Cistercijani in Stična

 Cistercijani v Stični obhajajo v letu 1998 dva pomembna jubileja: 900- letnico cistercijanskega reda in 100-letnico ponovne naselitve stiške opatije. Častitljivejši in večji je seveda prvi, ki so ga v Stični pro slavili že 22. marca 1998; dan prej je minilo točno 900 let od ustanovitve reda: 21. marca 998 je namreč zaživel samostan Citeaux (lat. Cistercium) v francoski Burgundiji, po katerem je red dobil ime. 26. aprila bodo proslavili 100-letnico vrnitve prvih menihov v Stično. Več slavij bo tudi v naslednjih mesecih. Glavna in sklepna slovesnost obeh jubilejev pa bo 4. oktobra; pred stotimi leti se je ravno na ta dan začelo redno redovniško življenje v obnovljeni Stični.

Sticna01TRIJE USTANOVITELJI Temelj cistcercijanske duhovnosti je znamenito pravilo sv. Benedikta (+ ok. 547), očeta zahodnega meništva: "Moli in delaj!" (Ora et labora). Sčasoma se je življenje benediktinskih menihov marsikje precej oddaljilo od vzorov ustanovitelja. Tako je bilo tudi v francoskem samostanu Moutier la Celle, katerega predstojnik je postal svetniški menih Robert. Ko je hotel samostansko življenje reformirati, je naletel na odpor. Tudi v novoustanovljenem samostanu Molesme (1075) je bila močna struja redovnikov, ki niso bili za dosledno izpolnjevanje pravil sv. Benedikta. Med tistimi, ki so opata Roberta podpirali, sta bila prior Alberik in njegov namestnik Štefan Harding. Ti trije so skupaj z 19 redovniki ustanovili nov samostan Citeaux v samoti južno od mesta Dijon. Redovno življenje v novem samostanu so namenoma začeli na cvetno nedeljo, 21. marca 998, na god sv. Benedikta. Opat Robert se je na ukaz škofa moral vrniti v Molesme, za opata v Citeauxu je bil izvoljen Alberik, po njegovi smrti (1109) pa Štefan Harding. Vse tri ustanovitelje častimo kot svetnike.

Sticna03ČETRTI USTANOVITELJ - SV. BERNARD Samostan Citeaux je stal na precej odljudnem, močvirnatem kraju in tudi zato ni imel novih poklicev. Bali so se, da bo propadel. Leta 1112 pa je na samostanska vrata potrkal 22-letni Bernard, plemiški sin, rojen na gradu Fontaines pri Dijonu. Bil je izredno nadarjen in obetala se mu je sijajna kariera. Ob spominu na zgodaj umrlo mater se je v cvetu mladosti odpovedal svetu in se odločil za samostansko življenje. V Citeaux je privedel 30 sorodnikov in prijateljev, med njimi štiri brate, več nečakov in strica. Njegov zgled je privabljal številne posnemovalce, tako da so morali ustanavljati nove samostane, med njimi leta 1115 Clairvaux, kjer je prvi opat postal Bernard. Istega leta je bil ustanovljen tudi samostan Morimond, iz katerega so leta 1135 prišli menihi v Stično ustanavljat prvi samostan na slovenskih tleh.

Sticna04 Opat Štefan Harding je leta 1119 izdal pravila cistercijanskega reda, ki se imenujejo Charta caritatis (Listina ljubezni). Samostanom zagotavljajo samostojnost, hkrati pa določajo bratsko povezavo. Redovna družina v Clairvaux, ki jo je vodil Bernard, je naglo rasla: kmalu je štela 700 menihov in rasli so novi in novi samostani. Kmalu je bil Bernard na čelu ne le enega samostana, temveč celega reda, ki se je izredno hitro širil po vsej Evropi. Do Bernardove smrti (1153) je bilo samo iz Clairvauxa ustanovljenih 67 samostanov. Skupno je tedaj cistercijanski red štel že 343 samostanov. Bernardov duhovi vpliv je segel tudi v naše kraje: razmeroma zgodaj so na slovenskih tleh zrasli trije cistercijanski samostani: Stična (1136), Vetrinj pri Celovcu (1142) in Kostanjevica na Dolenjskem (1234).

Sticna05NAGLA RAST REDA IN PROPADANJE Za časa sv. Bernarda in še nekaj stoletij po njem so se cistercijanski samostani širili po vsej Evropi, od Pirenejskega polotoka do Poljske. Okoli leta 1200 je bilo nad 500 samostanov, pred Lutrovo reformacijo pa kar 742! V samostanskih skupnostih so ločeno živeli patri-duhovniki in redovni bratje, ki so opravljali razna ročna dela: obdelovali so zemljo, sadjarili, se ukvarjali z raznimi obrtmi, s patri jim je bilo skupno prizadevanje za svetost po redovnih pravilih. V srednjem veku je bilo po samostanih število bratov štiri do petkrat večje od števila patrov. Po zaslugi sv. Bernarda je bil Clairvaux žarišče mistične teologije, ki je učila, kako uskladiti dejavno življenje s kontemplativnim. Cistercijani so imeli sprva svoje samostanske šole, potem pa so menihi študirali na raznih evropskih univerzah. Lutrov razkol je uničil skoraj vse cistercijanske samostane v Nemčiji in severni Evropi. Proti koncu 17. stol. je prišlo do cepitve v redu: eni so zastopali strogo izpolnjevanje benediktinskih pravil in tako je nastal red trapistov, drugi pa so bili za splošno izpolnjevanje. Stroga veja (trapisti) se je močneje uveljavila in šteje danes skoraj dvakrat več članov kot cistercijanska. Veliko cistercijanskih samostanov je dal zapreti cesar Jožef II. (1780-1790) na ozemlju Avstro-Ogrske, mnogo jih je pometla francoska revolucija, po drugi svetovni vojni pa komunistični režimi Vzhodne Evrope. Po drugem vatikanskem koncilu si cistercijani prizadevajo za prenovo v duhu pravil sv. Benedikta.

Sticna06BELI MENIHI PRIDEJO V STIČNO Že opat Alberik je za cistercijane vpeljal redovno obleko: bel habit s črnim škapulirjem, zato so cistercijane imenovali "beli menihi". Na Slovensko jih je poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod "opatovo palico" je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).

Sticna07ZGLED CISTERCIJANSHE ARHITEKTURE Cistercijani so ljubitelji lepote. Njihova umetnost se najbolj odraža v arhitekturi, ki je odprta, svetla, brez okrasja. Idealna zasnova cistercijanskega samostana je bila, da je bila cerkev povezana z meniškim korom, ob njem je bil kor redovnih bratov, zakristija je bila prehod v kapiteljski prostor, stopnice so vodile v spalnico za patre in posebej za brate. Pomemben je bil dnevni prostor za patre in križni hodnik, ki je bil nekakšno srce samostana. Drugi prostori so bili: umivalnica, jedilnica, ogrevalnica, kuhinja, sobe za brate in njihova jedilnica. Cistercijani so v 12. stoletju, ko sta bila zgrajena stiški samostan in njegova cerkev, gradili v romanskem slogu. Stiška cerkev je enkraten spomenik tega sloga ne le na slovenskih tleh, štejejo jo tudi med najbolj značilne spomenike zgodnjeromanskega stavbarstva v Evropi sploh. Cerkev ima tri podolžne ladje, ki so se sprva zaključevale v okroglih oltarnih apsidah, o čemer pričajo ohranjeni temelji. Sedanjo podobo je cerkev dobila po prezidavah v času baroka pod opatom Jakobom Reinprechtom (1603-1626). Umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, največji poznavalec romanskega stavbarstva pri nas, v svoji monografiji o Stični (Družina, Ljubljana 1990) o prvotni stiški cerkvi piše, da je "v zasnovi povzela prastaro benediktinsko tradicijo in jo prilagodila zahtevam strogega reformiranega reda. Odtod odsotnost zidanih zvonikov in kript, bogatih slikanih oken in oprem, zamenjava obokov z ravnimi lesenimi stropi in kamnitih arkadnih stebrov z zidanimi slopi ter še marsikaj." Prvotna stiška cerkev je "spomenik francoske arhitekture na naših tleh".

Sticna08DOLGA VRSTA STIŠKIH OPATOV Zgodovino stiškega samostana so s svojo osebnostjo in svojim delom zaznamovali njegovi predstojniki : opati. Njih vrsta je zelo dolga - sedanji opat p. dr. Anton Nadrah, ki je to službo sprejel leta 1979, je 56. Prvi opat Vincenc, ki je bil za to službo izvoljen dvakrat, je bil Francoz, drugi, Folknand, pa Nemec. V srednjem veku je bila večina stiških opatov iz plemiških družin. Prvi opat, ki je bil zanesljivo slovenskega rodu, je bil 26. opat Matej Zaletel (1441-1449). Za časa 28. opata Ulrika (1450-1481) so Stično med 5. in 10. junijem 1471 napadli Turki in samostan, ki ni bil dovolj zavarovan, izropali in požgali. "To žalostno poglavje iz stiške zgodovine je pisatelj Josip Jurčič 1864 po svoje obdelal v znani povesti Jurij Kozjak" (Jože Gregorič). Velik prijatelj umetnosti je bil že omenjeni opat Jakob Reinprecht (1603-1626), pod katerim so stiško cerkev barokizirali. 48. opat Anton pl. Gallenfels (1688-1719) je bil član Akademije operozov v Ljubljani, ki je imela svoj sedež v Stiškem dvorcu na Starem trgu. Zadnji opat pred razpustiivijo samostana je bil Franc Ksaver pl. Taufferer (1764-1784). Sredi 18. stol. je bilo v Stični nad 40 menihov, leta 1784 pa je cesar Jožef II., ki se mu je zdelo nepotrebno vse, kar ni neposredno pospeševalo državne moči, trgovine in obrti ter splošne ljudske omike, stiški samostan razpustil. Odlok je bil izdan 4. oktobra, do 25. oktobra so morali menihi samostan izprazniti. Nastala je tudi velika kulturna škoda, ker je bil uničen velik del bogate knjižnice. Menihi so odšli v razne samostane, prazna stavba je propadala, v Stični je bila ustanovljena župnija, ki so jo vodili škofijski duhovniki.

Sticna09STIČNA SPET ŽIVI! Ob 800-letnici cistercijanskega reda leta 1898 je opatija Mehreau v Avstriji za ta jubilej hotela redu pokloniti kak obovljen samostan in odločili so se za Stično, ki je po 114 letih ponovno zaživela. 4. oktobra 1898 je v za silo obnovljenem samostanu steklo redno redovniško življenje. Prvi opat obnovljene Stične je bil Gerard Maier (1903-1912). Pod njegovim naslednikom p. Bernardom Widmannom je v Stično pribežalo goriško bogoslovje z nadškofom Frančiškom Sedejem in ostalo tam do konca prve svetovne vojne. Čudovit razcvet je doživel stiški samostan pod opatom dr. Avguštinom Kostelcem (1924-1963). Število redovnikov se je tako pomnožilo, da so stiški menihi pomagali obnoviti samostan Mogilo pri Krakovu (1925), po drugi svetovni vojni pa samostan Stams na Tirolskem, ki je znan po svoji "smučarski" gimnaziji. Stiški beli menihi so bili nosilci liturgičnega gibanja in ekumenske misli. Opata Kostelca je nasledil p. Rafael Ašič (1963-1979). Sedanji opat p. dr. Anton Nadrah si zelo prizadeva, da bi opatija Stična vedno bolj postajala duhovno središče za verne slovenske ljudi. V samostanu je urejen dom duhovnih vaj, vsako leto sredi septembra je v Stični veliko srečanje slovenske mladine. Od leta 1985 je pod stiško streho Slovenski verski muzej. "Danes ni potrebno odpreti samostanske žitnice in ljudem deliti žito, kakor so ga včasih," je zapisal opat Nadrah. "Človek je danes lačen duhovnih vrednot, Boga, zato smo odprli duhovno žitnico..." Da bi Stična zaživela v polnosti, kliče po novih redovnih poklicih!

(priloga 04_1998)

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh