Gozdovi za ljudi

gozdovi za ljudi1Gozdovi so ‘pljuča Zemlje’, ker nam zagotavljajo kisik za življenje. Tega se premalo zavedamo in gozdove uničujemo, zato je Generalna skupščina Združenih narodov 20. decembra 2006 razglasila tekoče leto 2011 za Mednarodno leto gozdov pod geslom Gozdovi za ljudi, s katerim želi spodbuditi javno zanimanje za gozdove. Vseh 192 držav članic OZN si je med drugim zastavilo za cilj zaustavitev krčenja gozdov. Pri nas vse dejavnosti v tem mednarodnem letu gozdov usklajuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki je 15. decembra 2010 objavilo namen dejavnosti v tem letu, v katerem naj bi se povečalo zavedanje o pomenu gozda, njegovega trajnostnega gospodarjenja in lesa kot surovine. V tem razglasu beremo, da smo Slovenci čustveno navezani na gozdove, ljudje imajo radi gozdove in les. Temeljno sporočilo tega besedila je: gozdovi so dragoceni tudi zate! Gozdovi so pomemben del našega okolja in prispevajo k trajni oskrbi s surovinami, nudijo delo in zaslužek na podeželju ter so tudi prostor za oddih in doživljanje narave. Na koncu je priporočilo, da moramo spoštovanje gozda in njegovih vlog posredovati našim otrokom in mladini. Ta namen imajo tudi strani te priloge.

Gozdovi so življenjske združbe
gozdovi za ljudi2Na vprašanje, kaj je gozd, so odgovori zelo različni. Razlaga, da je gozd kos sveta, ki je strnjeno porasel z drevjem, pove premalo. Navadno predstavljamo gozd kot življenjsko združbo, skupnost med seboj povezanih rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov, ki živijo na določenem prostoru. Po definiciji FAO, organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, je gozd površina, večja od 0,5 ha (50 arov), na kateri drevje prerašča vsaj 10% površine in kjer drevesa dosežejo višino vsaj 5 metrov. Slovenski Zakon o gozdovih iz leta 1993 gozd opredeljuje kot zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali z drugim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda. Gozd so tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta.
gozdovi za ljudi3Današnje gozdove na osnovi sezonskosti (prilagojenosti na letne čase) in razširjenosti razvrščamo v tri glavne tipe gozdov: tropske gozdove, gozdove zmernega območja in borealne ali severne gozdove (tajge). Tropski gozdovi so razširjeni v bližini ekvatorja med 23,5 stopinj severne in 23,5 stopinj južne geografske širine v Južni in Srednji Ameriki, v Afriki in v jugovzhodni Aziji. Ena najpomembnejših značilnosti tropskih gozdov je njihova tipična sezonskost: ne poznajo zime, ampak samo deževno in suho dobo. Dan je dolg 12 ur, povprečna temperatura znaša med 20 in 25 stopinj Celzija, padavine so obilne, zato je rast bujna, vrsta drevja in rastlin je silno pestra. Gozdovi zmernega območja so razširjeni v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, na vzhodu Severne gozdovi za ljudi4Amerike in severovzhodni Aziji. Letni časi so izraziti, podnebje je zmerno, rastna doba je 140-200 dni. Temperature nihajo med -30 in 30 stopinj Celzija, padavin je 750-1500 mm letno in so enakomerno razporejene. Tla so rodovitna in obogatena. Krošnje dreves so zmerno goste, flora je revnejša kot v tropskem gozdu. Severni gozdovi (tajge) pokrivajo širna območja Evrazije in Severne Amerike med 50 in 60 stopinjami severne širine. Dve tretjini jih je v Sibiriji, drugi so v Skandinaviji, Kanadi in na Aljaski. Letni časi so razdeljeni na kratko, mokro in zmerno toplo podnebje ter dolgo, mrzlo in suho zimo. Rastna doba je krajša od 130 dni. Krošnje dreves so goste, zato je podrasti malo. Raznolikost flore je majhna: med drevesi so v glavnem proti mrazu odpornejši iglavci (smreke in bori).


Gozdovi pri nas in po celinah
gozdovi za ljudi5Slovenija je dežela gozdov, saj pokrivajo 58,5 % njene površine. Po gozdnatosti smo na tretjem mestu v Evropski uniji, za Finsko in Švedsko. Pri nas je 74% gozdov v zasebni lasti, 26% pa v lasti države in občin. Večje in strnjene posesti državnih gozdov omogočajo boljše gospodarjenje. Zasebna posest je zelo razdrobljena: povprečna posest obsega okoli 2,5 ha gozda. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji 313.000 gozdnih posestnikov. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) znaša lesna zaloga slovenskih gozdov 327,458.525 kubičnih metrov, oziroma 276 kubičnih metrov na hektar. V slovenskih gozdovih priraste letno 7,985.256 kubičnih metrov lesa. Drevesa se odlikujejo s svojo velikostjo in trajnostjo. Obe lastnosti omogočata drevesom predvsem stalno rast gozdovi za ljudi6drugotnih tkiv: lesa, ličja, plute in lubja. Trajna prevajalna tkiva, ki gradijo les in ličje, se obnavljajo vsako rastno sezono z rastnim tkivom. To omogoča debeljenje debel in olesenelih korenin. Nastajanje lesa in ličja je pri nas sezonsko. Enoletni prirastek imenujemo branika, mejo med prirastkoma dveh let pa letnica. Širina in zgradba branik lesa dobro odražata rastne razmere, vrsto dreves in njihovo starost (Robert Brus).
Gozdovi pokrivajo dobro tretjino vsega kopnega na našem planetu. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2010 objavila podatke o sedanjem stanju gozdov po posameznih celinah in v 233 državah. Po teh ocenah ima AFRIKA 675 milijonov ha gozdov, kar znaša 23% površine te celine ali okoli 17% gozdnate površine na našem planetu. Gozdovi pokrivajo nekaj manj kot tretjino površine AZIJE in OCEANIJE - 745 milijonov ha, kar znaša 18% gozdnate površine na planetu. Največ gozdov imata vzhodna Azija in gozdovi za ljudi7jugovzhodna Azija, sledi Oceanija z Avstralijo. Slednja beleži največje izgube gozdnih površin zaradi pogostnih suš in velikih gozdnih požarov. EVROPA je celina z več kot bilijon ha gozdnih površin ali okoli 25% vseh gozdov na zemeljski obli. Gozdovi pokrivajo okoli 45% evropske celine: od 0% v Monaku do 73% na Finskem. Največje gozdne površine (810 milijonov ha) so v Ruski federaciji, ki je najbolj gozdnata država na svetu. JUŽNA in SREDNJA AMERIKA imata skoraj 49% površine poraščene z gozdovi.- okoli 891 milijonov ha, kar znaša 22% vse gozdne površine na planetu; od tega pride 13% na Brazilijo, ki ima največje površine tropskega gozda. BLIŽNJI VZHOD obsega 16% zemeljske površine, ima pa le 3% gozdov na planetu: od 33 držav na tem področju je 26 takih, ki sploh nimajo gozdov! Po podatkih za leto 2010 so 34% površine (678.958 milijonov ha) SEVERNE AMERIKE pokrivali gozdovi. Za to področje je značilno, da ima veliko (37 milijonov ha) umetno posajenih (plantažnih) gozdov.


Gozd v službi človeka
gozdovi za ljudi8Gozd izpolnjuje številne človekove materialne in nematerialne potrebe. Ne daje samo les, ampak še marsikaj drugega: plodove, sadeže, zelišča gobe, med, divjačino. Ljudje so gozdove izkoriščali že od davnaj. Veliko drevja so posekali za kurjavo. Les je bil najpomembnejši gradbeni material do 18. stoletja, ko so začeli uporabljati opeko. V času industrijske revolucije v prvi polovici 19. stoletja so les uporabljali v večjih količinah za izdelavo rudniških opornikov, železniških pragov in izdelavo oglja. Danes največ lesa – hlodovine predelajo v žagan les za deske in trame ter v lesno kašo za papir, kar je povzročilo pretirano izkoriščanje gozdov, da se je njihova površina nevarno skrčila. Kot odgovor na to se je najprej v Evropi uveljavilo načrtno gospodarjenje z gozdovi.
Na slovenskem ozemlju so ravnanje z gozdovi urejali različni predpisi že od 15. stoletja dalje. Najprej so ščitili lov, zatem je prevladala skrb za nemoteno zagotavljanje lesa za ladjedelništvo, rudarstvo in fužinarstvo. Sredi 15. stoletja so izšli gozdni redi za nekatere naše pokrajine, ki so prepovedovali krčenje gozda, kozjerejo, požigalništvo in omejevali sečnjo. O gozdovih, predelavi in uporabi lesa ter žagah na Kranjskem poroča J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Leta 1771 je stopil v veljavo Terezijanski gozdni red za Kranjsko, ki je urejal gozdovi za ljudi9posek. Avstrijski gozdni patent iz srede 19. stoletja je kot prvi moderni zakon zahteval, da se mora poseke takoj pogozditi. V kriznih časih so kmetje reševali težave in svoja posestva z močnim izsekavanjem, kar je imelo za posledico siromašenje slovenskih gozdov. Gradnja železnic in razvoj drugih prometnic v drugi polovici 19. stoletja sta pospešili razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva. Razvila se je močna trgovina z lesom. Pomembno je bilo splavarjenje po Savinji, Savi in Dravi. V tem času je nastal nov sloj stalnih gozdnih delavcev. Z gozdovi in lesom so povezane številne slovenske (izumirajoče ali že izumrle) ljudske obrti: suhorobarstvo, pletarstvo, oglarstvo, žagarstvo, tesarstvo, mizarstvo, sodarstvo, kolarstvo pa še skodlarstvo (izdelovanje deščic za pokrivanje streh) in piparstvo (v bohinjskem kotu izdelovanje kadilskih pip). Les je dragocena snov za kiparstvo in rezbarstvo. Poleg lesa proizvajajo gozdovi tudi življenjsko potrebni kisik. Zelo je pomembna vloga gozda pri uravnavanju vode. Blagodejen učinek gozda je posebno občuten ob nalivih. Ob tako močnih padavinah večkrat nastanejo na območjih brez gozda večje poškodbe. Padavinska voda odnaša zemljo, kar imenujemo erozija. Gozd zmanjšuje moč vetra. V primestnih naseljih je gozd kraj, ki privablja ljudi, da se v njem odpočijejo in sprostijo.


Gozdnatost - poraslost z gozdom
gozdovi za ljudi10Po gozdnatosti delimo kulturno krajino na gozdno, gozdnato, agrarno in industrijsko-urbano. Prvotno je bilo vsaj 90% sedanjega slovenskega ozemlja pokritega z gozdom. Zelo veliko so krčili gozdove v času srednjeveške fevdalne kolonizacije. Leta 1875 je znašala gozdnatost glede na sedanje slovensko ozemlje le 37%, zdaj pa je narasla na 58,5% in se še povečuje. V Sloveniji je najbolj razširjen krajinski tip gozdnata krajina, v kateri se mozaično prepletajo gozdne in kmetijske površine, prevladuje pa gozd. V tej krajini prevladujejo manjše vasi, zaselki in samotne kmetije (celki).
Slovenijo delimo na šest rastlinsko-podnebnih območij: predalpsko, alpsko, submediteransko, dinarsko, preddinarsko in subpanonsko s tipično klimo, ki tudi določa razporeditev rastlinja in razširjenost gozdnih združb. Za rastlinstvo je seveda zelo pomembna razporeditev padavin v vegetacijski dobi, to je v času rasti. Povprečna letna količina padavin za Slovenijo znaša 1500 mm; največ jih je v severozahodni, najmanj pa v vzhodni Sloveniji. Za uspevanje in razporeditev rastlinja je odločujoča tudi toplota. Gozd uspeva še, kjer je povprečna temperatura približno 10 stopinj Celzija vsaj 60 dni v letu. Med naše drevesne vrste, ki uspevajo v toplejšem okolju sodijo: mali jesen, pravi kostanj, črni gaber, cer, črna jelša, dob, graden. V višjih, hladnejših legah rastejo: evropski macesen, gorski javor, navadna smreka, navadna jelša, zelena jelša. Poleg naravnih okoliščin, ki določajo vegetacijsko sliko, vpliva na stanje gozda tudi človek s svojimi posegi (izsekavanje, pogozdovanje).


Drevje naših gozdov
gozdovi za ljudi13Drevesa spadajo med najstarejše živeče organizme. Z besedo drevo označujemo zgradbo rastlin, ki imajo navadno eno, trajno olesenelo deblo in olesenele korenine. Deblo je na višini 1,3 m debelo v premeru najmanj 7,5 cm, ima značilno krošnjo, je olistano in visoko najmanj 4 m. Najstarejše drevo na Slovenskem naj bi bil, kot navaja Lado Eleršek v svoji Knjigi o gozdu (Samozaložba, Golo Brdo 2001), evropski macesen, ki je debel 133 cm (v višini 1,3 m od tal) in visok 28 m; raste pod Slemenovo špico nad Malo Pišnico v nadmorski višini 1418 m. Drevesne vrste najpogosteje delimo med iglavce in listavce. Iglavcev je v svetu več kot 500 vrst, pretežno v severnem zmernem pasu. Po popisu iz leta 1999 je bilo listavcev in iglavcev pri nas po 50%, četrt stoletja prej je bilo iglavcev 56%. V slovenskih gozdovih raste okrog 70 domačih (avtohtonih) drevesnih vrst, 10 iglavcev in 60 listavcev; ta pestrost je za tako majhno območje, kakršno je Slovenija, izjemno veliko. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, kot navaja Robert Brus v knjigi Skrivnosti gozda (Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 2007) so bile v letu 2005 naše najpogostejše drevesne vrste (računano po deležu v skupni lesni zalogi) navadna smreka (32,2%), navadna bukev (31,7%), navadna jelka (7,7%), hrasti (skupaj 7%), bori (skupaj 5,8%) in plemeniti listavci (skupaj 4,5%). V primerjavi z gozdovi druge v Evropi, zlasti zahodni in srednji, rastejo v naših skoraj samo avtohtone drevesne vrste. V preteklosti smo v gozdovih sadili tudi tuje drevesne vrste v zelo majhnem obsegu. Pri nas rastoči iglavci se delijo v tri družine: borovke (navadna jelka, navadna smreka, evropski macesen, rdeči bor, črni bor, ruševje in cemprin); cipresovke (navadni brin in rdečeplodni brin); tisovke (tisa). Družine listavcev pa so veliko bolj raznovrstne, zato jih bomo samo našteli: lovorovke, bukovke, brezovke, brestovke, orehovke, rožnice, rožičevke, metuljnice, rujevke, javorovke, bodikovke, vrbovke, lipovke, vresovke in oljkovke.


Drugi gozdni prebivalci
gozdovi za ljudi11Skupnost različnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer so osnovne graditeljice drevesne vrste, imenujemo gozdna združba. Navadno jo sestavljajo rastlinske plasti (drevesna, grmovna, zeliščna in mahovna). Razlikujemo primarne - naravne gozdne združbe in sekundarne, ki so nastale zaradi človekovega posega ali po ujmah (viharnih vetrovih, obilnejši sneg, hud mraz, požled, poletne suše), ki so v slovenskih gozdovih zelo pogoste, ker leži Slovenija na prehodu različnih vremenskih vplivov. Vse raznovrstne rastline, ki dobro uspevajo v razmerah gozdnega okolja, predstavljajo gozdno floro. Flora določenega območja je pogojena od tal, kjer raste, pa tudi od raznih drugih dejavnikov. Celokupnost živali, ki živijo v gozdu, pa imenujemo gozdno favno. Njena raznolikost je odvisna od različnih dejavnikov, od pestrosti rastlinstva, starosti gozda, vlage, temperature, svetlobe. Živali so rastlinojede in mesojede, prvih je več kot drugih. V gozdnih tleh, ki so temeljni, toda skriti del gozda, živi zelo veliko drobnih organizmov, ki so v glavnem razkrojevalci (kočiči, skakači, pršice, kačice deževniki). Razne drobne živali (hrošči in gosenice metuljev) se hranijo z listi in iglicami in tako pospešujejo njihov razkroj. Listne uši sesajo rastlinske sokove, njihov izloček (mana) je pomemben vir prehrane čebel in mravelj. Glede prehrane so različni tudi ptiči: v glavnem so semenojedi (ščinkavec, čižek) in žužkojedi (detli, sinice, penice, muharji) in veliki mesojedi (kragulj, skobec). Med sesalci so majhni (gozdna voluharica, rumenogrla miš), srednji (polh, veverica), zelo veliki (srna, jelen) rastlinojedi. Poglavje zase so velike zveri, zlasti volk in medved, ki sta mesojeda in povzročata veliko škode rejcem ovc, koz pa tudi govedi (Encklopedija Slovenije).


Gozdarstvo - strokovna skrb za gozdov
gozdovi za ljudi10Gospodarjenje z gozdovi in gozdnimi zemljišči ter upravljanje gozdov pa tudi gozdno gospodarska politika in gozdarska znanost imenujemo gozdarstvo. Ponekod vključujejo še lovstvo in lesarstvo (primarno predelavo lesa). Prvi šolani gozdarski strokovnjaki so prišli na področje Slovenije po letu 1813. Prvo slovensko dveletno gozdarsko šolo pri nas je leta 1868 ustanovil Kranjski deželni odbor na Snežniku. Danes obstaja pri nas Gozdarski šolski center v Postojni (srednja šola), leta 1978 se je začel tudi gozdarski visokošolski študij na Biotehnični fakulteti ljubljanske univerze. Gozdarstvo zagotavlja gojitev in ohranitev gozdov ter krepitev njihovih splošnih funkcij z varstvom in gojenjem gozdov, gozdnim semenarstvom in drevesničarstvom, z urejanjem gozdov, z odkazovanjem gozdnega drevja za posek. Druge gospodarske dejavnosti gozdarstva so še: gradnja in vzdrževanje gozdnih prometnic in drugih objektov, urejanje hudournikov ter promet z lesom.
Zavod za gozdove Slovenije je februarja 2010 objavil izčrpno poročilo o svojem delu v letu 2009. S pomočjo medijev, med katerimi je odigral pomembno vlogo tudi Radio Ognjišče s svojimi Kmetijskimi oddajami, so posredovali poljudno znanje o gozdovih in o njihovem pomenu. gozdovi za ljudi12Skrbeli so za vzdrževanje gozdnih učnih poti, ki so v povprečju do 5 km dolge, označene in opremljene s poučnimi tablami. Po evidenci ZGS imamo v Sloveniji 91 poti, ki jih uvrščamo med učne poti z gozdno tematiko. Te so pomembne zlasti za pouk in vzgojo šolske mladine. V letu 2009 je ZGS sodeloval s Turistično zvezo Slovenije (gozdne učne poti so pomembne za razvoj turizma na podeželju), Planinsko zvezo Slovenije ter z Združenjem za pohodništvo in kolesarjenje za sistematsko ureditev tematskih pohodniških poti v Sloveniji. Veliko skrb posveča ZGS varstvu pred podlubniki in drugimi žuželkami, ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek. Požarna varnost je usmerjena predvsem na Kras, kjer je bilo leta 2008 kar 91 od vseh 122 gozdnih požarov v Sloveniji. Rastlinojeda parkljasta divjad rada objeda sadike, vzgojene v drevesnici, zato jih je treba zavarovati s premazom vršičkov (pri iglavcih), zaščito s količki ter s postavitvijo ograj. Pomembna naloga je svetovanje in usposabljanje lastnikov gozdov. V to so vključene tudi druge vsebine: varno delo v gozdu, novosti na področju tehnologije dela v gozdu, izbira delovnih sredstev, združevanje lastnikov gozdov, zniževanje stroškov pri delu v gozdu.


»Več sem se naučil od bukev kot iz bukev«
gozdovi za ljudi14Velikemu cerkvenemu učitelju sv. Bernardu (1090-1153), prenovitelju cistercijanskega reda, pripisujejo izrek: »Več sem se naučil od bukev (dreves), kot iz bukev (knjig).« Ljubil je samotno naravo, ki jo je koristno opazoval. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen sem si pridobil večidel v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tu nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.«
Lado Eleršek ima v svoji Knjigi o gozdu (Ljubljana 2001) poglavje Gozdna impresija in gozdna ornamentika. »Če ima gozd vsaj sto obrazov, vzbuja v nas vsaj toliko različnih občutij: občutek varnosti, pomirjenosti, prerojenosti pa tudi tajinstvenosti, skrivnostnosti, tesnobe in gozdovi za ljudi15strahu.« Potem se ustavi pri bogastvu barv v gozdovih, kar na kratko povzemam. Praviloma prevladuje v gozdu zelena barva, ki pomeni upanje in življenje. Rumena barva je bolj vznemirljiva in je je največ v jesenskem listju in iglicah macesna. Bela barva je barva spomladanskega in poletnega cvetja. Nasprotje bele barve je črna, ki jo poleti in jeseni večkrat najdemo v črnih plodovih (robida, bezeg). Najbolj živa in opazna je rdeča barva, ki je barva krvi in simbol življenja. V manjši meri je barva gozdnih cvetov, bolj opazna je na gozdnih plodovih. Manj vpadljivi in redkejši sta v gozdu modra in vijoličasta barva, ki nas navdajata z občutkom preprostosti, skromnosti, trpljenja in hrepenenja. Ko strme občuduje skladno lepoto gozda, poglavje zaključuje z lepo mislijo: »Človek s svojim genijem oblikovanja ali posnemanja pač nikoli ne bo dosegel ustvarjalnosti narave (gozda).«

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2011) 6, str. 58.

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh