevanja." Poslanstvo bogoslovnega profesorja, ki ga je od leta 1957 do leta 1977 opravljal v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubingenu in Regensburgu, mu je bilo zelo pri srcu, zato je bil zelo iznenaden in celo zaskrbljen - ker je imel zalo malo dušnopastirskih izkušenj - ko ga je papež Pavel VI. leta 1977 kot "pomembnega mojstra teologije" imenoval za naslednika kardinala Juliusa Dopfnerja na nadškofijskem v Munchnu/Freisingu. Sprva je okleval, potem pa je odgovorno službo sprejel, ker je hotel biti med "sodelavci resnice" (ti dve besedi sta njegovo škofovsko geslo).

papez Benedikt izvolitev9Škofovsko posvečenje je prejel 28. maja 1977, mesec dni kasneje pa je iz rok papeža Pavla VI. v Rimu prejel kardinalski "klobuk". Na svojem škofovskem grbu je imel na ščitu, razdeljenim na štiri polja, dvakrat "freisinškega zamorčka" (kronana glava zamorčka je v grbu freisinške škofije, ki je imela svoje posesti tudi v Škofji Loki, od leta 1316), desno zgoraj je "korbinijanski medved", levo spodaj pa je školjka, ki ima več pomenov. Nadškofijo je vodil do 15. februarja 1982, kajti papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil njegovo teološko znanje, ga je 25. novembra 1981 imenoval za prefekta Kongregacije za verski nauk.

"PAPEŽ JANEZ PAVEL II. GA JE HOTEL IMETI"

Tako so nekateri poročevalci iz Rima naslovili vest o izvolitvi kardinala Josepha Ratzingerja za naslednika Janeza Pavla II. Morda ga je res želel imeti na sedežu apostola Petra, vendar o tem ni odločal pokojni sveti oče, temveč - kot trdno verujemo - Sveti Duh, ki je vodil kardinale-volivce, da so izbrali prav njega, ki je "imel veliko glasov", morda ne kardinalskih, gotovo pa ljudskih, že pred vstopom v konklave. Skoraj štiriindvajset let je bil prefekt Kogregacije za verski nauk ali "varuh pravovernosti" papežev najtesnejši sodelavec, njegova desna roka.

papez Benedikt izvolitev10S Karolom Wojtylom, tedaj pomožnim škofom in nato nadškofom v Krakovu, sta se bežni srečevala na koncilu, pobliže pa sta se spoznala na škofovski sinodi v Rimu leta 1977. "Pravo poznanstvo je nastalo pravzaprav šele pri konklavu 1978, torej poznanstvo ni bilo tako dolgo. Spontano sem se zelo dobro razumel z njim, a da bi on pomislil name, ta misel me ni obšla." S papežem se je srečeval vsak dan in pogovarjala sta se v nemščini. Obravnavala sta vsa pereča vprašanja verskega nauka, ki jih je treba na primeren način posredovati ljudem sedanjega časa. Kritiki Cerkve, ki to Kristusovo ustanov presojajo s "sociološkimi očmi" in so obremenjeni s številnimi predsodki, so Ratzingerju zaradi njegovega nemštva, ki naj bi bilo sinonim za hladno trmoglavost, obesili nalepko "Panzerkardinal" (kardinal-tank). Tisti, ki so delali skupaj z njim, vedo povedati, da je bil vedno zelo odprt za pogovor in sprejemljiv za pripombe. Iz svojega stanovanja nedaleč od sedeža Kongregacije za verski nauk je prihajal vsako jutro točno ob devetih. Peš in s črno aktovko. Oblečen je bil kot navaden duhovnik, ob hladnejšem vremenu je imel na glavi črno baretko. Ob četrtkih je ob sedmih zjutraj maševal za nemške romarje v zavodu Tevtonik. Tam je skupaj s študenti sedel k zajtrku. "Bil je preprost, sproščen, vesel in čisto domač," so rekli tisti, ki so se družili z njim. Da je res takšen, smo se lahko prepričali v teh nekaj tednih, odkar je postal papež - res pravi "sveti oče". V svojem govoru ob pogrebu Janeza Pavla II. je dejal, da nas pokojni papež "gleda z nebeškega okna". Mirno lahko rečemo, da je s tistega okna gledal tudi v Sikstinsko kapelo in je "uredil" tako, da je prijatelj Joseph Ratzinger postal njegov naslednik. Svetniki zmorejo veliko!

(priloga 06_2005)

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh