Kaj nam govori veliki teden?

veliki teden7Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.

Cvetna/oljčna nedelja
veliki teden1Nedelja, s katero začenjamo veliki teden - obredno doživljanje zgodovinskih dogodkov Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, se imenuje cvetna ali oljčna. V spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale kot kralja (evangelista Matej in Marko poročata, da so ljudje “lomili veje z dreves”, najbrž z oljk, saj je Jezusa vodila pot čez Oljsko goro, ki je dobila ime po njih), Cerkev ta dan blagoslavlja oljčne veje in drugo zelenje. To nosimo v procesiji, med katero prepevamo Kristusu kot Kralju. Njegov kraljevski škrlat je obarvan z njegovo krvjo, ki jo je prelil za naše odrešenje. Pri maši cvetne nedelje se bere pasijon - poročilo evangelistov o Jezusovem trpljenju.

    Od oljke do butare
    Ta “žegnani les”, kakor so imenovali blagoslovljene oljčne veje in drugo zelenje, ima po posameznih slovenskih pokrajinah različna imena. V Prekmurju je “presnec”, na Štajerskem “vejnik”, “pušelj” ali “butara”, na Koroškem “snop” ali “prantelj”, na Gorenjskem “beganica”, na Dolenjskem “leseni žegen”, v Beli krajini “drenek” ali “moški žegen” (“ženski žegen” je blagoslov jedil na veliko soboto), ponekod na Notranjskem “močerad” (butara je bila pisana zaradi pomaranč in jabolk na njej). Na Goriškem, Vipavskem, po Krasu in v Istri so k blagoslovu v cerkev nesli oljčne veje ali snop vej, imenovan “fašina”.

Branje pasijona - poročil štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju, je v času, ko ljudje še niso znali brati pisati, rodilo pasijonske igre - dramatične prikaze Jezusovega trpljenja. Pravimo jim tudi procesije, ker so predstave potekale v sprevodu. Pri nas je bil najbolj znan Škofjeloški pasijon, ki so ga pripravili kapucini leta 1721. Besedilo, ki ga je po nemški predlogi priredil o. Romuald Marušič, je prvo ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini.

Veliki četrtek
Prvi trije dnevi velikega tedna, kakor pravimo tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo, so bili še delavniški. Ženske so opravile veliko spomladansko čiščenje domov in imele polne roke dela s pripravljanjem prazničnih jedil, moški pa so kaj postorili na polju, v sadovnjaku ali vinogradu. Ne veliko sredo so po cerkvah postavljali božji grob - slikane kulise, ki so skušale ljudem čim bolj približati Jezusov grob v Jeruzalemu. Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, petka in sobote v jutranjih urah in domača praznovanja so bila tesno povezana s tem urnikom. Na veliki četrtek niso opravljali nobenih težaških del, temveč so prihajali v cerkev “božji grob molit”. Majhnim otrokom se je izpolnila obljuba, da so smeli z materami prvič v cerkev.

    Umivanje nog
    Večerna maša na veliki četrtek je maša v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo s svojimi učenci, med katero je postavil zakrament svete evharistije in duhovništva. Pri zadnji večerji je svojim prijateljem apostolom umil noge in jim s tem dejanjem, ki je bilo opravilo hišnih služabnikov, pokazal, da so njegovi učenci tedaj, ko se v dejavni ljubezni sklonijo drug k drugemu. V nekaterih cerkvah, zlasti v stolnicah, opravijo med večerno mašo obred umivanja nog dvanajstim izbranim možem, ki predstavljajo dvanajst Jezusovih apostolov.

Na veliki četrtek dopoldne je v stolnih cerkvah krizmena maša: med njo škof, obdan od duhovnikov, svojih sodelavcev v škofiji, blagoslovi sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju štirih (od sedmih) zakramentov: krsta, birme, svetega reda (mašništva) in bolniškega maziljenja. Ta blagoslov olja na veliki četrtek je bil povezan s krstom, ki so ga v prvih krščanskih časih podeljevali na velikonočno vigilijo. Med mašo škof posveti krstno olje, bolniško olje in sveto krizmo (oljčno olje, pomešano z dišavami). Veliki četrtek je spominski dan ustanovitve duhovništva, zato duhovniki med krizmeno mašo obnovijo svoje duhovniške zaobljube.

Na koncu maše, med katero pri Slavi utihnejo zvonovi in orgle, se prenese Najsvetejše v božji grob, pripravljen na stranskem oltarju. Tam se verniki po končanih obredih ustavijo v molitvi; premišljujejo Jezusove bolečine v njegovem smrtnem boju na vrtu Getsemani, izdajstva in poniževanja v sramotnem sodnem procesu, med katerim je bil, nedolžen, obsojen na smrt v spravo za naše grehe.

veliki teden4Veliki petek
Bogoslužje velikega petka, spominskega dneva Jezusove smrti na križu, ima tri dele: opravilo božje besede, katerega glavni del je poročilo o Jezusovem trpljenju njegovega najljubšega učenca Janeza, sledi deset slovesnih prošenj za vse potrebe. Drugi del je odkrivanje križa in njegovo češčenje. Verniki prihajajo do križa in ga počastijo s poklekom ali poljubom, kar je izraz hvaležnosti za milost odrešenja, ki nam je bila dana po svetem križu. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliških cerkvah ni svete maše. Tretji del obreda velikega petka je sveto obhajilo, po katerem se Najsvetejše prenese v božji grob.

Bog je umrl
Do leta 1955 so bili obredi velikega četrtka, velikega petka in velike sobote v jutranjih urah in domače praznovanje je bilo tesno povezano s tem urnikom. Veliki petek so ljudje doživljali kot dan velike žalosti. “Bog je umrl,” so rekli. Čez dan so se vsi zvrstili pri božjem grobu, kajti delo je počivalo. Veliki petek je bil tudi najstrožji postni dan sredi postnega časa, ki so ga naši verni predniki jemali zelo resno.

Velika sobota
Na veliko soboto zjutraj so pri župnijskih cerkvah blagoslavljali novi ogenj, ki so ga potem fantiči ali tudi odrasli s posušenimi drevesnimi gobami ponesli po vseh domovih. Tudi zdaj se blagoslov ognja opravi na veliko soboto zjutraj. Simbolična govorica ognja je obrazložena v nagovoru pred blagoslovitvijo: “Ker ogenj s svojo svetlobo preganja temo in s toploto mraz, nas spominja na božje resnice in božjo ljubezen. Ker pa ima v sebi moč. da uniči in spremeni vse, kar je gorljivega, je podoba očiščevanja, uničenja, božje sodbe.”

veliki teden6Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo - bedenje v pričakovanju Kristusovega vstajenja. Opravila naj bi se ponoči, da bi prišle do izraza prižgane sveče, ki jih imajo verniki v rokah.

Pomen žegna
Velikonočnih praznikov si ne moremo predstavljati brez blagoslovljenih velikonočnih jedil, ki jih omenja že Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske (1689). Blagoslov velikonočnih jedil naj bi v nas zbudil hvaležnost za božje darove velike noči in nas opozarjal na božjo bližino prav v teh dneh. V tej luči moramo razumeti slikovito razlago blagoslovljenih jedil. HREN predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ, njegov trpki okus pa spominja na trpljenje, ki ga je naš Gospod na križu prestal. PRŠUT je simbol velikonočnega jagnjeta Izraelcev, pomeni pa Kristusa, ki ga je Janez Krstnik napovedal kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. PIRHI, posebno rdeči, pomenijo Jezusove rane, obenem pa so podoba Jezusove zmage nad smrtjo: kakor piščanček s kljunom razbije jajčno lupino in pride na dan, je tudi Kristus zmagoslavno vstal iz groba. KRUH (ali kakšna druga hrana iz testa) nas spominja na Jezusove besede o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi sad. To zrno je Jezus, ki je moral skozi trpljenje in smrt, da nam je pridobil življenje. Pomeni pa tudi Jezusa v evharistiji, ki je kruh življenja. Te misli izražajo besedila blagoslova posameznih jedil.

veliki teden9Bogoslužno navodilo razlaga vsebino vigilije: Vigilija te noči je urejena tako, da sveta Cerkev po kratkem slavju luči (ki je prvi del vigilije) polna zaupanja v božjo besedo in obljubo razmišlja čudovita božja dela, ki jih je Bog od vsega začetka storil svojemu ljudstvu (drugi del ali besedno bogoslužje); ko se nato približuje dan vstajenja, je Cerkev obenem z novimi udi, ki so bili pravkar prerojeni v krstu (tretji del), povabljena k mizi, ki jo je Gospod pripravil svojemu ljudstvu s svojo smrtjo in vstajenjem (četrti del). Med slavjem velikonočne vigilije škofje podeljujejo zakramente krsta, birme in evharistije odraslim katehumenom, ki so se nanje pripravljali dve leti.

Velika nedelja - Velika noč
Naši verni predniki nobenega praznika v letu niso praznovali tako slovesno kot veliko noč, ki ji na vzhodnem Štajerskem pravijo vuzem, v Beli krajini vuzem, na Krasu vazam. Zjutraj so šli vaščani skupaj v cerkev, kjer je bilo pred zgodnjo mašo vstajenje in nato vstajenjska procesija, ki je slovenska posebnost (procesijo lahko opravimo na velikonočno jutro pred slovesno mašo ali po maši velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer). Procesija se začne z obredom “vstajenja”: duhovnik pri božjem grobu v cerkvi sname tančico z monštrance in obrnjen k ljudstvu trikrat - vsakikrat višje - zapoje vstajenjski “aleluja”. Ljudje doživeto odpevajo. Po stari slovenski navadi sledi vstajenjska pesem “Zveličar naš je vstal iz groba”. V procesiji pred nebom, pod katerim stopa duhovnik z Najsvetejšim, nosijo kip vstalega Zveličarja. Nekdaj so med procesijo fantje pokali z možnarji in s tem izražali veselje ob prazniku ter odganjali zle sile

Gremo v Emavs
Ko so ljudje prišli od vstajenjske maše, so po domovih uživali velikonočni žegen, ki so ga bili deležni ne samo ljudje, ampak tudi vse domače živali. Na samo Veliko noč so zaradi svetosti praznika ostajali doma; na velikonočni ponedeljek (ko se bere evangelij o srečanju Vstalega z učencema na poti v Emavs) pa so šli “v Emavs” - na obiske k sorodnikom in znancem, fantje pa so se odpravili k dekletom po “pisanke”. Na velikonočni ponedeljek so si ljudje krajšali čas s priljubljenimi igrami s pirhi in z raznimi drugimi družabnimi igrami.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2007) 4, str. 41.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh