Po Prešernovih poteh

* 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj

3. decembra 1800, se je v vasici Vrba na Gorenjskem rodil največji slovenski pesnik France Prešeren. Še isti dan ga je v tedanji župnijski cerkvi v Rodinah krstil kaplan Jakob Mach­tig na ime Frančišek Ksaverij, čigar god je 3. decembra. Rodine so bile sedež župnije od leta 1783 do 1821, ko je to vlogo prevzela Breznica. Tja so prenesli tudi rodinske matične knjige, zato je krstni kamen v brezniški cerkvi "naslednik" rodinskega. Ob času Prešernovega rojstva je štela Vrba 19 kmečkih domov. Vas je bila zelo stara; o tem priča stoletna lipa sredi vasi, okrog katere je bilo razvrščenih 16 velikih kamnov. To so bili sedeži 16 vrbenj­skih posestnikov-posvetovalcev, ki so tukaj urejali srenjske zade­ve. Domače ime hiše, v kateri se je prvak naših pesnikov rodil, je Pri Ribičevih. Po velikosti je bila to tretja kmetija v vasi (po­sestvo je merilo 13 hektarov). Prešernov oče Šimen je veljal za dobrega in umnega gospodarja. Domačija je stala sredi vasi in je tedanjo podobo ohranila do danes. Izvirna je tudi zibelka, v kate­ri so zibali Franceta, sto let pozneje tudi njegovega pranečaka Antona Vovka, ljubljanskega nadškofa (1900-1963). V veži je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Pre­šernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nad­škofu Antonu Vovku.

RODNI DOM IN SVETI MARKO

Od leta 1939 je Prešernova rojstna hiša "last" slovenskega naroda. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo odkupili - dve tretjini denar­ja zanjo je zbrala slovenska šolska mladina - in jo preuredili v spominski muzej. Po Finžgarjevih besedah je Prešernova rojstna hi­ša "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli ve­liki možje naše preteklosti". Zunanja podoba hiše in notranja ure­ditev prostorov je bila ista kot jo vidimo zdaj: iz vasi stopnice do vhoda v vežo, iz veže na levo vrata v hišo s kamro, potem v črno kuhinjo, na dvorišče, v shrambo za jedila, na podstrešje z majhno sobico. V sedanji hiši je notranja razdelitev ostala stara z dvema izjemama: žitnico so predelali v začasno stanovanje za oskrbnika, shrambo za jedila pa v njegovo kuhinjo. Cerkvica sv. Marka, zavet­nika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bliž­nji sosed", stoji na gričku vzhodne strani vasice. Cerkvica je se­danjo podobo dobila v prvi polovici 17. stoletja; umetnostni zgodo­vinarji pa sodijo, da je na tem mestu stala cerkvica že v 13. sto­letju. Sveti Marko je bil do leta 1783 radovljiška, nato do 1821 rodinska, odtlej pa je brezniška podružnica. V lopi pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Antona Vovka, Prešernovega pranečaka in slovenskega svetniškega kandidata. Zvonik, ki je zdaj šilast, je imel v Prešernovem času še baročno čebulasto obliko.

KOPANJ - RIBNICA

Rod Prešernov v Vrbi sega v polovico 15. stoletja. Do leta 1828, ko je France napravil doktorski izpit, je znanih okoli 50 Prešer­nov, ki so se šolali. Naš pesnik je imel v svojem ožjem sorodstvu šest duhovnikov: starega strica Jožefa, strica Franca in Jakoba, brata Jurija, nečaka Janeza Vovka in pranečaka Antona Vovka, poz­nejšega ljubljanskega nadškofa. Prešernova mati Mina, ki se je šo­lala najprej v Beljaku, potem pa pri uršulinkah v Ljubljani, je svoje otroke - rodila jih je devet - sama učila branja in pisanja in sicer v zimskem času. Želela pa je, da bi bili deležni boljše izobrazbe. Sinove je želela šolati s pomočjo sorodnikov duhovni­kov, hčere pa zaposliti v župnijskih gospodinjstvih. France, po rojstvu tretji otrok in prvi sin, ni bil njen "učenec", saj ga je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umet­nost pisanja in branja. Bistrega pranečaka je jeseni 1810 poslal na trivialko (osnovno šolo) v Ribnici, ki je imela dva razreda. France je opravičil zaupanje svojega dobrotnika: kot odličen uče­nec je prišel v "zlate bukve", ob koncu šole (1812) pa je dobil tudi nagrado.

LJUBLJANSKE ŠOLE

Kopanjski župnik Jožef Prešeren je svojega pranečaka-odličnjaka poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja pre­živel devet let: najprej je obiskoval "malo šolo" (3. razred nor­malke), zatem "latinske šole" - gimnazijo (1813-1819) in nazadnje še licej. Licejsko poslopje, ki so ga po potresu leta 1895 podrli, je stalo na današnjem Vodnikovem trgu; v tem poslopju so bile vse ljubljanske šole, ki jih je Prešeren obiskoval v letih 1812-1821. V normalki je bil njegov ravnatelj pesnik Valentin Vodnik, ravna­telj liceja pa je bil tedaj Matevž Ravnikar, kasnejši tržaško-ko­prski škof. Med njegovimi sošolci na liceju je bil nekaj časa tu­di Anton Martin Slomšek, poznejši lavantinski (mariborski) škof, prvi slovenski blaženi, s katerim se je Prešeren spoprijateljil in ga ljubeznivo "ošvrknil" s svojim epigramom o devištvu. Preše­ren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve". Njegov največji tekmec je bil Anton pl. Scheu­chestuhel, ki mu je pozneje "prevzel" Primicovo Julijo. Kot dijak ljubljanskih šol je France Prešeren v počitnicah obiskoval svoje strice duhovnike, med njimi tudi starega strica Jožefa na Ježici pri Ljubljani.

DUNAJ - LJUBLJANA

Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Med slu­šatelje prava se je vpisal jeseni 1822. V svojem (edinem ohranje­nem) pismu domačim (24. maja 1824) sporoča, da ne misli več na bo­goslovje, temveč hoče dokončati študij prava. Ko je z odličnim us­pehom opravil vse izpite, je bil marca 1828 razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".). Nastopil je službo odvetniškega pripravnika, zatem je bil dve leti praktikant pri finančnem uradu. Po novem letu 1832 je šel v Celovec, kjer je ostal pet mesecev in opravil odvetniški izpit. Zaprosil je za samostojno odvetniško me­sto, vendar je bila njegova prošnja odbita. Marca 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, prijatelju in sošolcu, in ostal pri njem vse do odhoda v Kranj leta 1846, kjer je končno dobil samostojno odvetniško mesto.

KRAJI NJEGOVIH POEZIJ

Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pes­nitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. Prizorišči slednjega sta Ajdovski Gradec, kakih 100 metrov visok, klobuku podoben grič severovzhodno od Bo­hinjske Bistrice, in slap Savice ob izviru reke Save: ob tolmun tega slapa je postavil svojega junaka Črtomira, ki ga je Bogomila pregovorila, da se je dal krstiti. Sonetni venec pa je posvetil avoji "veliki ljubezni" Primicovi Juliji, za katero se je nesreč­no vnel na "soboto sveto", ko je šel "molit božji grob" v cerkev v Trnovem v Ljubljani: to je bilo 6. aprila 1833. Prešeren ni mogel ustanoviti družine, ker ni bil samostojen "gospodar". Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti za­pustil svoje borno imetje.

KRANJ IN PREŠERNOV GAJ

Sredi leta 1846 je bil France Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Konec septembra ali v začetku oktobra se je pesnik odpravil "s trebuham za kruham" na svoje novo službeno me­sto. S seboj je vzel svojo dolgoletno gospodinjo sestro Katro in mladoletnega Rudolfa Smoleta, sina pokojnega prijatelja Andreja, ki mu je bil za pisarja. V Mayrovi hiši sredi Kranja je najel pro­store za stanovanje in pisarno. V pritličju je bila kavarna, v prvem nadstropju pa sta bili poleg kuhinje in dveh manjših sob še dve večji in ena od njiju mu je služila za odvetniško pisarno. Dela je imel toliko, da je moral najeti še enega pisarja, kajti ljudje so mu zaupali: bil je spreten in izkušen pravniki ter pošten in nič oderuški. Že po dveh letih se mu je zdravje začelo krhati in od začetka novembra 1848 sploh ni šel več iz svoje sobe. Zaradi vodenice je silno trpel. "Prebiral je Sveto pismo in Tomaža Kemp­čana," piše Anton Slodnjak, "in si zaželel, da bi umrl v veri svoje matere." Dal je poklicati dekana Jožefa Dagarina, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. 8. februarja 1849 ob pol osmih zjutraj je tiho umrl. Mrtvega pesnika so z vsemi častmi pokopali 10. feb­ruarja. Tri leta kasneje so mu postavili nagrobni steber, na kate­rem je pod zlato liro napis: "DR. FRANCE PREŠIREN, rojen v Verbi 3. decemb. 1800 / umerl v Krajnji 8. februarja 1849. Ena se tebi je želja spolnila, / v zemlji domači da truplo leži."

(priloga 12_2000)

 

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh