Sv. Ciril in Metod – njuna svetišča pri nas

priloga 07 2013»Družina slovanskih narodov je svetega Cirila in Metoda priznala za očeta tako svojega krščanstva kot svoje kulture ... Njuno delo je odličen prispevek k ustvarjanju Evrope skupnih krščanskih korenin, ki s svojo trdnostjo in živostjo sestavljajo najmočnejši temelj, mimo katerega ne more noben resen poskus, da bi edinost celine preuredili na novo in sodobno.« Te besede, ki jih je zapisal papež bl. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Apostola Slovanov ob 110-letnici smrti sv. Metoda (1985), veljajo v polni meri tudi zdaj, ob 1150 obletnici prihoda svetih bratov na Moravsko. Sv. Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije, sv. Metod sam pa je glavni zavetnik murskosoboške škofije. Na naših tleh imata sveta brata šest župnijskih cerkva in štiri kapele, ki jih predstavljamo v tokratni prilogi po letnicah nastanka.

PODGRAD pri Ilirski Bistrici (1910)
priloga 07 2013aPodgrad je naselje v Brkinih ob cesti Kozina – Ilirska Bistrica. Ime je dobilo po razpadajočem starem gradu, pod katerim je cerkev sv. Jakoba, ki je potrebna temeljite prenove, da je ne doleti usoda gradu. Podgrad je bil podružnica župnije Hrušica, ki je bila do leta 1960 tudi sedež dekanije. Duhovnika, ki je oskrboval vernike v Podgradu, so ljudje imenovali ‘kaplan’ in nekateri starejši ljudje so jim radi tudi kasneje, ko so bili župniki, pravili tako. Do leta 1910 je bila že omenjena cerkev sv. Jakoba glavna cerkev vernega občestva v Podgradu. Tržaški škof Franc Ksaver Nagl je ob vizitaciji leta 1907 vernike spodbujal k gradnji nove cerkve. Na to spodbudo so pridobili načrte dunajskega arhitekta Ferdinanda Trummlerja. Gradnja je stekla, ko je zadevo vzel v roke hrušiški župnik Mihael Hušo. Leta 1909 so blagoslovili temeljni kamen, jeseni je bila cerkev že pod streho, novembra je bil dokončan zvonik. Spomladi 1910 so z delom nadaljevali, pred božičem je cerkev dobila oltar. Oltar iz stare cerkve je bil premajhen, treba je bilo kupiti novega, toda denarja je zmanjkalo. Tedaj je župnik Mihael Hušo prodal svojo rojstno hišo v Trstu in tako rešil nastali problem. Novo cerkev je posvetil 9. julija 1911 tržaški škof Andrej Karlin. Kot samostojna župnija je Podgrad zaživel leta 1938 in od takrat se vodijo vse matične knjige (poročna, družinska, mrliška), krstno knjigo pa je imel Podgrad že od leta 1863. Župnija Podgrad ima naslednje podružnice: sv. Jakoba v Podgradu, sv. Jožefa na Starodu, sv. Pavla na Starodu (pokopališka), sv. Martina v Sabonjah, sv. Roka v Račicah. Pred stoletnico posvetitve (v letih 2007–2010) je bila župnijska cerkev obnovljena. Cerkev je enoladijski prostor. V prezbiteriju sta glavni oltar in daritveni oltar ‘proti ljudstvu’. Nad oltarjem sta barvni okni Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Podoba sv. Cirila in Metoda, zavetnikov cerkve in župnije je na desni strani sprednje stene prezbiterija.

BRJE NA VIPAVSKEM (1927)
priloga 07 2013bVinogradniško in sadjarsko naselje Brje sestavljajo številni zaselki na zahodnem delu Vipavskih gričev. Nad Brjami je najvišji zaselek Sv. Martin (351 m), kjer kraljuje stara, pred nedavnim obnovljena cerkev tega priljubljenega svetnika (iz leta 1548). Leta 1926 so Brici začeli graditi cerkev, posvečeno sv. Cirilu in Metodu, ki stoji ob cesti na robu zaselka Martini. Stavba v neoromanskem slogu je bila dokončana leta 1927. Po izročilu (župnijski arhiv je zgorel) naj bi načrte zanjo napravil znameniti arhitekt Maks Fabiani, doma iz bližnjega Štanjela, ki da se je odpovedal plačilu v korist zidave. V novi cerkvi se je začelo redno zbirati verno ljudstvo, župnija pa je bila ustanovljena šele leta 1943. Zdaj je župnija Brje soupravljana iz Branika. Zadnji župnik na Brjah je bil Ernest Bandelj iz Spodnje Branice (župnija Branik), ki so ga ustrelili četniki in ga vrgli v Vipavo, njegov truplo so našli 30. aprila 1945.
Opis cerkve povzemam po Leksikonu cerkva na Slovenskem (Mohorjeva družba, Celje 2005). Cerkvena ladja, ki ji je na vzhodni strani prizidan zvonik oglejskega tipa, je pravokotna, prezbiterij, ki ima na vzhodni strani prizidano zakristijo, ima polkrožen zaključek. Fasada je zaključena s trikotnim čelom; nad preklado kamnitega portala je luneta. Vse odprtine in vsi vogali cerkvenih sten so okrašeni z rustiko. V notranjosti so ladijske stene členjene s pilastri. Strop je raven s štukiranim okvirjem. V prezbiterij vodi slavolok. Na temenu oboka prezbiterija je naslikan Sveti Duh. Obok prezbiterija in zgornji del stene slavoloka sta okrašena z angelskimi glavicami in zvezdami. Nad glavnim oltarjem je stenska poslikava umetnika Toneta Kralja iz leta 1965. V spodnjem delu je upodobljen Križani z evangelisti, zgoraj sv. Ciril in Metod, zavetnika cerkve in župnije. Glavni oltar je iz časa gradnje cerkve, pred njim je daritveni oltar iz leta 1995, ki ga je po načrtih arh. Franca Kvaternika izdelal mojster kamnosek Vojko Možina. Ob slavoloku stojita kipa Marije Pomočnice in Srca Jezusovega iz obdobja med obema vojnama. Podobe postaj križevega pota (olje na platno) so bile nabavljene v Gorici leta 1944. Iz istega leta so tudi cerkvene klopi.

LJUBLJANA – BEŽIGRAD (1934)

priloga 07 2013cNa začetku 20. stoletja se je Ljubljana začela širiti na vse strani. Tudi proti severu, kjer je nastalo naselje Bežigrad. Ljudsko izročilo ime Bežigrad povezuje s turškim obleganjem Ljubljane leta 1472, ko so se Turki utaborili na več krajih, med drugim tudi na prostoru kasnejšega pokopališča in cerkve sv. Krištofa. Tukaj je imel svoj šotor njihov poveljnik, neki beg, in od tod je prišlo ime Bežigrad ali Begov grad. Cerkev sv. Krištofa se omenja leta 1476. Na mestu prvotne gotske cerkve so leta 1708 pozidali novo, ki je postala versko središče naselja Bežigrad. Z naglim naraščanjem števila prebivalstva je bila odločno premajhna. Kazimir Zakrajšek je naprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrte nove cerkve, ki naj bi bila posvečena slovanskima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. Plečnik je z njemu lastno domiselnostjo povezal novo cerkev s staro, obstoječo. Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev sv. Krištofa tako, da je med obema stavbama nastal klinast prostor, kjer je stal oltar Žalostne Matere Božje. Stara cerkev je imela tlak precej nižje kot nova in se je po širokih stopnicah prehajalo iz ene v drugo. Novo cerkev, sestavljeno iz dveh, je 1. julija 1934 posvetil škof Gregorij Rožman, ki je 1. januarja 1934 ustanovil župnijo sv. Cirila in Metoda.
Zaradi širitve Gospodarskega razstavišča v letu 1954, še bolj pa zaradi VII. kongresa Komunistične partije Jugoslavije leta 1958, so cerkev, Plečnikovo umetnino, leta 1957 podrli (stala je tam, kjer je paviljon Jurček). Že pred rušenjem je bilo dogovorjeno, da se Plečnikov del cerkve ponovno sezida na precej tesnem zemljišču v zaledju Vodovodne ceste za Bežigradom. V cerkev sv. Cirila in Metoda na novi lokaciji je bila prenesena vsa premična oprema in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega Sv. Krištofa. Gradnjo je skrbno vodil Plečnikov učenec arhitekt Tone Bitenc, ki je ob novi postavitvi prispeval tudi precej obsežen in čokat zvonik, v katerem so razni prostori za župnijske potrebe. Cerkev je 16. novembra 1958 posvetil škof Anton Vovk.
Glavni vhod v cerkev je z Vodo­vod­ne ceste skozi Park miru pod zvonikom, ki ga v podhodu krase sgrafiti slikarja Staneta Kregarja. Njegova so tudi barvna okna v cerkveni ladji in obe rozeti. Veliki oltar je izdelan po zamisli mojstra Plečnika. Sliko sv. Cirila je naslikal Leon Koporc, sliko sv. Metoda pa Izidor Mole. Stranska ladja je nekdanja Krištofova cerkev s Cebejevo sliko sv. Krištofa. Na stiku obeh ladij je marmorna Pietà kiparja Tineta Kosa. Orgle je na kor leta 1935 postavil mojster Jenko.

MARIBOR – TEZNO (1971)

priloga 07 2013d»Župnija sv. Cirila in Metoda obsega jugovzhodni del Maribora, ki ga domačini imenujemo Tezno.« Tako je začel svojo pripoved o nastanku župnije Maribor – Tezno in njene župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda tedanji župnik Jože Goličnik v Ognjišču februarja 1979 (Novi božji domovi pri nas). Povzemam njegov odličen zapis. Prebivalstvo na Teznem je hitro naraščalo predvsem zaradi dveh (takrat) močnih podjetij: Tovarne avtomobilov (TAM) in Metalne. Potrebna je bila nova župnija, ki jo je razglasil na veliko noč, 18. aprila 1965, takratni mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Župnija je bila ustanovljena, ni pa imela bogoslužnega prostora. Po šestih letih je jezuit p. Jakob Laura začel z mašo za starejše vernike v najeti hiši, ki je bila dve leti župnijska cerkev, veroučna učilnica in župnijska pisarna. Obzorje se je pričelo jasniti, ko je škof Držečnik 23. avgusta 1970 blagoslovil temeljni kamen nove župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda.
Gradnje se je lotil župnijski upravitelj Stanko Ojnik. Načrte za novo božjo hišo je izdalo mariborsko podjetje Projekt in sicer po zamisli arhitekta Cirila Zazule. Gradbena dela je prevzelo podjetje Stavbar iz Maribora. Gradnjo so s svojimi darovi omogočili verniki mariborske škofije in dobrotniki od drugod. V temelje nove cerkve je bil položen tudi kamen nekdanje Pribinove bazilike v Blatogradu, v kateri je sv. Metod opravljal božjo službo v domačem jeziku. Arhitekt Ciril Zazula je cerkev oblikoval tako, da je daritveni oltar središče, kot je sveta evharistija srce Cerkve. V glavnem cerkvenem prostoru je na steni nad daritvenim oltarjem mogočen križ, na katerem se Kristus v krvavi daritvi daruje Očetu. Križ je delo akad. kiparja Franceta Goršeta; njegova sta tudi kipa sv. Cirila in Metoda ob vhodu v cerkev ter križev pot in Marijin kip v delavniški kapeli. Bele stene v sončni svetlobi z mehkimi barvami poslikajo barvna okna, ki jih je zasnoval Stane Kregar, duhovnik in slikar. V njih je nakazal, kako naj bi se človek dvigal h Kristusu, ki je Luč sveta.

ŠKOFLJICA (1986)

priloga 07 2013eŠkofljica je obcestno hitro rastoče naselje na skrajnem jugozahodnem robu Ljubljanskega barja ob cesti in železniški progi Ljubljana-Grosuplje. Spadalo je pod pražupnijo Šmarje (Sap). Izročilo pravi, da je do imena Škofljica prišlo, ker se je ob studencu, ki je bil ob poti, ustavil in odžejal škof, ko je šel birmovat. Še po zadnji vojni je naselje obsegalo le kakšnih dvajset hiš ob cesti. Zaradi bližine mesta Ljubljana je Škofljica hitro rasla in bilo je nujno ustanoviti samostojno župnijo. Ustanovno listino je podpisal 4. novembra 1978 tedanji ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Prvemu župniku Petru Kvaterniku je bila naložena naloga, da pridobi vsa potrebna dovoljenja za gradnjo cerkve v Škofljici. Po šestih letih hoje ‘od Poncija do Pilata’ je bilo decembra 1982 izdano lokacijsko, maja 1984 pa še gradbeno dovoljenje. Že naslednji mesec so začeli graditi dovozno cesto, potem pa so se lotili gradnje cerkve in župnijskega središča. Temeljni kamen je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar 21. aprila 1985.
Načrte je zasnoval arhitekt France Kvaternik (brat župnika Petra) v skladu z okoljem. Župnijsko središče obsega tri ‘sklope’: cerkev z dnevno kapelo in pomožnimi bogoslužnimi prostori, veroučne učilnice in sobe za vzgojna srečanja ter župnijsko-stanovalni del. Cerkveni prostor je oblikovan tako, da človeka že takoj ob vstopu usmeri k središču – k oltarju. Vsa oprema: oltar, tabernakelj, krstilnik, ambon, klopi je izdelana po načrtih arh. Kvaternika. Prednjo steno levo od oltarja krasijo pahljačasto postavljene lesene reliefne postaje križevega pota, delo kiparja Staneta Jarma iz Kočevja. Desno od križa – dvanajste postaje – sta še tabli trinajste in štirinajste postaje ter doprsni kip vstalega Kristusa – 15. postaja. V prezbiteriju sta kipa župnijskih zavetnikov sv. Cirila in Metoda, ki ju je izdelal akad. kipar Peter Černe iz Ljubljane.
Gradnja župnijskega središča in cerkve je hitro napredovala, tako da so že 12. oktobra 1986 obhajali praznik posvetitve novega svetišča, ki je najbrž prvo v Evropi, ki je posvečena blagovestnikoma Slovanov prav kot zavetnikoma Evrope, za kar ju je razglasil papež bl. Janez Pavel II. 31. decembra 1980. Posvečevalec nadškof Šuštar je opozoril na simbolični pomen položaja nove cerkve: stoji namreč ob glavni cesti, ki skozi Slovenijo povezuje zahodno in vzhodno Evropo.

RADENCI (1987)
priloga 07 2013fRadenci, zdraviliški kraj v severovzhodni Sloveniji, so doma in po svetu zasloveli po mineralni vodi z znakom treh src (uporabljajo ga od leta 1937). Slatinske vrelce, iz katerih točijo to vodo, so odkrili že leta 1834. Nekaj desetletij zatem je ob vrelcih, ki so jih začeli uporabljati v zdravstvene namene, zraslo kopališko poslopje in privabljalo številne goste. Število prebivalcev v Radencih je vztrajno raslo: od nekaj več kot 200 leta 1845, do sedanjih skoraj 3.000. Radenci so spadali pod župnijo Kapela. Občasno so imeli mašo v kapeli sv. Ane v zdravilišču: zgrajena je bila leta 1893, med obema vojnama so jo povečali, po vojni je bila skoraj dvajset let zaprta. Leta 1966 je salezijanski duhovnik Franc Levstek, takrat župnik na Kapeli, vložil prošnjo, da bi zdravilišče dalo kapelo v najem župniji za redno bogoslužje. Leta 1967 se je v kapeli začela maša, najprej samo ob nedeljah, potem pa jo je župnija smela uporabljati »samo dve uri na dan«, kot je bilo zapisano v pogodbi.
Radenci so nujno potrebovali novo cerkev. Prva prošnja leta 1971 je bila zavrnjena, češ da niso župnija. Leta 1977 je bila uradno ustanovljena župnija Radenci. Prvi župnik Franc Levstek je leta 1979 uspel dobiti hišo v Radencih in se podal na ‘kalvarijo’ priprav za gradnjo nove cerkve. Po številnih prošnjah je bilo 28. maja 1984 dano gradbeno dovoljenje in že čez nekaj tednov, 6. julija, je bila blagoslovitev temeljnega kamna nove cerkve. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Blaž Slapšak iz Ljubljane. Sprva je obstajala zamisel o župnijskem središču, zaradi naraščajočih stroškov pa so se morali omejiti na cerkev z najnujnejšimi pomožnimi prostori (zakristija, veroučne učilnice, župnijska pisarna).
Zunanjost nove radenske cerkve je dokaj razgibana. Nad širokim stopniščem je pred vhodom velika reliefna podoba sv. Cirila in Metoda, prvih zavetnikov cerkve (druga zavetnica je Marija, Zdravje bolnikov), delo salezijanskega brata Cirila Jeriča. Njegova so tudi zgovorna barvna okna. V osrednjem prostoru je arhitekt domiselno uporabil znak radenskega izvira zdravilne vode kot simbol milosti, ki kristjanu izvira od oltarja, tabernaklja in krstnega kamna. Nova cerkev je bila posvečena na praznik sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1987. Posvečevalec, mariborski škof Franc Kramberger, je njeno poslanstvo označil takole: »V kraju, ki ga slovenski narod označuje s tremi srci, je svetišče, kjer si bodo ljudje krepili in poglabljali tri najlepše odlike: vero, upanje in ljubezen.«

ŠTIRI KAPELE SVETIH BRATOV
priloga 07 2013hPodružničnih cerkva sv. Ciril in Metod na slovenskih tleh nimata, pač pa so njima posvečene štiri kapele. Vse, razen tiste v Trdkovi, župnija Kuzma v Prekmurju, so v naših gorah. Pri teh kapelah se občasno, predvsem v poletnih mesecih, zbirajo k maši ljubitelji gorskih in duhovnih višin.

MOLIČKA PEČ (1898), župnija Luče ob Savinji. – Na Molički planini na pečini nad Kocbekovo kočo stoji kapela sv. Cirila in Metoda, ki jo je postavila Savinjska podružnica SPD. Dolga je bila 4 metre, široka 3 metre in visoka 5 metrov. Blagoslovljena je bila 5. septembra 1898. Pozimi 1952/53 je bila uničena. Prošnja za obnovo, vložena leta 1963, je bila rešena šele avgusta 1988. Mariborski škof Franc Kramberger je 8. julija 1990 blagoslovil obnovljeno kapelo.

 

priloga 07 2013kVRATA (1928), župnija Dovje. – Kapela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda pri Aljaževem domu v Vratih je bila zgrajena leta 1928 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Postavil jo je Aljažev klub SPD za 80-letnico ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža. Blagoslovitve, ki jo je konec julija 1928 opravil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, Aljaž ni dočakal. Med zadnjo vojno je bila kapela močno poškodovana, zdaj je lepo obnovljena.

priloga 07 2013gPECA (1936), župnija Mežica. – Na pobočju Male Pece (1660 m) je bila leta 1936 zgrajena kapela sv. Cirila in Metoda. Po drugi svetovni vojni je služila za prebivališče obmejnim stražarjem in graditeljem koče na Peci. Leta 1970 jo je PD Mežica vrnilo župniji. Obnovljena kapela je bila blagoslovljena 3. julija 1981. Oltarni triptih sv. Cirila in Metoda ter Križanega je delo akad. slikarke Veronike Kreuzer iz Hodiš na Koroškem.

priloga 07 2013iTRDKOVA (1959), župnija Kuzma. Na severovzhodu Slovenije, blizu tromeje (Slovenija-Avstrija-Madžarska), so  naselju Trdkova leta 1959 zgradili kapelo, posvečeno sv. Ciirlu in Metodu. Za njeno gradnjo se je zavzel takratni kuzmiški župnik Janez Eljaš. V vratih je barvno okno s podobo svetih bratov.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2013) 07, str. 68.

Zajemi vsak dan

Duha sovraštva, duha brezumja zmagaj v vsem našem javnem in zasebnem življenju Duh ljubezni in Duh modrosti – Sveti Božji Duh.

(Janez Evangelist Krek)
Nedelja, 20. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh