Sto let Slovenske filharmonije

Academia philharmonicorum in njeni zakoni

filharmonija 0Na pročelju palače Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani je napis Academia Philharmonicorum (Akademija filharmonikov) in nad njim letnica 1701. Konec tega davnega leta se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Bertolda pl. Hofferja zbralo enako mislečih in sklenilo ustanoviti Akademijo filharmonikov, podobno Akademiji operozov (1693), ki je bila znanstveno društvo. Može je vodila in združevala ljubezen do glasbe, pa tudi takratne družbene norme, po katerih naj bi se ukvarjal z glasbo vsakdo, kdor je hotel veljati za izobraženega. Akademija filharmonikov, ki ni smela imeti več kot enaintrideset članov, glasbenikov ali vsaj ljubiteljev glasbe, je delovala po italijanskih vzorih, svoje naloge in poslanstvo so člani orisali v zakonih, ki so obsegali osem členov. Namen Akademije ljubljanskih filharmonikov, je rečeno v prvem členu, "ni le, da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device Cecilije, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: OŽIVLJA, A DUHU NEMINLJIVOST KAŽE."

filharmonija 2Vsakoletna dolžnost članov je bila praznovanje godu sv. Cecilije (22. novembra). Člani so morali poskrbeti tudi za dostojne maše zadušnice za umrlimi kolegi. Njihove dejavnosti so bile deloma zaprtega tipa (le članom namenjeni nastopi), nastopali so pa tudi javno, vendar le ob posebnih priložnostih, na primer v zvezi z dogodki v vladarski družini. Redno so sodelovali pri slavnostnih mašah v ljubljanskih cerkvah. Ljubljančanom so se predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali "kar najbolj izbrano glasbo". Prvi javni nastop naj bi bil ob predstavitvi Akademije 13. decembra 1701 v ljubljanskem škofijskem dvorcu. Na čelu Akademije je bil ravnatelj, ki je moral znati voditi zbor, kar se je zahtevalo tudi od njegovega namestnika. Orkester je štel od 50 do 60 izvajalcev; najmočneje je bil zaseden s strunskimi glasbili, s pihali, trobili in tolkali so se jim pridružili mestni muziki. Akademija je bila najbolj dejavna v prvih dveh desetletjih svojega obstoja. V tem obdobju je bila vodilna ustanova pri uveljavljanju baroka na Slovenskem. Zadnji znani podatek o Akademiji imamo še za leto 1769. Spomin nanjo je ostal in brez njenega zgleda ne bi mogla leta 1794 nastati Filharmonična družba, eno prvih podobnih združenj v Srednji Evropi.

Filharmonična družba - otrok razsvetljenstva

filharmonija 3Razsvetljenstvo na Slovenskem je pustilo svoj pečat tudi na glasbenem področju. Leta 1794 so namreč v Ljubljani ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), v kateri so složno sodelovali Nemci in Slovenci in je v svoje vrste privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge. Njen ustanovitelj in prvi direktor je bil Karl Moos. Z nekdanjo Akademijo filharmonikov ji je bilo skupno hotenje gojiti glasbo, zlasti instrumentalno. Bistvo in namen družbe sta bila nakazana v njenem statutu: plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu. Člani so se delili na izvajalce - profesionalne glasbenike in uspešne diletante ter na poslušalce. Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k ciljem družbe (pozneje so ta člen omilili). Častni člani so postali "tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni". Častni člani so bili nekateri veliki glasbeni mojstri: Josef Haydn (1800), Ludwig van Beethoven (1819), Nicolo Paganini (1824) in kasneje Johannes Brahms (1885).

filharmonija 5Filharmonična družba si je prizadevala za ustanovitev javne glasbene šole, kjer bi se šolali kvalitetni izvajalci. Ta predlog se je uresničil prvič leta 1806, drugič pa leta 1816, ko se je za mesto učitelja glasbe prijavil tudi takrat dvajsetletni Franz Schubert, ki je kasneje zaslovel kot odličen skladatelj. V času Ilirskih provinc pod francosko zasedbo (1809-1813) je Filharmonična družba razglasila "kulturni molk" in s tem pokazala svojo zvestobo Avstriji.

Sezona je trajala praktično vse leto in sicer v dveh delih: od 1. maja do 31. oktobra ter od 1. novembra do 30. aprila. Koncerti, ki so jim pravili "akademije", so se pričenjali ob pol sedmih zvečer. Leta 1802 je imel orkester 25 glasbenikov, ki so zmogli izvajati ves tedanji repertoar. Vzpon Filharmonične družbe se je pričel leta 1856, ko Anton Nedved, izvrsten češki glasbenik, postal zborovodja moškega zbora in leta 1858 glasbeni ravnatelj družbe. Za družbo je pridobil mlade glasbenike, na spored je uvrščal zahtevna dela. "Motor" družbe je bil sedemindvajset let (1856-1883). Sodeloval je tudi pri Glasbeni matici. Uspehe je dosegel zlasti z novoustanovljenim zborom, s katerim je izvajal večje vokalno-instrumentalne skladbe.

filharmonija 6On je tudi najbolj zaslužen za gradnjo nove stavbe Filharmonične družbe 1891 na mestu nekaj let prej pogorelega Stanovskega/Deželnega gledališča. Njegov naslednik Josef Zohrer (1883-1912) je bil kot dolgoletni dirigent naklonjen tudi sodobni simfonični ustvarjalnosti. V Ljubljano so kot gostje prihajali znani tuji umetniki: violinski virtuozi Pablo de Sarasate, Fran Ondriček, Bronislav Huberman, pianisti Alfred Grunfeld, Eugen Sauer, Paul Weingarten, Alfred Hoehn, mnogi pevci, med njimi Leo Slezak, orkestri z dirigenti Richardom Straussom, Hansom Richterjem, Oskarjem Nedbalom. V sezoni 1881-1882, ko je v Deželnem gledališču v Ljubljani deloval mladi Gustav Mahler, je nastopil kot pianist na koncertu družbe.

Prva Slovenska filharmonija (1908-1913)

Slovenska filharmonija, naša slavljenka, je bila rojena pred sto leti, vendar njeno življenje ni bilo vseskozi močno in trdno. To so pogojevale tudi zgodovinske okoliščine, predvsem dve svetovni vojni, zato njeno zgodovino delimo na tri obdobja. Poglejmo, kako se je začelo in kaj je spodbudilo ustanovitev Slovenske filharmonije..

filharmonija 8Sprva so Nemci in Slovenci v Filharmonični družbi složno sodelovali, ko se je v drugi polovici 19. stoletja začela dvigati slovenska narodna zavest, so se vedno bolj vnemala nasprotja med Slovenci in Nemci. Leta 1872 je bila ustanovljena Glasbena matica, ki je skrbela za razvoj domače Glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Iz leta 1867 osnovanega Dramatičnega društva se je razvila slovenska opera (1892). V zadnjem desetletju 19. stoletja je zbor Glasbene matice zlasti pod vodstvom Mateja Hubada izvajal zahtevna vokalno-instrumentalna dela. Napetosti med Slovenci in Nemci so dosegla višek jeseni 1908, ko je po demonstracijah Ljubljana dobila slovensko podobo. Že nekaj let so tekle priprave za preoblikovanje "društvene godbe", ustanovljene leta 1900, v slovenski orkester, ki je bil za slovensko glasbo nujno potreben. Po dogovoru z Glasbeno matico je bil ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime SLOVENSKA FILHARMONIJA. Za kapelnika so angažirali mladega češkega dirigenta Vaclava Talicha. Zaradi finančnih težav je moral orkester nastopati na zabavnih prireditvah in "ob pogrnjenih mizah" v hotelu Union. Vmes pa so se pripravljali na koncertni nastop, ki je bil popoln uspeh. Vaclav Talich je brž postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani.

filharmonija 9Na sporedih simfoničnih koncertov Slovenske filharmonije je bila v načelu vsa svetovna literatura, še posebej pa je orkester izvajal dela slovenskih skladateljev Parme, Sattnerja, Premrla, Lajovca, Schwaba in drugih. V prvi sezoni je imela Slovenska filharmonija kar 190 nastopov, ne upoštevajoč rednega sodelovanja v operi in pogoste nastope ob raznih slovesnostih in prireditvah zabavne narave z lažjim sporedom. Poleg Talicha so orkester vodili nekateri drugi domači in tuji dirigenti, med solisti pa so nastopili pevec Julij Betetto, pianist Andrej Trost in pianistka Vida Prelesnikova. Ko je Talich v sezoni 1910-1911 odšel na izpopolnjevanje v Leipzig in Milano, ga je nadomeščal mladi dirigent Fritz Reiner, ki je dosegel velik uspeh z izvedbo Beethovnove pete simfonije. Po Talichovi vrnitvi k Slovenski harmoniji in v Deželno gledališče je dosegla glasbena sezona 1911-12 v predvojni Ljubljani najvišji vzpon. Konec marca 1912 pa je Talich odšel iz Ljubljane, kar je imelo usodne posledice. Delo orkestra je nazadovalo, zaradi finančnih težav in strankarskih nesoglasij je prišlo do krize v operi in Slovenski filharmoniji. Jeseni 1913 je imel orkester še dva koncerta, 27. septembra pa so ga razpustili. Prva svetovna vojna je za več let zavrla glasbena prizadevanja na Slovenskem.

Obdobje med vojnama do leta 1946

filharmonija 10Konec prve svetovne vojne je prinesel Slovencem narodno državo v sklopu Jugoslavije, velik del našega narodnega ozemlja (Koroška, Primorska) je ostal zunaj meja matične domovine. Kmalu po koncu vojne je bila razpuščena Filharmonična družba zaradi njene nemške narave (formalno šele leta 1945), a novi oblastniki njene tradicije niso znali ohraniti in Ljubljana je za dolgo časa ostala brez rednih simfoničnih koncertov. Glasbeno življenje se je osredotočilo na zbor Glasbene matice, ki je dosegal vidne uspehe, obnovila se je opera in nastal je konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva. Septembra 1919 so pri Glasbeni matici ustanovili Orkestralno društvo - amaterski godalni orkester, ki je vsa leta med obema vojnama nastopal samostojno ali skupaj s člani opernega in vojaškega, kasneje tudi radijskega orkestra ter študenti v simfonični zasedbi. Med dirigenti se je uveljavil mladi Lucijan Marija Škerjanc. Večkrat so v Ljubljani nastopali vojaški orkestri.

filharmonija 12Na samostojnih koncertih je nastopal tudi operni orkester z dirigentom Mirkom Poličem. Iz tega orkestra so leta 1934 ustanovili Ljubljansko filharmonijo, ki je do druge svetovne vojne pripravila dva redna koncerta v sezoni, v goste pa vabila znane dirigente, med njimi tudi Lovra Matačića, ter soliste: violinista Zlatka Balokovića, pianista Rudolfa Firkušnyja. Vedno pomembnejšo vlogo je dobival radijski orkester, ki ga je vodil odlični dirigent Drago Mario Šijanec. Zlasti med vojno so bili koncerti radijskega orkestra pomembni glasbeni dogodki. Po izbruhu druge svetovne vojne pri nas, 6. aprila 1941, so nastopile nove razmere tudi za glasbeno življenje. Ob glasbi, ki je govorica ljubezni in miru, človek v najtežjih trenutkih najde uteho. Simfonični koncerti so postali bistveni sestavni del glasbene ponudbe v okupirani Ljubljani. V tem času je na pobudo radijskega in opernega orkestra nastal simfonični orkester, ki je s svojimi koncerti ljudem lajšal skrbi. Koncerti so bili večinoma v Unionski dvorani in večkrat razprodani.

Druga slovenska filharmonija (1947)

filharmonija 13Po drugi svetovni vojni so nastale nove razmere na vseh področjih, tudi na glasbenem. Na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je bila "obujena" Slovenska filharmonija z odlokom ministrstva za prosveto z dne 30. decembra 1947. Slovenska filharmonija je dobila svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet in koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Prvi umetniški direktor SF in njen vodja je bil Marjan Kozina, stalna dirigenta sta bila Jakov Cipci in Samo Hubad, zborovodji pa Rado Simoniti in Valens Vodušek- Prvi koncert novega orkestra Slovenske filharmonije je bil 11. januarja 1948 v veliki unionski dvorani, vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisee. V sezono 1954-55 je Slovenska filharmonija z novim načrtom: uvedli so tri abonmaje (rumeni, zeleni, rdeči). V letih 1958-1964 je bil direktor in umetniško vodja Marjan Lipovšek, zborovodje pa Janez Bole, Jože Hanc in Samo Vremščak. Ob koncu petdesetih let je Slovenska filharmonija uvedla ljudski abonma. Poudarek je bil na mladinskih koncertih in koncertih mladih umetnikov.

filharmonija 14Abonmajske koncerte Slovenske filharmonije so obogatili mnogi sijajni solisti in dirigenti, med njimi violinista Yehudi Menuhin in Henryk Szering in pianistična zvezda tistega časa Arthur Rubinstein. Vsi so nastopali pod taktirko Boga Lajovica.

Slovenska filharmonija je v drugi polovici sedemdesetih let doživljala krizo. Pojavil se je predlog RTV Ljubljana o združitvi radijskega, opernega in filharmoničnega orkestra, ki je bil enodušno zavrnjen. V dvajsetih letih je imela (nova) Slovenska filharmonija kakšnih 1500 koncertnih nastopov. Darijan Božič, ki je Slovensko filharmonijo kot direktor in umetniški vodja usmerjal v letih 1970-1974 in je imel ob sebi mednarodno uveljavljenega dirigenta Oskarja Danona, si je zastavil nalogo: skrb za domače ustvarjalce in slovenske izvajalce. Z orkestrom sta nastopala dirigenta Marko Munih (1963-1971) in Anton Nanut (1980-1981). Marjan Gabrijelčič, umetniški vodja Slovenske filharmonije v letih 1975-1979, je ob koncu svojega vodenja te ustanove poudaril predvsem gostovanja: "Slovenska filharmonije je v tem obdobju izvedla več koncertov na gostovanjih kot prej v 26 letih," Orkester Slovenske filharmonije je z velikim uspehom nastopil na številnih festivalih in prireditvah po raznih evropskih državah.

Stavba Slovenske filharmonije in Cankarjev dom

Na mestu, ker stoji stavba Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani, je nekdaj stalo poslopje Stanovskega gledališča, ki je bilo nemško, ki pa so ga obiskovali Slovenci, ker slovenskih predstav tedaj Ljubljana ni premogla. 17. februarja 1887 je ogenj do tal uničil staro Stanovsko gledališče. Toda vsaka stvar ima svojo dobro in slabo stran. Za ljubljanske Nemce je bil požar hud udarec, Slovenci pa so rekli: "Sam Bog ni mogel trpeti, da se godi Slovencem tolika krivica - poslal je ogenj na staro gledališče." Tam je zrasla nova stavba, ki je bila izročena glasbenim delavcem 25. oktobra 1891 ob slavnostnem koncertu. Obiskovalce, ki so prestopili prag nove stavbe, je zagotovo navdušila prekrasna velika dvorana s freskami slikarja H. Wettacha ter dobra akustika, komornim koncertom pa so lahko prisluhnili v mali dvorani. Brez večjih popravil je dvorana dočakala leto 1937, ko je pridobila balkon. Arhitekt Jože Plečnik je okrasil njeno vzhodno fasado. Pred praznovanjem 300-letnice predhodnic Slovenske filharmonije je potekala temeljita prenova stavbe. Prenovljeno stavbo so odprli 25. septembra 2001, ob 300-letnici prvih dokumentiranih koncertov pa so v veliki dvorani prvič zadonele tudi orgle.

Od jeseni 1982 so se odprle znatne nove možnosti za glasbeno udejstvovanje v Cankarjevem domu, kulturnem in kongresnem centru v našem glavnem mestu. Ustanovljen je bil leta 1976, ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja. Načrte za Cankarjev dom, ki so ga zgradili s samoprispevkom občanov Ljubljane in vseh Slovencev, je zasnoval arhitekt Edo Ravnikar. Gradnjo so pričeli leta 1978, končana pa je bila leta 1982. Cankarjev dom ima pet dvoran (velika dvorana ima 1400-1800 sedežev, srednja 615, okrogla 250, mala 220, sprejemna za 1500 gostov). V veliki dvorani so orgle s 75 registri. Ta hiša je zdaj tudi novi dom Slovenske filharmonije. Njena velika dvorana je sprejela največ 600 poslušalcev, v veliki dvorani Cankarjevega doma pa lahko njene koncerte spremlja 1400 ljudi.

(priloga 12_2008)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh