Blaženi Slomšek in dve obletnici

 "Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek pred 150 leti, 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru pred desetimi leti, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II. Ob teh dveh obletnicah je mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger razglasil Slomškovo leto; pobudo je sprejela tudi Slovenska škofovska konferenca. V tem letu se vrstijo razna dogajanja, posvečena prvemu slovenskemu blaženemu. Državna proslava Slomškovega leta bo 3. septembra 2009 v veliki dvorani SNG Maribor, osrednje vseslovensko Slomškovo slavje pa bo 26. septembra 2009 opoldne na nogometnem stadionu v Mariboru.

Prva, druga in tretja ustanovitev lavantinske škofije

blazeni Slomsek01Po razmejitvi za časa cesarja Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje severno od Drave pripadlo salzburškemu nadškofu. Salzburški nadškofje so na svojem ozemlju ustanavljali podložne škofije. Tako je nadškof Eberhard II. leta 1228 ustanovil škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini na Koroškem, nemško St. Andra im Lavanttal, in po tej dolini je nova škofija dobila ime - lavantinska. Za njen rojstni dan velja 10. maj 1228, ko je nadškof Eberhard II. s pristankom papeža Honorija III. izdal listino o ustanovitvi. Istega dne je bil imenovan tudi prvi škof Ulrik I. (1228-1257). Po obsegu je bila nova škofija bolj podobna malo večji dekaniji. Od njenega prvotnega ozemlja je danes v mariborski nadškofiji samo predel od Dravograda do Radelj. Med lavantinskimi škofi v prvi dobi izstopa Jurij Stobej (1584-1619) kot voditelj katoliške obnove po protestantizmu v sodelovanju z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in sekovskim škofom Martinom Brennerjem.

blazeni Slomsek02Avstrijski cesar Jožef II. (1780-1790) je želel meje škofij izenačiti z deželnimi mejami, vendar tega ravno pri lavantinski škofiji ni mogel dosledno izvajati. S preurejanjem škofijskih meja so začeli leta 1785. Lavantinska škofija je poleg celjskega okrožja dobila še velikovško na Koroškem. Ta sprememba škofijskih meja pomeni važen mejnik v zgodovini lavantinske škofije. Iz majhne škofije, v kateri so bili večinoma verniki nemške narodnosti, je postala sedaj pretežno slovenska škofija, zato lahko govorimo o njeni drugi ustanovitvi, saj je od njenega prvotnega ozemlja ostal samo še predel od Št. Andraža do Dravograda, vse drugo ozemlje pa je bilo novo. Škofijski sedež pa je ostal še vedno pri Št. Andražu, na skrajnem severnem robu škofije. Vprašanje ponovne razmejitve škofije in prenosa sedeža bolj v osrčje škofije je sprožil že lavantinski škof Leopold Firmian (1800-1822). Za nov sedež škofije so poleg Maribora predlagali še Ptuj in Celje, ki sta bila sedeža škofije v prvih krščanskih stoletjih, in Slovensko Bistrico.

blazeni Slomsek03Njegova prizadevanja je nadaljeval škof Slomšek, ki vodstvo škofije sprejel 19. julija 1846. Maja 1850 so ga verniki in duhovniki sekovske škofije prosili, da bi se smeli vključiti v njegovo škofijo. Slomšek se je o tej zadevi posvetoval s salzburškim nadškofom in leta 1853 sta državnim oblastnikom predložila spomenico o preureditvi lavantinske škofije. Lavantinska škofija je 1. junija 1859 odstopila krški škofiji velikovško okrožje na Koroškem. Škofijske meje so se poslej na Koroškem ujemale z mejami koroške dežele vse do konca prve svetovne vojne. Sekovska škofija pa je istega leta 1. septembra odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja. S tem dejanjem je bil rešen slovenstvu ves levi dravski breg z okoli 200.000 Slovenci, v ostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30.000 Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Po tej temeljiti preureditvi škofijskih meja bi lahko govorili o tretji ustanovitvi lavantinske škofije.

Zgodovinska prestavitev škofijskega sedeža

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928).

blazeni Slomsek04Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je "novo dobo lavantinske škofije" oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji.

blazeni Slomsek06Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica. Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol - napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju - mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi "mariborski" škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. "Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem.

blazeni Slomsek07Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (...) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi... Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (...) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu.

blazeni Slomsek08Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!" Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo "prelepi vinski gorici".

Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo." To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: "Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe."

blazeni Slomsek09Prva Slomškova skrb je bila vzgoja in šolanje novih duhovnikov. Ustanovil je bogoslovne semenišče in Visoko bogoslovno šolo, ki je začela delovati 14. oktobra 1859 in pomeni začetek visokega šolstva v Mariboru. Slomšku je bilo dano le tri leta živeti v Mariboru. Spomladi leta 1862 je romal v Rim; ko se je vračal, je v krogu prijateljev izrazil slutnjo bližnje smrti: "Bil sem v Rimu in sedaj bom umrl." Čeprav so mu moči vidno pešale, je opravljal svoja škofovska opravila. Ko so ga duhovniki prosili, naj si prizanaša, je odgovoril: "Ni potrebno, da bi živel, potrebno pa je, da svoje dolžnosti izpolnim." Ob koncu duhovnih vaj v Rogaški Slatini je duhovnike prosil, naj molijo za tisto dušo, ki se bo od navzočih prva preselila v večnost. In to je bil on sam. Svojo dušo je izročil Bogu 24. septembra 1862 ob devetih zvečer. Pokopali so ga v kapelici mestnega pokopališča. Že takrat je bilo splošno prepričanje, da je umrl svet mož. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Sloveniji ter jim imenoval nove škofe-ordinarije, mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo in metropolijo s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota (ozemlje obeh je bilo sestavni del dotedanje mariborske škofije), ki skupaj z novo nadškofijo oblikujejo mariborsko cerkveni pokrajino.

blazeni Slomsek05Ta zgodovinski dogodek so proslavljali v mariborski stolnici prav na praznik bl. Antona Martina Slomška. Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je v svojem zahvalnem govoru dejal: "Hvaležni smo bl. škofu Antonu Martinu Slomšku... Vsi se zavedamo, da brez njegovega dela, ki ga je opravil s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, danes ne bi imeli kaj obhajati in slaviti."

Slomškova pot do oltarja

blazeni Slomsek10Eden od pogojev, da se postopek razglasitve nekoga za blaženega sploh začne, je, da mora med ljudmi prevladovati mnenje, da je živel svetniško ("v sluhu svetosti"), kar je pri Slomšku obstajalo. Kako ta postopek poteka, je pred Slomškovo razglasitvijo za blaženega lepo obrazložil dr. Marjan Turnšek, sedanji murskosoboški škof, tedanji vicepostulator ("pospeševalec") tega postopka, kot "gost meseca" v Ognjišču aprila 1999. Na osnovi ljudskega mnenja o svetniškem življenju nekoga naj bi se vsa trideset let po njegovi smrti začel formalni postopek za uveljavljanje herojske stopnje krščanskih kreposti pri tem človeku. Proces se ne sme začeti, dokler ne preteče pet let od njegove smrti. Najprej je škofijski del postopka, ko škof ustanovi posebno komisijo v okviru cerkvenega sodišča. Ta zbira in preverja vse podatke ter vse ustno in pisno gradivo o kandidatu. Zasliši tudi vse priče, ki so še žive in so kandidata poznale. Zato je dobro, da se postopek začne vsaj trideset let po njegovi smrti, ko je še živih nekaj prič, ki bi vedele kaj pomembnega o njegovem življenju.

blazeni Slomsek11Če se postopek začne kasneje kot po tridesetih letih, pride v zgodovinsko sekcijo, kar pomeni, da je potrebno življenje in delo kandidata raziskovati z zgodovinsko metodo, kar terja dolgo in naporno delo. Treba je pregledati vse, kar je kandidat napisal, in vse, kar se je pisalo o njem, ter spremljati "sluh svetosti", ki je živ med ljudmi. Ko škofijska komisija zbere vse obstoječe gradivo in na podlagi tega sklene, da se proces nadaljuje, se gradivo prenese v Rim. Tam se začne drugi - apostolski del postopka, ki ga vodi Kongregacija za svetnike. Ta izpelje več postopkov, s katerimi mora dokazati. da gre za herojsko stopnjo kreposti, kar pomeni, da je kandidat vse krščanske kreposti živel v nadpovprečni meri, ne samo na običajen način. Dokler proces traja, se kandidata ne sme javno častiti. To bi pomenilo takojšnjo ustavitev procesa. Privatno pa se seveda moremo k njemu zatekati.

Prva prizadevanja, da bi Slomšek dosegel čast oltarja, segajo v začetek 20. stoletja. Ob stoletnici njegovega rojstva je postala zelo glasna zahteva po začetku postopka, vendar se ni še nič premaknilo. Ob petdesetletnici Slomškove smrti (1912) je celo politik Anton Korošec dal pobudo, ki bi se tudi uresničila, če ne bi nastopila prva svetovna vojna. Leta 1925 je skupina duhovnikov naslovila na škofa Andreja Karlina, naj začne s postopkom. Leta 1926 se je res začel škofijski postopek, toda njegovo delo je zavrla druga svetovna vojna. Končal se je v letih po vojni in škof Maksimilijan Držečnik je leta 1962 vse dokumente prenesel v Rim. Kongregacija za svetnike je po dveh letih preverila in potrdila pravilnost škofijskega postopka. Leta 1964 se je začel apostolski postopek, ki ga je zaključil papež Janez Pavel II. 3. julija 1997. Proces je trajal sedemintrideset let, vendar to ni tako dolga doba, saj mnogi procesi trajajo več kot sto let ali cela stoletja. V zadnjem času pa so nekateri postopki precej krajši, kajti gradivo je z novimi mediji obdelati hitreje, zlasti če gre za ljudi, ki so živeli v našem času. 31. julija 1995 so z izkopom ugotovili istovetnost posmrtnih ostankov božjega služabnika Antona Martina Slomška, 7. maja 1996 pa je bila njegova krsta prenesena iz grobnice v križevo kapelo mariborske stolnice in položena pod oltar. 20. junija 1996 je Kongregacija za svetnike potrdila veljavnost postopka o čudežu na Slomškovo priprošnjo. Pot do oltarja se je odprla.

Prvi slovenski blaženi, sad drugega papeževega obiska

blazeni Slomsek12Ostalo je še zadnje dejanje: uradna razglasitev škofa Slomška za blaženega. Papež bi to lahko naredil v Rimu, vendar se je odločil, da ta izredni dogodek za Cerkev na Slovenskem potrdi s svojim drugim obiskom pri nas. "Kolikor mi je znano, je papež želel priti na obisk v Slovenijo tudi zaradi tega, ker je imel lep izkušnje ob prvem obisku leta 1996," je povedal Marjan Turnšek. To slovesno dejanje je papež Janez Pavel II. opravil med svojim drugim obiskom pri nas, ki je trajal samo en dan, 19. septembra 1999, a je poveličal stoletja slovenske vernosti: pastir vesoljne Cerkve je za prvega blaženega, državljana nebes, razglasil škofa Antona Martina Slomška. To se je zgodilo na Betnavi pri Mariboru, kjer se je na prostrani planjavi zbralo nad 200.000 vernih ljudi z vseh koncev naše lepe domovine. Ko je pristalo papeževo letalo, se je nebo zjasnilo. Svetega očeta je pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki hje v svojem nagovoru omenil tudi prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. "S tem dejanjem je v preroškem duhu napisal nov naslov zgodovine slovenskega naroda, psa tudi Cerkve na Slovenskem, posebej še za Slovence na tem geografskem območju. Ohranil nam je vero, dom in rod." Po mašni Slavi je mariborski škof Petrovemu nasledniku izrekel prošnjo za razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega in ga na kratko predstavil: "Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862." Poudaril je Slomškove apostolske vrline ter končal: "Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve." Kot odgovor na škofovo prošnjo je papež Janez Pavel II. slovesno prebral obrazec razglasitve: "Po goreči želji našega brata Franca Krambergerja, mariborskega škofa, mnogih drugih bratov v škofovski službi, mnogih vernikov in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, s svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik ANTON MARTIN SLOMŠEK odslej imenuje BLAŽENI in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto štiriindvajsetega septembra. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha." Tedaj so veselo zapeli zvonovi, sveti oče je podeli blagoslov s Slomškovimi relikvijami, nato pa zapel glaqvno mašno prošnjo v čast novemu blaženemu: "O Bog, blaženega Antona Martina si v svoji sveti Cerkvi postavil za škofa, da bi tvoje ljudstvo po Kristusovem zgledu spodbujal k bratski edinosti. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da ti bomo vedno služili v svetosti in pravičnosti." V svoji pridigi je papež izrekel spodbudo:

blazeni Slomsek13"Predragi bratje in sestre drage Slovenije. Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno... Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci; kakor on, tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje." Nagovor pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja je sveti oče začel z bedami: "Ob koncu tega slovesnega evharističnega slavja se z molitvijo obrnimo na Marijo, ki ji je bil Anton Martin Slomšek vedno zelo vdan,. V letih svojega življenja se je tolikokrat zatekel k njej in nenehno zaupal v njeno materinsko varstvo." Popoldne se je papež v molitvi pomudil na grobu prvega slovenskega blaženega v mariborski stolnici ter zatem nagovoril delegate slovenske sinode, višje redovne predstojnike in bogoslovce ter med drugim dejal: "Ozirajte sem dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenost in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja." Poslovil se je z voščilom: "Cerkev v Sloveniji, naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati in Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev in vas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam." Ko so na nebu zasijale prve zvezde, je letalo s papežem, ki nam je ob svojem drugem obisku "podaril" našega prvega blaženega, poletelo proti Večnemu mestu.

(priloga 09_2009)

 

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh