“Marija – okno upanja”

 Fatima 1917–2017

»Naj ta Marijin obisk vnovič zbere k molitvi naše družine. Če v družinah ne znamo moliti skupaj, ne znamo tudi verovati skupaj, ne znamo drug drugemu biti opora in spodbuda v veri,« je zaželel ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore ob sprejemu milostnega kipa fatimske Marije Romarice v slovenskem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah 12. maja 2016 zvečer ter s temi besedami poudaril namen in pomen njenega obiska. Naslednji dan, 13. maja, na 99. obletnico prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi, je Marija Romarica začela petmesečno misijonsko pot po Sloveniji. To je že tretji obisk (prvi leta 1997, drugi leta 2008) fatimske Marije Romarice pri nas. Prva dva sta prinesla zelo dobre duhovne sadove, upanje je, da jih bo tudi tokratni, če ga bo spremljala goreča molitev. Letošnji obisk je priprava na stoletnico fatimskih dogodkov (1917–2017), ki jih na kratko predstavljamo in pokažemo, kakšen je njihov pomen za naš čas. Objavljamo tudi ‘vozni red’ obiskovanja Marije Romarice po naših župnijah in slovesnosti, ki so z njenim obiskom povezane.

Fatima 08 2016 01

FATIMA IN TRIJE PASTIRČKI
Fatima, kraj, ki ga je Marija izbrala, da se je leta 1917 od 13. maja do 13. oktobra šestkrat prikazala trem pastirčkom in jim naročala, naj molijo in delajo pokoro za grehe, s katerimi ljudje “ranijo njeno brezmadežno Srce”. Fatima je nekako v sredini Portugalske, 130 km severno od glavnega mesta Lizbona, od atlantske obale je oddaljena 50 km. Ime je dobila po mladi muslimanki, ki se je leta 1158 spreobrnila h krščanstvu in se poročila z nekim moškim iz tega kraja. Župnijo Fatima sestavlja več zaselkov; eden od njih je Aljustrel, od koder so bili doma trije Marijini izbranci. Župnija spada pod najmanjšo portugalsko škofijo Leiria-Fatima. Na vprašanje, zakaj si je Marija za svoja prikazovanja in tako pomembna naročila izbrala prav ta hribovski kotiček Portugalske, poznavalci odgovarjajo, da najbrž zato, ker je bila v tistih krajih globoko zakoreninjena molitev rožnega venca. Med zadnjim prikazovanjem, 13. oktobra, se je Marija pastirčkom predstavila: ›Gospa svetega rožnega venca sem.‹
Najstarejša med fatimskimi pastirji je bila LUCIJA DOS SANTOS, rojena 22. marca 1907 in je ob prikazovanjih imela deset let. Ob prikazovanjih angela in Marije je vse videla in slišala; ona je tudi govorila z njima. Ko je Marija napovedala, da bo Francka in Jacinto kmalu vzela k sebi, njo pa bo pustila na svetu, da širi češčenje njenega Srca, jo je potolažilo njeno zagotovilo: »Ne izgubi poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje zavetje in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Leta 1928 je postala redovnica dorotejka, leta 1946 pa vstopila v samostan strogega reda karmeličank v Coimbri in prejela ime Marija Lucija brezmadežnega Srca. Večkrat je obiskala Fatimo: 13. maja 1967, ko se je srečala s papežem bl. Pavlom VI., 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se je srečala s papežem sv. Janezom Pavlom II. Svojo življenjsko nalogo je dokončala 13. februarja 2005. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, po enem letu pa so njeno krsto prenesli v grobnico blaženega Francka in Jacinte v fatimski baziliki. FRANCEK MARTO, rojen 11. junija 1908, je bil Lucijin bratranec, kajti njena mati je bila sestra njegovega očeta. Bil je navzoč na vseh treh prikazovanjih angela in šestih srečanjih z Marijo. Videl je, kaj se je dogajalo, slišal pa ni nič. Umrl je na svojem domu za špansko gripo 4. aprila 1919. Pokopali so ga na župnijskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega. JACINTA MARTO, Franckova sestra, rojena 11. marca 1910, je bila od vseh treh vidcev najmlajša. Pri prikazovanjih je vse videla in slišala, nikoli pa ni govorila ne z angelom ne z Marijo. Umrla je 20. februarja 1920 zaradi kostne tuberkuloze. 12. septembra 1935 so njeno krsto iz družinske grobnice barona Alviazerja prenesli na fatimsko pokopališče v grob brata Francka, 1. maja 1951 pa v fatimsko baziliko. 13. maja 2000 je papež sv. Janez Pavel II. tudi njo razglasil za blaženo.

Fatima 08 2016 02

TRIKRATNI OBISK ANGELA
Fatimske dogodke je v več zvezkih Spominov natančno popisala Lucija. Bog je poslal angela, da pripravi pot Mariji. Nekega pomladnega jutra leta 1916 so Lucija, Francek in Jacinta pasli ovce v kraju Cabeco nad Fatimo. Po molitvi rožnega venca so nad oljčnim gajem zagledali prikazen “prozornega in bleščečega mladeniča”, ki jih je nagovoril: »Ne bojte se! Angel miru sem. Molite z menoj!« Pokleknil je , se s čelom dotaknil tal in molil: »Moj Bog, verujem vate, molim te, zaupam vate in te ljubim. Prosim te, odpusti njim, ki ne verujejo, te ne molijo, ne zaupajo vate in te ne ljubijo.« Otroci so ga v vsem posnemali. Molitev je ponovil trikrat, nato je vstal in naročil: »Tako molite! Glas vaših prošenj bo ganil Srci Jezusa in Marije.« Otroci so si njegovo molitev zapomnili. Drugič jih je angel obiskal poleti 1916 na vrtu za Lucijinim domom. Otroci so se igrali. Predstavil se je kot Angel Portugalske. Pokaral jih je: »Kaj počnete? Molite, pridno molite ... Neprenehoma se žrtvujte.« Lucija ga je vprašala, v čem naj se žrtvujejo, in odgovoril je: »V vsem, kar morete. Zlasti radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje.« Od takrat so pastirci Bogu darovali vse, kar jih je hudega zadelo. Jeseni leta 1916 so doživeli tretji obisk angela na griču Cabeco kot prvič. V levi roki je držal kelih, nad njim pa hostijo, s katere so v kelih padale kaplje sveže krvi. Angel je zmolil daljšo molitev, ki so jo otroci ponavljali za njim. Potem jih je obhajal: Luciji je dal hostijo, Francku in Jacinti pa je dal piti iz keliha. Po obhajilu je z njimi še trikrat ponovil prejšnjo molitev.
ŠEST PRIKAZOVANJ NEBEŠKE GOSPE

13. maja 1917 - PRVO PRIKAZANJE
Lucija, Francek in Ja­cinta so pasli ovce na gmajni, imenovani Cova da Iria (globel Irija). Ko je sonce kazalo poldan, so po krajevni navadi kleče zmolili rožni venec. Ko se je nenadoma zabliskalo, so otroci mislili, da se pripravlja k nevihti, toda nebo je bilo čisto jasno. Tedaj so nad nizkim hrastom nedaleč od sebe zagledali čudovito lepo Gospo. Hoteli so zbežati, a jim je rekla, naj se ne bojijo, ker prihaja iz nebes. Naročila jim je, naj pridejo na ta kraj ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu do oktobra. »Oktobra vam bom povedala, kdo sem in kaj želim od vas.« Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec za mir v Evropi. Otroci so se dogovorili, da bodo o prikazni molčali, pa je mala Jacinta vse izklepetala mami.

13. junija 1917 - DRUGO PRIKAZANJE
Novica o prvem prikazanju se je bliskovito razširila, vendar je le malo ljudi verjelo, da se otrokom res prikazuje Marija. Zaradi tega so prestali veliko hudega, kljub temu pa so 13. junija šli v globel Irija, kot jim je naročila Marija. Spremljalo jih je kakšnih 50 ljudi. Gospa je prišla in otrokom naročila, naj molijo rožni venec. Nato jim je razodela prvo skrivnost. Ko je Lucija prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, je rekla: »Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče, da me bodo ljudje s tvojo pomočjo spoznali in vzljubili. Na svetu želim razširiti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Otrokom je napovedala, da bodo kmalu veliko trpeli.

13. julija 1917 - TRETJE PRIKAZANJE
Veliko ljudi je bilo prepričanih, da so prikazni, o katerih govorijo otroci, delo hudobnega duha, zato jih hoteli prepričati, naj ne hodijo v Irijsko globel. Pa so otroci kljub temu odšli tja. Ob poti jih je pričakovala velika množica. Gospa jim je za trenutek odstrla pogled v trpljenje pogubljenih v peklu, kar jih je strašno pretreslo. »Da bi grešnike rešil, želi Bog vpeljati po svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca ... Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Ob koncu jim je naročila: »Ko molite rožni venec, po vsakem Čast bodi dodajte vzdihljaj: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

13. avgusta 1917 - ČETRTO PRIKAZANJE
Pri tretjem prikazanju je bilo ob otrocih kakšnih 4.000 ljudi, še več pa je bilo nasprotnikov, ki so bili pripravljeni storiti vse, da prikazovanj ne bi bilo več. Župan mesta Vila Nueva si je izmislil zvijačo: 13. avgusta je prišel s kočijo po otroke, češ, da bi tudi on rad šel v Irijsko globel. Peljal pa jih je v mesto, kjer so bili izpostavljeni različnim grožnjam, ki pa jih niso prestrašile. Marija jih je obiskala 19. avgusta na paši. Naročila jim je, naj 13. septembra spet pridejo v Irijsko globel.

13. septembra – PETO PRIKAZANJE.
Medtem ko so se nekateri zakleli, da čimprej napravijo konec komediji v Fatimi, je vse bolj naraščalo število tistih, ki so bili prepričani v resničnost prikazovanj. 13. septembra se je v globeli Irija zbralo okoli 25.000 ljudi. Nebeška Gospa je svojim izvoljencem naročila, naj ljudstvo vztraja v molitvi rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne, in jim rekla, naj zagotovo pridejo v globel 13. oktobra.

13. oktobra – PETO PRIKAZANJE.
V globeli se je zbralo okoli 70.000 ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev, brezvercev in časnikarjev, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo. Lilo je kot iz škafa. Okoli poldneva se je prikazala Marija in Lucija jo je vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?« Marije je odgovorila: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.« Ob koncu pogovora z Marijo je Lucija zaklicala: »Glejte sonce!« Oblačno nebo se je odprlo in prikazalo se je sonce v obliki srebrnega krožnika. Sijalo je z nikoli videno močjo, a ni slepilo. Nato se je začelo naglo vrteti okoli svoje osi in je sipalo okoli sebe snope mavričnih barv, zatem pa je padalo in kakšnih deset minut poplesavalo ter se v cikcaku vrnilo na svoje mesto ter sijalo z običajno močjo. Ta sončni čudež je pomenil potrditev, da prikazen res prihaja iz nebes.

Fatima 08 2016 03

PRIZNANJE PRIKAZOVANJ IN GRADITEV SVETIŠČA
Ob koncu osemletnega cerkvenega postopka je leirijski škof 13. oktobra 1930 z listino Božja previdnost razglasil, da so videnja treh otrok verodostojna in je uradno dovolil češčenje fatimske Marije. Na kraju prikazovanja, v Irijski globeli, so po Marijinem naročilu vidcem že leta 1919 postavili skromno kapelo. Toda nasprotniki, ki so bili tedaj zelo nasilni, so jo 6. marca 1922 razstrelili. Kapelo so obnovili in jo obdali s stebriščem, da bi bili verniki ob slabem vremenu v zavetju. Leta 1928 so začeli graditi sedanjo baziliko Kraljice presvetega rožnega venca, ki je bila posvečena 7. oktobra 1953. Stoji sredi Irijske globeli, ki jo je škof odkupil. Ob vhodu v globel se dviga 25 metrov visok križ sprave in miru; sredi prostrane ploščadi je na visokem podstavku pozlačen kip Srca Jezusovega, ki z odprtimi rokami sprejema romarje. Levo od tega kipa je kapelica (capelinha), postavljena na mestu, kjer se je 13. maja 1917 Marija prvič prikazala trem pastirčkom. V njej je čudodelni kip fatimske Marije, ki je bil slovesno kronan 13. maja 1946. Dragocena krona, ki je na Marijini glavi samo za velika romanja, je dar portugalskih žena leta 1942. Leta 1989 so vanjo vgradili kroglo, ki je bila izstreljena v papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, pa jo je “Marijina roka tako vodila”, da ni bi zadet noben življenjsko važen organ. Kip je iz cedrovega lesa, visok 1,04 metra. Romarji se na kolenih pomikajo okoli kapelice in molijo. Fatimska bazilika je največja Marijina cerkev na Portugalskem: dolga je 70,5 metra, široka pa 37 metrov. Ima 65 metrov visok zvonik, katerega zaključuje 7 metrov visoka bronasta krona, na njenem vrhu pa je 10 metrov visok križ, ki je ponoči osvetljen in viden od daleč. Notranjščina svetišča je velika ladja z glavno kapelo, prečna ladja, stranske kapele in dve zakristiji. 14 stranskih oltarjev je posvečenih skrivnostim (treh starih delov) rožnega venca; petnajsto skrivnost predstavlja kip Marijinega kronanja v absidi glavne ladje. Na barvnih oknih stranskih kapel so upodobljeni Marijini ‘nazivi’ v lavretanskih litanijah. Na loku, ki ločuje cerkveno ladjo od prezbiterija je mozaik z napisom (v latinščini) ›Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas‹. Prezbiterij svetišča je bil prenovljen leta 1995. Nedaleč od oltarja je na stebru kip fatimske Marije Romarice. Poseben zaklad svetišča predstavljajo nagrobniki fatimskih vidcev: v levi stranski kapeli sta nagrobnika bl. Jacinte in s. Lucije, v desni stranski kapeli pa bl. Francka. Fatimska rožnovenska bazilika je za večja romanja premajhna, zato so na robu ploščadi v letih 2004–2007 zgradili novo cerkev Svete Trojice, ki je bila posvečena 12. oktobra 2007. Stavba je okrogla s premerom 125 metrov, visoka 18 metrov, v njej je 8.633 sedežev. Notranjost je mogoče razdeliti s premično steno. Glavni oltar je iz enega kosa belega marmorja. Steno za oltarjem krasi 500 m2 velik mozaik z bogato simboliko, ki ga je leta 2007 postavil p. Marko Ivan Rupnik s sodelavci.
Poleg Lurda je Fatima romarski kraj, ki je od Cerkve najbolj priznan in najbolj povezan z vrhovnim vodstvom Cerkve. Papeži so bili tudi med fatimskimi romarji. Papež bl. Pavel VI. 13. maja 1967 ob 50-letnici prikazovanj, papež sv. Janez Pavel II. se je 13. maja 1982 prišel zahvalit Mariji, da mu je ob atentatu leto prej rešila življenje; 13. maja 1991 je poromal v Fatimo, da Mariji izreče zahvalo za padec komunizma; 13. maja 2000 pa je prišel v Fatimo razglasit za blažena mala vidca Francka in Jacinto. Papež Benedikt XVI. je kot fatimski romar 13. maja 2010 položil pred milostni kip zlato vrtnico, posebno papeško odlikovanje. Na željo papeža Frančiška je lizbonski patriarh 13. maja 2013 njegov pontifikat posvetil fatimski Materi Božji.

LUCIJA – ZAPISOVALKA FATIMSKIH ›SKRIVNOSTI‹
Po smrti Francka (1919) in Jacinte (1920) je Lucija ostala sama. Devica ji je naročila, naj začne hoditi v šolo. Bistra deklica se je zelo hitro naučila brati in lepo pisati. Kot redovnica dorotejka v Španiji (Tuy) je po naročilu leirijskega škofa po letu 1935 napisala več Spominov: o Francku in Jacinti, o fatimski zgodbi ter o svojih starših. Marija se ji je večkrat prikazovala in ji naročala, naj papež z vsemi škofi posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Lucija jo to naročilo v pismu posredovala papežu in Pij XII. je 31. oktobra 1942 posvetil Cerkev in vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. 3. januarja 1944, še vedno po naročilu leirijskega škofa, je Lucija opisala tretji del ‘skrivnosti’, za katerega prosi da ne sme biti objavljen pred letom 1960. Zapis je do smrti hranil leirijski škof, 4. aprila 1957 pa ga je izročil tajnemu arhivu Svetega oficija. Papeži, začenši s sv. Janezom XXIII., so bili s tretjo ‘skrivnostjo’ seznanjeni, a so se odločili, da je ne objavijo. Spričo tega so se v tisku pojavila ugibanja, da ta ‘skrivnost’ napoveduje apokaliptične dogodke. Papež sv. Janez Pavel II. je po vrnitvi iz bolnišnice po atentatu 13. maja 1981 prosil za sveženj zapiskov o ‘skrivnosti’ in se je prepričal, da je bil rešen po posebnem posredovanju fatimske Marije. 13. maja 2000 je papež romal v Fatimo ter razglasil Francka in Jacinto za blažena. Ob tej priliki se je srečal s sestro Lucijo.
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’, ker je menil, da se le-ta že uresničila. Sestra Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu te gore je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. Natanko tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanjo sta zbrala kri mučencev in z njo škropila duše, ki so se bližale Bogu.« Kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk, zaslužni papež Benedikt XVI., je to komentiral takole: »Pot Cerkve je tako opisana kot križev pot, kot potovanje, čas nasilja, razdejanj in preganjanj ... Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.«

MARIJA ROMARICA PET MESECEV PRI NAS
Letos, od 13. maja do 13. oktobra, fatimsko Marijo Romarico sprejemamo že tretjič. Z Marijo prihaja k nam vse tisto, kar je povezano s Fatimo od leta 1916 do danes. Marijo spremljamo po Sloveniji pod geslom Marija – okno upanja. Geslo povzema besede papeža Benedikta XVI., izrečena 11. maja 2010 v Lizboni: »Človek je Bogu zaprl vrata, a Bog ga hoče rešiti, zato mu je z Marijinimi sporočili in povabili v Fatimi, kakor tudi drugod, odprl okno upanja. To okno upanja je Božja odposlanka Marija.« Marija nas seveda vodi k svojemu Sinu in njegovemu evangeliju. V drugem delu fatimske skrivnosti (prvi del je videnje pekla) je Marija napovedala zmago svojega brezmadežnega Srca. Obhajanje stoletnice fatimskih dogodkov – letos trikratnega angelovega prikazanja, drugo leto pa šestkratnega Marijinega srečanja s tremi pastirčki – naj bi pomagalo k tej zmagi. Z Marijinim obiskom je poglobljeno leto usmiljenja, saj je Marija Mati usmiljenja.
Pred obiskom kipa Marije Romarice je bil sestavljen natančen ‘vozni red’ njegovega romanja po škofijah in župnijah. Po slovesnem sprejemu v slovenskem narodnem svetišču na Brezjah 12. maja je obiskoval župnije ljubljanske nadškofije od 13. maja do 10. junija ter od 25. junija do 11. julija. V novomeški škofiji je bil od 10. do 25 junija, navzoč je bil v Novem mestu 11. junija ob praznovanju desetletnice škofije. Po koprski škofiji fatimska Marija roma od 11. julija do 18. avgusta, ko se bo preselila v celjsko škofijo, kjer bo ostala od 18. avgusta do 9. septembra. V škofiji Murska Sobota bo gostovala od 9. do 18. septembra. Njen obisk se bo zaključil v nadškofiji Maribor, kjer bo od 18. septembra do 13. oktobra zvečer, ko bo na Ptujski Gori vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS) in slovo od kipa. Med obiskom Marije Romarice so (bodo) posvetili škofije Jezusovemu in Marijinemu Srcu: Novo mesto 11. junija ob proslavi obletnice škofije, Ljubljana 10. junija v stolnici, Koper 18. avgusta v stolnici, Celje 4. septembra v Brestanici, Murska Sobota 9. septembra v stolnici, Maribor 24. septembra (bl. Slomšek) v stolnici.
Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu je pripravilo knjižico Sprejem fatimske Marice Romarice v župniji, v kateri je zbrano gradivo za daljno pripravo (pet prvih sobot na fatimski način in molitev rožnega venca) in bližnjo pripravo (tridnevnica) ter obred sprejema Marije Romarice v župniji. Lepo je priporočilo, da ne smemo pozabiti na ostarele, bolne in invalidne, ki naj jih Mati obišče v domovih za ostarele. Med slovesnostjo ob obisku Marije Romarice je posvetitev (izročitev) župnije Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Med molitvijo rožnega venca verniki gredo mimo kipa Marije Romarice in jo pozdravijo z dotikom roke ali priklonom. Sprejem se zaključi z evharistično daritvijo, ki je (po možnosti) marijansko obarvana. V mnogih župnijah je kip Marije Romarice prenočil v družbi molivcev.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 8, str. 58.

Zajemi vsak dan

Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

(sv. Pij iz Pietrelcine)
Sobota, 23. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh