Giuseppe Verdi še živi

Mladi organist prestar za šolanje

Giuseppe Verdi je izšel iz revnih razmer. Njegov oče Carlo in mati Luigia Uttini sta imela krčmo in majhno prodajalno v vasi Roncole v Padski nižini. Tam seje bodoči skladatelj rodil 10. oktobra 1813. Rojstna hiša je bila v senci župnijske cerkve in še predenje začel hoditi v šolo, je Giuseppe postal ministrant. Pobiča so očarale orgle, na katere je igral njegov župnik. Ta je znal brati njegovo žejo po glasbi in naučil gaje prvih akordov. Od tedaj so bile orgelske tipke njegova najljubša »igrača«. Ko je bil star osem let, je prišlo v Roncole gostovat glasbeno društvo iz bližnjega Busseta, ki ga je vodil tovarnar Antonio Barezzi. Domači župnik je gostom hotel pokazati, da tudi oni »niso od muh«: velel je, naj Giuseppe sede za orgle in pokaže, kaj zna. Barezzija je njegovo igranje pre vzelo in podaril mu je majhen klavir. Ko je Giuseppe dopolnil enajst let, je »uradno« postal organist z mesečno plačo 30 lir. Naslednje leto je Barezzi očetu Carlu predlagal, naj gre Giuseppe študirat glasbo. Vzel ga je k sebi: dopoldne je pomagal v trgovini, popoldne pa se je ukvarjal s študijem glasbe skupaj z Barezzijevo hčerko Margherito, ki je bila istih let kot on. Med mladima se je vnela ljubezen. Leta 1832 so v Milanu odprli konservatorij - državno glasbeno šolo, na katero so se lahko vpisali samo učenci do štirinajstega leta starosti. Verdi pa je imel tedaj že devetnajst let, zato na šolo ni bil sprejet.

Kratkotrajna družinska sreča

»Lahko bi naredili izjemo,« seje hudoval Antonio Barezzi, varuh mladega Verdija, ki je veroval v njegov glasbeni talent. Omogočil mu je študij glasbe v zasebni šoli, ki jo je imel v Milanu priznani kapelnik Lavigna. Pri njem je ostal tri leta in ob koncu študija prejel iz njegovih rok potrdilo, ki je veljalo več kot diploma: »Giuseppe Verdi je pod mojim vodstvom študiral kontrapunkt in je študij pohvalno končal... Usposobljen je, da izvršuje poklic glasbenika.« Marca 1836 je postal kapelnik filharmoničnega društva v Bussetu. 5. maja 1836 je peljal pred oltar Margherito Barezzi. Oba sta imela triindvajset let in življenje se je odpiralo pred njima kot cvetoči travnik. Bila sta v devetih nebesih, ko se jima je po dveh letih zakona rodila hčerka Virginia. Giuseppe je poleg svoje kapelniške plače zaslužil nekaj še s krajšimi skladbami, ponoči pa je ustvarjal svojo prvo opero Oberto, grof sv. Bonifacija, upajoč na uprizoritev v milanski Scali.

Ko je bil leto kasneje rojen sin Icilio, je bilo družinsko veselje skaljeno spričo bolezni prvorojenke, ki je kmalu zatem umrla. Septembra 1839 se je mlada družina preselila v Milan in v mestni megli je zbolel petnajstmesečni sin ter po nekaj dneh vročine ugasnil. 17. novembra 1839 so z velikim uspehom v milanski Scali predstavili Verdijevo prvo opero. Margherita ni šla v gledališče, saj je bila rana ob izgubi obeh otrok preboleča. To je pripomoglo, da je tudi sama zbolela. »Možgansko vnetje,« so rekli zdravniki. »Ni rešitve!« In Giuseppe Verdi je po manj kot sedmih letih ostal sam.

Leta glasbene tlake

Prvi uspeh je prinesel nova naročila. Impresarij Scale Merelli mu je rekel, naj v naslednjih treh letih napiše zanj tri opere, za vsako mu plača 4.000 lir. Prva od teh je bila komična opera Lažni Stanislav ali En dan kraljevanja. Ko se je lotil pisanja, mu je ljubljena žena Margherita zbolela in umrla. Verdija je to tako potrlo, da ni bil sposoben misliti na glasbo. Merelliju je dejal, da ne bo zapisal niti ene note več, toda ta mu je odvrnil: »Pogodba je pogodba, moraš jo spoštovati, saj je pod njo tvoj podpis.« Komično opero je torej pisal s smrtno žalostjo v srcu, zato je bila njena prva uprizoritev (5. septembra 1840) prava polomija. Skladatelja so izžvižgali. Verdi je bil trdno odločen, da bo popolnoma opustil glasbeno ustvarjanje. Tri mesece zatem je srečal Merellija, ki gaje povabil k sebi: »Glej, tu imam čudovito besedilo za opero, snov je svetopisemska - govori o Judih, ki v babilonski sužnosti hrepenijo po osvoboditvi. Samo skladatelja še nimam...« Verdi sprva ni hotel niti slišati, da bi se lotil pisanja, vendar je libreto le vzel. Doma gaje pogledal in oko se mu je ustavilo na spevu: »Splavaj, misel, na zelene ravni in bregove...« Omrtvelo srce je oživelo in pod Verdijevim peresom je nastajala mogočna mojstrovina-opera Nabucco. Prva uprizoritev v milanski Scali (9. marca 1842) je bila navdušeno sprejeta. Verdi je začel svojo umetniško zmagoslavno in gospodarsko uspešno pot. Nekaj časa je moral pisati po željah in okusu naročnikov in to prvo obdobje svojega glasbenega ustvarjanja je sam imenoval »leta glasbene tlake«.

V dvanajstih letih 16 oper

Uspeh Nabucca - opero so v Scali ponovili kar 57-krat, zbor »Splavaj, misel« pa je postal »himna risorgimenta« (gibanja za osvoboditev in združitev Italije) - je Verdija spodbudil k ustvarjalnemu zanosu. Opere so nastajale kar »po tekočem traku«: v letih 1842 do 1853 jih je napisal kar šestnajst! Prve so »brenkale na struno patriotizma«, potem pa je Verdi začel ubirati drugačna pota. Umetniško je dozorel in bolj ga je privlačila duševnost nastopajočih oseb kot pa njihovo junaštvo. Deloma je bila ta sprememba tudi odsev njegovega osebnega življenja, ki seje končno umirilo. Leta 1848 je kupil vilo Sant'Agata s posestvom v okolici Busseta in se tam naselil skupaj s pevko Giuseppino Strepponi, s katero se je leta 1 859 tudi poročil. V tem obdobju je ustvaril slavno trojico: Rigoletto, Trubadur in Traviata. Osnova za libreto opere Rigoletto je bila drama francoskega pisatelja Victorja Hugoja Kralj se zabava. Libreto je napisal Francesco Maria Piave, prva izvedba pa je bila 11. marca 1851 v beneškem Teatro la Fenice. Prva izvedba Trubadurja pa je bila 19. januarja 1853 v rimskem Teatru Apollo. Ljudje so prišli poslušat opero, čeprav je Tibera tisti dan prestopila bregove in so morali bresti po blatu in mlakah, da so prišli v operno hišo. Opero Traviata je na besedilo (Francesco Piave) po slavni drami Dama s kamelijami Alaksandra Dumasa Verdi napisal v štirih tednih. Prva izvedba je bila 6. marca 1853 v beneškem Teatro la Fenice. V Angliji je opera dolgo časa veljala za »spotakljivo«.

Komična mojstrovina osemdesetletnika

Po velikanskem uspehu teh treh oper je Verdi popolnoma osvojil italijansko občinstvo in v času prizadevanj za združitev Italije je obveljal za narodnega skladatelja. Začeli so ga vabiti tudi drugam. Leta 1855 je za Francoze napisal opero Sicilijanske večernice, za Ruse opero Hoč usode (1 862). Ko so se razširile govorice, da Verdi »nima več kaj povedati«, je po naročilu egiptovskega podkralja Izmaila paše napisal opero Aida za proslavo odprtja Sueškega prekopa. Prva izvedba je bila 24. decembra 1871 v novi kairski operni hiši. Kmalu je Aida postala ena najbolj znanih in najbolj občudovanih Verdijevih oper. Po Aidi je Verdi za več kot deset let umolknil. Leta 1873 je nastal njegov veličastni Rekviem, o katerem bomo spregovorili kaj več na naslednji strani. Potem pa je znova segel po peresu in svoje delo zaključil v znamenju Shakespeara. Leta 1887 je zložil Otela, opero v štirih dejanjih na besedilo mladega skladatelja in prijatelja Arriga Boita. Otelo je bil senzacija: poslušalci, glasbeniki in kritiki so se strinjali, daje to največji Verdi! Mojster pa jim je pripravljal še eno presenečenje: v svojem 80. letu je zložil komično opero Falstaff, s katero se je Milančanom »maščeval« za ponižanje, ki so mu ga pripravili ob njegovi prvi komični operi En dan kraljevanja (1840). Boitov libreto je nastal po Shakespearovih Veselih Windsorčankah: Verdija je navdihnil, da je vanj vlil svežino in življenjsko moč ter pokazal, da v telesu osemdesetletnika bije srce, ki je sposobno mladostnih čustev. »Tragični Verdi seje poslovil od gledališča kot smejoči se modrijan« (Roberto Rosi).

Verdijeva glasbena izpoved vere

Nekateri Verdijevi življenjepisci povejo, daje na svojem posestvu Sant'Agata, ki ga je kupil leta 1848, dal zgraditi kapelo, kjer je vsako nedeljo bil pri maši skupaj s svojimi kmeti. Zaradi njegove pripadnosti italijanskemu »risorgimen- tu«, kije bilo v bistvu proticerkveno, so Verdija mnogi imeli za »brezverca«. Vendar je njegova vernost več kot očitna in izražajo jo njegove redke sakralne skladbe, ki odkrivajo njegovo krščanstvo, ki je v njem globoko zakoreninjeno. Med temi skladbami je najbolj pomemben njegov Rekviem, ki je nastal po smrti velikega italijanskega romanopisca Alessandra Manzonija leta 1873. Verdi gaje častil kot svetnika. »Srčni nagib me spodbuja, da po najboljših močeh počastim velikana, ki sem ga tako občudoval kot pisatelja, kot sem ga spoštoval kot človeka.« Skomponiral je vse mašne dele in sam je dirigiral prvo izvedbo v cerkvi sv. Marka v Milanu 22. maja 1874. Ta maša močno vpliva na poslušalca zato, ker je globoko občutena in osebna, spoštljiva in presunljiva: očitno je Verdi v ta svoj glasbeni poklon prijatelju prelil svojo srčno kri. »Nedvomno je Verdijeva religioznost bučna,« pravi slavni dirigent Riccardo Muti. »Ta poteza ni samo iskanje zunanjega blišča, temveč je tudi izraz globokega razmerja med Bogom in človekom.« Po smrti svoje druge žene Giuseppine Strepponi leta 1897 je napisal Quattro pezzi sacri - štiri cerkvene pesmi: Ave Maria, Stabat Mater (to je ena najlepših uglasbitev besedila v čast žalostni Materi božji), Lauda alla Vergine (Hvalnice Devici Mariji) na Dantejevo besedilo za ženski zbor in Te Deum za dvojni mešani zbor z orkestrom.

Njegovo največje delo in finale

Njegova molitev v glasbeni govorici se združuje s tem, kar je sam imenoval »moje najlepše delo«: to je dom za ostarele glasbenike, ki gaje dal postaviti v Milanu in je nanj prenesel avtorske pravice za vsa svoja dela

Poleti je živel na svojem posestvu Sant'Agata pri Bussetu, pozimi pa v Milanu v hotelu, ki ga je bil sam izbral. Tam je v noči med 26. n 27. januarjem 1901 izročil svojo dušo Bogu. Cesto pred hotelom so nastlali s slamo, da bi topot kopit konj, ki so vlekli kočije, ne motil velikega umirajočega. Niso mu pa izpolnili zadnje želje, da bi bil pokopan v družinskem krogu. K zadnjemu počitku gaje po ulicah Milana pospremila ogromna množica – okoli 300.000 ljudi! Zbor je pod vodstvam mladega dirigenta Artura Toscaninija pel »Va, pensiero« (Splavaj, misel), znameniti zbor iz Verdijeve opere Nabucco. To je bil zadnji akord in veliki finale njegovega plodovitega življenja.

(priloga 03_2001)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh