Ksaver Meško

PEVEC DOBROTE IN LJUBEZNI

Mesko Ksaver1Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

Iz Slovenskih goric pod Uršljo goro

Mesko Ksaver2Pisatelja Ksaverja Meška so na Slovenske gorice, kjer je preživel otroška leta, vedno vezali topli spomini. V knjigi Mladim srcem je zapisal: »Paradiž mojega življenja je moja rojstna vas. Rodil sem se 28. oktobra 1874 v Ključarovcih na Štajerskem, v južnih vinorodnih Slovenskih goricah, v fari Sv. Tomaž nad Ormožem.« Bil je četrti otrok modrega kmeta Antona in Marije, roj. Obran. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu, četrti razred nemške šole v Ptuju, v tem starem zgodovinskem mestu je dovršil tudi nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju. Kot dijak je trpel pomanjkanje, hlastno pa je bral domače in tuje pisatelje, zorel v narodni zavesti in se uveljavil kot družaben fant. Po maturi leta 1894 se je odločil za bogoslovje v Mariboru. »Seveda me je mikalo in drugi so mi prigovarjali, naj bi šel na univerzo. A sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje,« je priznal v pismu Viktorju Smoleju. Tedaj je bil že sredi literarnega dela in v Mariboru se je čutil utesnjenega, zato je jeseni 1897 odšel v celovško bogoslovje, kjer se je čutil svobodnejšega in tudi lažje je pisal. 19. julija 1898 je bil posvečen v duhovnika.

Mesko Ksaver3Po nekaj tednih je nastopil prvo službo v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru. Kot kaplan v Žabnicah (maja in junija 1900) je bil tudi zakristan na Svetih Višarjah. Dobre pol leta je bil župnijski upravitelj v Kneži, potem nekaj časa upravitelj v Grebinjskem Kloštru nad Velikovcem, 1. maja 1901 je prišel na hribsko župnijo Št. Danijel nad Prevaljami, od koder je upravljal še više ležečo Strojno. Zaradi bolehnosti je leta 1906 dobil župnijo Marija na Zilji pri Beljaku. Ko ga je tam obiskal Izidor Cankar, mu je neka sopotnica na vlaku dejala: »Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Zilji k maši, ker je tam slovenska pridiga. O, Meško je prijazen in tudi bogoslužen gospod!« Pozimi 1916 so ga nemškutarji obtožili veleizdaje in ga zaprli, ko so ga izpustili, ni smel več na Ziljo. Ob prevratu se ni čutil več varnega, zato je v začetku leta 1919 zbežal čez Karavanke in iskal zavetje po raznih krajih. Mesko Ksaver5Nekaj časa je živel pri frančiškanih na Brezjah, nato je bil na župniji v Tinjah, po plebiscitu pa je prišel v Slovenijo. Leta 1921 se je za stalno naselil na Selah, hribovski župniji (270 duš) na pobočju Uršlje gore nad Slovenjim Gradcem. Tu je živel skromno in tiho. Novega je pisal bolj malo, pač pa je pridno pripravljal ponatise in izbore. Ko so našo domovino zasedli okupatorji, so Meška dva meseca in pol vlačili po gestapovskih zaporih, nato pa ga poslali v konfinacijo v Slavonijo in Bosno. Prišel v četniško ujetništvo in nekaj časa kot njihov hišni duhovnik delil usodo drinskih mučenk. Po izpustitvi se je prebil do Beograda in se leta 1942 vrnil v Slovenijo in večji del vojne preživel kot begunec v stiškem samostanu. Po vojni se je vrnil na samotne Sele, kjer je bil zvest dušni pastir do zadnjega: umrl je 11. januarja 1964. Vstajenja čaka na pokopališču pod župnijsko cerkvijo sv. Roka. Na grobu je plošča, v katero je vklesana njegova zadnja želja: »Na grob pa križ mi lesen zasadite, / naj vere, upanja znamenje bo. / In le pogostokrat se nanj ozrite / naj kaže pot domov vam gor v nebo. // Ovene roža, sveti križ ostane. / Na svetu mine vse, ostane duša. / Otroci, le mnogokrat molite zame, / ko grob preraste že zelena ruša.«

»Pisateljska pot je trnjeva«

Mesko Ksaver6Ksaver Meško ni bil neposredno član moderne, bil pa je gotovo njen najpomembnejši sodobnik in ji je bil od takratnih slovenskih knjižnih ustvarjalcev najbližji. Ustvarjal je več kot šestdeset let. Okoli leta 1900 je zapisal svoje življenjsko geslo: »Naj bi bila moja dela izraz ljubezni do domovine, trpečega človeštva in do Boga.« O začetkih svojega pisanja se je leta 1910, ko je bil župnik pri Devici Mariji na Zilji, pogovarjal z Izidorjem Cankarjem za njegove 'obiske' pri znanih Slovencih. »Pisateljska pot je trnjeva,« je začel Meško. »Če bi jo pričel še enkrat in bi jo poznal tako, kakor jo poznam sedaj, resnično, ne bi je nastopil! Ker kaj čaka človeka na njej? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in ni nikakor šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek časi in igraje. To je velika zmota. Če delam pet ali šest ur na dan, ne morem vso noč spati. Mesko Ksaver7Tisti mladi ljudje, ki tako hrepene po pisateljski slavi, ne vedo, kako grenkega kruha si žele.« Povedal je, da se je »pisateljska strast« v njem zbudila prav kmalu. Najprej je pisal pesmi. Prve verze je spesnil o svoji součenki, poštarjevi Pepiki, ki ga je vedno dražila zaradi njegove majhne postave. Prvo delo v prozi – črtico Starši in sin – je spisal v tretjem gimnazijskem razredu. »V dijaških letih sem bral mnogo. Poleg slovenskih pesnikov in pripovedovalcev mi je najbolj ugajal Dickens.« Očaral ga je Walter Scott, za njim Byron, zlasti pa Shakespeare. Ko je bil v četrtem letniku bogoslovja v Celovcu, je pisal roman Kam plovemo, ki je izhajal v nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu (1897), kar mu je ob študiju vzelo veliko časa, zlasti, ker je bil silno natančen: »Vsak rokopis prepišem petkrat ali šestkrat in menim, da je to stvari v prid.«

Mesko Ksaver8Meško je veliko pesnil. Po obliki, zgradbi in slogu so njegove pesmi preproste. Neredko je vidna Gregorčičeva šola in vpliv ljudske pesmi (ponarodeli sta njegovi pesmi Kako bom ljubila, me srce boli in Sem fantič z zelenega Štajerja, ki sta uglasbeni). Leta 1918 je Meško izdal pesniško zbirko Iz srca in sveta.

Pomembnejša in obsežnejša je Meškova proza. Njegovo prvo bolj znano delo je že omenjeni roman Kam plovemo (1897). Meškov prvi pisateljski svet je svet njegove domače vasi, domače fare in domače doline. Ta je navdihoval zlasti njegove spise za mladino. Druga njegova domovina pa je Koroška, s katero je povezanih nad dvajset let njegovega duhovniškega delovanja. Prvi Meškovi knjigi nosita skupen naslov Slike in povesti (1898, 1899). Mesko Ksaver9Svet, ki ga prikazuje, je v glavnem dvojen: svet kmečkega življenja Slovenskih goric in malomeščansko življenje Ptuja in Celja. Najznamenitejši sta njegovi knjigi liričnih črtic Ob tihih večerih (1904) in Mir božji 1906), ki sta mu v slovenskem slovstvu ustvarili ime in literarni pojem 'meškovstvo'. Z obema si je pridobil navdušene bralce, zlasti med žensko mladino. V prvi se otožni in zasanjani pisatelj hrani s spomini na mater, dom in prijatelje, drugi pa dajeta osnovni ton otroštvo in vera. Notranji mir najde ob pogledu na Križanega, zaupljivo vero pri otrocih in ljudeh, sredi katerih živi. Njegovo najdaljše delo je domoljubni roman o slovenski vasi Na poljani (1907). Življenje vasi ponazarjajo zgodbe štirih družin in liki nekaterih posameznikov.

Mesko Ksaver10Pisal je tudi odrska dela: leta 1908 realistično dramo Na smrt obsojeni?, v kateri obravnava narodnostni boj Slovencev na Koroškem. Problem odnosa naših ljudi do domovine in tujine je pisatelja pritegnil v drami Mati (1908). Leta 1934 je napisal božično igro Henrik, gobavi vitez v slogu srednjeveških misterijev. Slovstveno ceno imajo njegove Legende o sv. Frančišku (1927).

Posebno mesto so v Meškovem srcu imeli otroci in mladi. Zanje je napisal več knjig zgodb, črtic in pesmi. Predvojnim rodovom mladih se je priljubila zbirka Mladim srcem (Mohorjeva družba 1911–1964. »Zgodbe je Meško zajemal večinoma iz spominov na otroška leta. Male bralce so pridobivale s čustveno mehkobo in toplino ter s preprostimi in nazornimi ilustracijami Saše Šantela. Mesko Ksaver12Leta 1957 je Mohorjeva družba izdala izbor iz prvih zvezkov zbirke pod naslovom Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino. Ob pisateljevi osemdesetletnici (1954) je Mohorjeva izdala Meškovo Izbrano delo v štirih knjigah. Ksaver Meško je poleg Ivana Cankarja med pisatelji tistega obdobja najbolj prevajan v tuje jezike.

Zvest svojemu duhovniškemu poklicu

»Pokojni Ksaver Meško je imel mnogo naslovov in odlikovanj. Ne vem dobro, kateri izmed številnih častnih in službenih nazivov mu je bil najljubši,« je ob njegovem odprtem grobu dejal dr. Stanko Cajnkar, ki se mu je zahvalil v imenu Društva slovenskih pisateljev in Teološke fakultete. »V času mladosti smo mu rekli: pisatelj Ksaver Meško. Vedeli smo, da je duhovnik in da je svojemu poklicu prav tako zvest kakor svojemu narodu. Ko sva si pred leti dopisovala zaradi izdaje njegovih duhovnih vaj za duhovnike, mi je zagotavljal, da mu je ta knjiga od vseh najbolj pri srcu.« V tej knjigi, ki je izšla leta 1960 z naslovom Duhovnik s svojim Bogom, so njegovi nagovori pri duhovnih vajah za duhovnike. Svojim duhovniškim sobratom je dejal: »Morda se zdi komu duhovniški stan prenizek, misli, da bi kje drugje bil bolj na mestu, bolj srečen. Ta slepi sam sebe. Če nisi v tem poklicu na pravem mestu, bi tudi v drugem ne bil.« Mesko Ksaver13O svoji odločitvi za duhovniški poklic je 29. oktobra 1957 v pismu Viktorju Smoleju, uredniku njegovih Izbranih del, zaupal, da je ta korak storil po osebnem premisleku. »Oče mi ni nikoli omenil, naj grem v bogoslovje ali kam, mati me je menda dvakrat bolj boječe vprašala po maturi, če "sem že bil pri dekanu".« Priznal je, kot že povedano, da ga je mikal študij na univerzi, "a sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje". Izidor Cankar v svojih Obiskih pove, da mu je gospodinja v župnišču pri Mariji na Zilji na vprašanje, kje je gospod župnik, odgovorila po koroško: »Mislim, da modlijo.« In tedaj je stopil iz cerkve Meško z brevirjem v roki. Zaradi pisateljevanja ni zanemarjal svojih poklicnih dolžnosti. Ko je bil kaplan v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru (1898), je imel obilo dela. »Sedel sem včasih v spovednici popoldne od petih do desetih zvečer, zjutraj pa od pol petih do desetih. Potem je prišla šola, ponoči pa sem hodil v gore na spoved (previdevat bolnike). Razen tega imam šest podružnic, katere moram vse sam opravljati, ker so župnik že čez sedemdeset let stari in zelo slabotni.« Mašo je nadvse cenil in jo daroval do zadnjega, ko je bil že na vozičku. Imenoval jo je "pot na Kalvarijo, da obnovimo tam daritev Gospodovo na križu, naše najodličnejše opravilo, sveto mašo, po kateri imamo ime: mašniki." Do ljudi je bil, že po svojem blagem značaju, prijazen in razumevajoč. V svojih duhovnih vajah, je duhovnikom polagal na srce: »Gospodje, dajmo ljudem dobro besedo, zlasti mladini. Pohvalimo, kadar le moremo. To daje pogum, dviga, veseli, vžiga.« Kot župnik na Selah je bil dolga leta dekan slovenjegraške dekanije. Leta 1948 je v Slovenjem Gradcu obhajal svojo zlato mašo, petdesetletnico duhovništva, obenem je prejel visoko škofijsko odlikovanje: postal je častni kanonik mariborskega stolnega kapitlja.

»V miru živite, mene pa pustite v miru umreti«

Mesko Ksaver14»Dolgo življenje si obljubljati in na ta račun zanemarjati pripravo na smrt, je dostikrat obupno ponesrečen račun,« je zapisal Meško v svoji knjigi duhovnih vaj. Njemu je bilo podarjenih skoraj devetdeset let, vendar misli na smrt ni zavračal. Ko mu je nekdo kakšen mesec pred smrtjo pisal, če lahko pride na obisk, mu je Meško odpisal: »Eno knjigo vam bom poslal, sem gor pa, prosim, ne hodite. Raje molite zame. Živite v miru, mene pa pustite v miru umreti. Težko čakam, bilo je preveč trpljenja.« Stari župnik in pisatelj v svoji samoti ni ljubil obiskov, ker so ga utrujali. Imenoval jih je 'šiba božja'. »Kar trepetam, če vidim koga proti hiši iti in bi mogel priti k meni. In če moram potem govoriti, mi je, da me bo vsak čas zadela kap. Če bi bil nekdaj sanjal, da bom imel na stara leta take nemirne čase, ne bi bil nikdar zapisal besedice!«

Povzemam kar je o zadnjih dneh Ksaverja Meška napisal Jakob Soklič (1893–1972), tedaj župnik in dekan v Slovenjem Gradcu, v Književnem glasniku Mohorjeve družbe v Celju (junij 1964). Ksaver Meško je imel kaj odporno naravo in je bil na starost primeroma zelo zdrav. Veliko je hodil, tudi ročnega dela se je lotil in zelo zelo skromno živel. Pri osemdesetih letih je zdravnik, ki ga je pregledal, rekel, da že dolgo ni videl pri taki starosti tako zdravega človeka. Imel je večkrat srčne napade, Kakor pred vojno, je tudi po vojni imel pisatelj navado priti (peš) vsak teden v Slovenj Gradec po opravkih in na pošto. Enkrat je v zimi omagal in bi zmrznil, če ne bi prišli do njega ljudje. Leta 1961 si je pri padcu v zakristiji zlomil nogo v kolku in od takrat je potreboval invalidski voziček. Vsako jutro so dvignili iz postelje in ga posadili v voziček, kjer je ostajal ves dan do noči, ko so ga položili nazaj v posteljo. Kljub temu je vso službo opravljal sam. Dobil je dovoljenje, da je maševal sede v sobi, ki so preuredili v kapelo, kamor so med tednom prihajali tudi verniki. Vsako nedeljo pa so mu dobri ljudje pomagali v cerkev, kjer je spovedoval, maševal, pridigal, krščeval in poročal.

Mesko Ksaver15Do zadnjega se je mučil s pisanjem, šele smrt mu je potegnila pero iz rok. Za božič leta 1963 je imel tri maše v mrzli cerkvi. Po praznikih je začel pešati, vseeno je vsak dan maševal v svoji sobi. Na novo leto 1964 je daroval sveto mašo v cerkvi in tudi pridigal. V četrtek, 9. januarja, je še maševal v hišni kapeli. Noč na petek je bila nemirna in zdravnik je predlagal, da ga odpeljejo v bolnišnico. Meško se je ustavljal, ko mu je zdravnik prigovarjal, da mu bodo v bolnišnici pomagali, se je vdal. Soklič ga je v soboto, 11. januarja, obiskal. »Željno me je čakal in klical. V bolnišnici sem naročil, naj me gotovo pokličejo, če bi se stanje poslabšalo.« Klicali so ga ob pol enih, da je Meško nekaj pred polnočjo mirno, skoraj neopazno izdihnil. Na mrtvaški oder so ga položili v slovenjgraškem župnišču. Na tisoče ljudi je šlo mimo in molilo za večni pokoj tega ljubljenca naroda. Po slovesu so ga iz Slovenjega Gradca prenesli v njegovo župnišče na Selah. K večnemu počitku so ga položili na viharno zimsko sredo, 15. januarja. Pogreb je vodil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Grob si je pokojnik izbral ob zidu majhnega pokopališča pod župnijsko cerkvijo sv. Roka, ki je bila nad štirideset let njegovo svetišče.

Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju

Mesko Ksaver16Jakob Soklič, rojen na Bledu, je kot duhovnik deloval na Primorskem, nazadnje v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. Leta 1933 je postal župnik v Slovenjem Gradcu, sosed pisatelja Ksaverja Meška. Takoj je začel zbirati vse, kar se je nanašalo na njegovo življenje in pisateljevanje: fotografije različnih postaj Meškovega delovanja in raznih z njim povezanih dogodkov. Spodbujal je umetnike, da so ovekovečili njegovo podobo. Ljudje iz Sel, njegovi farani, pa tudi iz drugih krajev pod Uršljo goro so s posebno ljubeznijo in spoštovanjem skušali ohraniti čim več spominov na starega pisatelja, zglednega duhovnika in neutrudnega narodnega delavca.

Tako je v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu nastala Meškova spominska soba, urejena je v prav tisti sobi, kjer je po smrti, 11. januarja 1964, ležal na mrtvaškem odru. Odprli so jo s priložnostno slovesnostjo 31. oktobra 1965. Poleg raznih umetniških del in fotografij krajev, v katerih je pisatelj živel in deloval, tudi njegova književna dela. Vključenega je že precej gradiva o ilustriranju Meškovih del. Razstavljene so fotokopije naslovnih strani številnih prevodov Meškovih del. V spominski sobi je pomemben delež Meškove korespondence – dopisovanja. Večji del le-te je pisatelj že pred drugo svetovno vojno odstopil Pokrajinskemu arhivu v Mariboru, precej pa se je je ohranilo v župnišču na Selah in je zdaj shranjena v spominski sobi: gre za nad 300 pisem raznih umetnikov, ki so dragocena za literarno zgodovino. Velik del Meškove spominske sobe zavzema njegova knjižnica. Slovenskih del je malo, ker jih je posojal ljudem, pa jih niso vrnili. Svoje knjige pa je pisatelj vse razdal.

Mesko Ksaver17Posebej se na Meškovo življenje vežejo dokumenti o njegovih službah, o cerkvenih in svetnih odlikovanjih. V posebni vitrini je razstavljena Meškova posmrtna maska. Od Meškovega pohištva je v sobo postavljen pisalnik, ki je prišel s Sel, izhaja pa s Koroškega. Na pisalniku leži njegov peresnik in njegova pisalna mapa. V kotu visi znamenita Meškova surka, znana z nekaterih fotografij. Mešku je surka veljala za slovansko narodno oblačilo; bila je odmev noše nekdanjih štajerskih ilircev in mladoslovenskih slovanskih navdušencev. Ob surki je Meškova sprehajalna palica, ki ga je spremljala na mnogih potih.

»Gradivo, kolikor ga zdaj kaže Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu, dobro ilustrira njegovo življenje in delo in je nadvse zanimivo za spoznanje njegove človeške podobe, njegovih življenjskih poti in njegovega pisateljskega dela,« je ob njeni postavitvi zapisal Viktor Smolej, odličen poznavalec Meškovega življenja in dela.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2014) 2, str. 58.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh