Mati Terezija - misijonarka Ljubezni

 "Bili smo med sabo povezani in srečna družina"

Mati Terezija1Žena, ki je šla v lepšo zgodovino človeštva kot mati Terezija iz Kalkute, se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skoplju. Oče Kole, ki je imel trgovino, in mati Drane sta svoji drugorojenki izbrala ime Agnes Ganxhe; brat Lazar je bil tri leta starejši, sestra Age pa tri leta mlajša. Oče Kole je umrl, ko je imela Agnes komaj devet let. "Bili smo zelo povezani med seboj, tudi zaradi prezgodnje očetove smrti," je pripovedovala mati Terezija. "Živeli smo eden za drugega in smo se tudi trudili drug drugega osrečevati. Bili smo med sabo povezani in zelo srečna družina." Agnes je po končani osnovni šoli šla na gimnazijo. Živeli so blizu cerkve Srca Jezusovega. Družina je bila zelo verna. Agnes je sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu.Ob branju njihovih poročil v listu Katoliški misijoni se je v njej zbujal misijonski poklic. Pri mami Drani se je učila dobrote do revežev.

Mati Terezija2Kdor se je oglasil pri njih, ni nikoli odšel praznih rok. "Mama nam je govorila: 'Dobro vedite, da so tudi tisti, ki niso naši sorodniki po krvi, naši bratje že zaradi tega, ker so ubogi.'" Ta materin zgled je v hčerki kasneje, v drugi polovici njenega življenja, obrodil čudovite sadove, najprej v Indiji, potem pa po vsem svetu. Mati je umrla leta 1972 v 83. letu starosti, sestra pa leto kasneje; na njun grob na pokopališču v Tirani je lahko šla molit šele leta 1991, ko Albanija ni bila več "prva ateistična država na svetu", za kakršno so jo razglasili njeni komunistični voditelji leta 1967.

"Moja mama me je tako ljubila, da me je darovala Bogu"

V živahnem dekletu je vzklil redovniški in misijonski poklic. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta in odpotovala na Irsko, da vstopi v red loretskih sester, ki so delovale kot misijonarke v Indiji. "Moja mama me je tako ljubila, da me je, ko sem odrasla, darovala Bogu. Izročila me je z veselim srcem." Na Irsko in po dveh mesecih tečaja angleščine v Indijo je Agnes Bojaxhiu potovala skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč, ki je do konca svojega življenja ostala pri loretskih sestrah.

Mati Terezija3Po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo sta imeli prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. To je bilo 24. maja 1931. Potem je mlada redovnica šla v St. Mary's College, kjer je dekleta iz "boljših" družin poučevala zemljepis in verouk. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala celo ravnateljica šole. "V Loretu sem bila najsrečnejša redovnica na svetu. Z veseljem sem poučevala. To delo se mi je zdelo zares apostolsko in mi je bilo zelo všeč."

 Živela je v urejeni hiši, ki je bila svetla in snažna, imela je cvetoče vrtove in park, bila je pred zunanjim svetom zavarovana z visokim zidom. Sestra Terezija je tam živela mirno življenje dobre redovnice... Vse do 10. septembra 1946, ki v redu misijonark ljubezni velja kot "dan navdihnjenja" (Inspiration Day). Sestra Terezija se je peljala z vlakom na duhovne vaje v Darjeeling in "slišala božji glas". "Bila sem prepričana, da je bil to božji glas... Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako."

"Bog zahteva od mene korenito spremembo življenja"

Mati Terezija5"Prosim, da bi mi dovolili služiti ubogim Indijcem tako, da bi živela kot oni... Zame je skrivnost, zakaj mi je Bog poslal ta klic. Vendar moram storiti ta korak v imenu Boga, ki zahteva od mene korenito spremembo življenja. Vsekakor hočem izpolniti njegovo voljo in zbrati okoli sebe duše, pripravljene iskati uboge. Tukaj v Indiji so milijoni ubogih, ki živijo v bednih pogojih, daleč od Boga in od Kristusa. Jaz sem preprosta sestra in se ne znam izražati, vendar vas prosim za pomoč, da bi mogla slediti svojemu klicu." Tako je sestra Terezija zapisala v svoji prošnji, ki je bila poslana v Rim 7. februarja 1948. Čez pol leta je od tam prišlo dovoljenje, da sestra Terezija lahko izstopi iz reda loretink in začne novo življenje po božjem klicu. In sestra Terezija je 18. avgusta 1948 redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo.

Mati Terezija6Iz urejenega samostana je šla na blatno ulico s petimi rupijami v žepu. Tri mesece je bila na tečaju za bolničarke, da bi se mogla posvetiti službi najbolj ubogim v Kalkuti. To leto je zaprosila za indijsko državljanstvo in ga tudi dobila (kasneje ji je papež Pavel VI. izposloval še vatikansko državljanstvo, ki ji je omogočilo lažje potovati po svetu). 19. marca 1949 je v svojem začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni, potrjenega 7. oktobra 1950. Skupaj z njo je bilo v noviciatu 10 deklet.

Domova za zapuščene umirajoče in zapuščene otroke

Mati Terezija8Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo "materno hišo" na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj "glavni stan" reda in tam je bila 13. septembra 1997 pokopana mati Terezija. Nedaleč proč od te hiše je mati Terezija istega leta odprla dom za zapuščene otroke. Prav kmalu je odprla še dom za gobavce: zanje je oskrbela tudi "potujoče ambulante" v kombijih, ki so krožili po mestu.

Mati Terezija9Oktobra 1960 je mati Terezija prvič zapustila Indijo in potovala v Rim, kjer jo je ljubeznivo sprejel papež Janez XXIII. in njen red povzdignil v papeško ustanovo ter mu tako omogočil, da se širi po vsem svetu. Ob tem potovanju se je mati Terezija srečala z bratom Lazarjem, ki ga ni videla od svojega 18. leta (umrl je leta 1981 v Palermu). Leta 1963 je zaživela kongregacija Bratov misijonark ljubezni, ki jo vodi brat Andrew, avstralski jezuit; po besedah matere Terezije so ti bratje "srce" reda, ker so kot duhovniki Jezusovi bratje. Mati Terezija je v Indiji vedno bolj slavna in leta 1964 ji indijska vlada podeli priznanje Padna Sri (red lotosa), dežele jugovzhodne Azije pa jo nagradijo kot najbolj zaslužno ženo Azije. Zahod pa je takrat še ni poznal.

Papež Pavel VI. je materi Tereziji odprl pot v svet

Mati Terezija12Med svojim potovanjem v Indijo za sklep mednarodnega evharističnega kongresa v Bombayu prve dni decembra 1964 se je papež Pavel VI. srečal tudi z materjo Terezijo. Ko se je vračal v Rim, je na letališču povedal: "Preden zapustimo Indijo, želimo podariti svoj avtomobil materi Tereziji, vrhovni predstojnici misijonark ljubezni, da ga uporablja pri svojem vesoljnem poslanstvu ljubezni." Luksuzni avtomobil, ki so ga papežu podarili katoličani ZDA, so prijatelji matere Terezije prodali na dražbi in mati Terezija je s tem denarjem zgradila naselje za gobavce Shantinaghar (Kraj miru). To papeževo dejanje je seveda vzbudilo pozornost svetovnega tiska in tako je Pavel VI. pripomogel, da so se začeli zanimati, kdo je ta mati Terezija in kakšno delo opravlja. Leta 1965 je mati Terezija odprla prvo hišo za uboge izven Indije in sicer v Venezueli.

Mati Terezija11V naslednjih letih pa je (vselej na željo krajevnih škofov) odpirala hiše po raznih deželah Afrike, v Avstraliji in Evropi (prva je bila v Rimu). Leta 1971 je družba misijonarki ljubezni imela že 50 hiš v Indiji in po svetu. Marca 1969 je zaživelo združenje Sodelavcem matere Terezije: njihova prvenstvena naloga je, da po svoji vesti čutijo dolžnost pomagati najbolj ubogim.

"Ubogi ne potrebujejo našega sočutja, temveč našo pomoč!" je zdravo načelo matere Terezije. Leta 1971 začnejo na mater Terezijo kar "deževati" razne nagrade in priznanja: papež Pavel VI. ji podeli mednarodno nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji prejme nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzan "za humanost, mir in bratstvo med narodi" - vseh nagrad kar ni mogoče našteti.

Nobelova nagrajenka: "Največja grožnja za mir je splav"

Mati Terezija10"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

Mati Terezija13 Nobelova nagrada za mir je materi Tereziji prinesla svetovno slavo, kar je bilo njej všeč le zaradi tega, ker so se njene ustanove naglo množile povsod. Raslo je tudi število misijonark ljubezni, ki pa jih je bilo veliko premalo, da bi mogle ustreči vsem prošnjam. Že leta 1978 je mati Terezija odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje v Skoplju in ob tej priliki je (30. junija 1980) obiskala Ljubljano, kamor so njene sestre prišle 16. julija 1987.

"Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta"

Mati Terezija14Glavni tajnik OZN Xavier Perez de Cuellar je mater Terezijo povabil, naj pride na zasedanje Glavne skupščine in spregovori zastopnikom vseh držav sveta. Ko je 26. oktobra 1985 prišla v veliko dvorano Steklene palače, je "smetani" svetovne diplomacije dejal: "Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta." In mislil je resno, kajti mati Terezija, drobna in sključena, v obnošenem sariju in pošvedranih sandalah, je resnično bila najbolj mogočna žena sveta, ker je bila najbolj verodostojna pričevalka Boga, Gospodarja sveta. Po nagovoru matere Terezije so v dvorani glavne skupščine predvajali film Mati Terezija, znanega angleškega režiserja Richarda Attenborougha. Po osemdesetih minutah so mnogi imeli solzne oči. Ganjeno so ploskali "junakinji", ki je po svoji navadi vse navzoče povabila k molitvi: "To je dvorana, kjer se ljudje srečujejo, da bi se pogovarjali o miru, zato se vsi skupaj v molitvi obrnimo k Bogu in ga prosimo za mir."

Mati Terezija15Konec leta 1985 je mati Terezija odprla v New Yorku prvo hišo za bolnike, ki imajo AIDS; januarja 1986 je šla na Kitajsko, kjer je bila ljubeznivo sprejeta. 4. februarja 1986, med svojim pastirskim obiskom v Indiji, je papež Janez Pavel II. prišel tudi v Kalkuto in skupaj z materjo Terezijo sta šla skozi "hišo umirajočih". "To je bil največji dan mojega življenja. Ob štiridesetletnici (7. oktobra 1990) je štela družba misijonark ljubezni 3.500 sester, razkropljenih po 460 hišah, ki so jih odprle po 95 deželah sveta. "Ubogi so povsod," je ponavljala Mati Terezija. Malo pred smrtjo se je pošalila: "Ko bom prišla pred svetega Petra, mi bo dejal: 'Pojdi nazaj na Zemljo, kajti v nebesih ni ubogih!'"

(priloga 10_1997)

 

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh