In kaj zdaj, Bog?

In kaj zdaj, Bog?

Žito je požeto ... Delavcev res ni veliko in vedno umanjka kak par rok, pa vendar ... delo je opravljeno ... kot vsako leto ...

Kašče so polne, polja prazna ... a se, prazna, še vedno zláta bleščijo ... Obrodila so in dala sad: nekomu trideseternega, drugemu šestdeseternega, spet drugemu stoternega ... Komu je morda potolkla toča ... drugemu uničila suša ... kdo morda ni imel kaj žeti: preveč sta se razrasla ljuljka in trnje ... Nekomu se je vzelo še tisto malo, kar je imel, in se dalo temu, ki ima obilo ... Nekdo pa spravlja v kašče polne, zvrhane in potlačene mernike ...

Kakorkoli ... Prazna polja se bleščijo v večernem soncu, ki je zláto obarval v škrlat ...

In kaj zdaj? Kaj zdaj, Bog?

Tudi zlati stoli se bleščijo ... prazni! In sonce, ki kot rdeča hostija počasi tone za horizontom, je škrlatu, tik preden je izginil, dodal še malo vijolične ... spokorne ... postne ...

In zdaj, Bog? Bo sonce zašlo? Bo zdaj tema?

Delavcev je vedno premalo ... in mi, nekoristni služabniki, delamo, kar smo dolžni storiti ..., a če k žetvi ni gospodarja, umanjka pomemben par rok ...

Moj Bog, Ti veš, da delam ... prenašam vročino in mraz ... sušo in dež ... trpim lakoto in se mučim z žejo ... jem, kar se predme postavi, in sem hvaležen za vsak kozarec hladne vode, ki ga dobim, ker sem tvoj hlapec ...

Delam ... in ne preštevam več žuljev, ko zamahujem s srpom ...

Delam ... in ne preštevam več snopov drugih hlapcev ...

Delam ... in ne preštevam mernikov, ki jih nosijo v kašče ...

Delam ... in ne vem, v čigavo kaščo je bilo odnešeno ... koliko je v kašči ... ne kam je iz kašče izginilo ...

Delam ... ker vem, da žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul ...

Delam ... ker vem, da seješ v Duha in da žanjem večno življenje ...

Delam ... ker vem, da bom pod noč dobil obljubljeno plačilo, ne glede na uro, ob kateri sem začel delati ...

Delam ..., ker Te ljubim ...

In delam ..., ker me ljubiš ...

Kaj bo torej zdaj, Bog?

Ko zaide sonce, se čreda poenoti ... poenači ...

Ko je tema, ne ločiš med ovnom in koštrunom ... še jagnje komaj ločiš od ovce ... predvsem pa ne ločiš belih in črnih ovc ...

Ko je tema, so vse ovce črne ...

A sonce, ki je zvečer zašlo, bo z jutrom zopet vstalo ...

In bo spet ena čreda ... en pastir ...

In zdaj, Bog? Kaj bo zdaj?

Gregor Čušin

Zajemi vsak dan

Žena in mati je sonce družine. Sonce s svojo velikodušnostjo in marljivostjo, pozornostjo in skrbno zavzetostjo do vsega, kar more razveseliti moža in otroke.

(papež Pij XII.)
Sreda, 26. Julij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh