Gnev nad lepo in uspešno žensko

Marsikdo je v korona razmerah prebral kakšno knjigo več kot običajno. Sam sem med drugim dal skozi odlično zgodovinopisno delo o Barbari Celjski, ki ga je napisala slovaška raziskovalka Daniela Dvořáková (Barbara Celjska: črna kraljica (1392–1451): življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice, Celjska Mohorjeva družba 2019).
Cesarica Barbara Celjska seveda ni bila edina pametna, uspešna in vplivna ženska v XV. stoletju. Od manj znanih omenimo Alessandro Macinghi, italijansko pisateljico, in Christine de Pizan, francosko pesnico in filozofinjo, od bolj znanih pa Izabelo Kastiljsko, ki je združila Španijo, in Ivano Orleansko, kmečko dekle, ki je povedlo Francoze v osvobodilno vojno. Izabela Kastiljska in Ivana Orleanska kasnejšim rodovom prikličeta svetopisemski arhetip Judite, žene in bojevnice, ki polna vere v Boga reši svoje ljudstvo. Lik Barbare Celjske pa dočaka nasprotno usodo: namesto, da bi jo po njeni smrti ljudje povzdignili, jo sčasoma potopijo v črno legendo. Zdi se, da so jo toliko bolj blatili, kolikor odličnejša je v resnici bila; toliko bolj risali hudobno in grdo, kolikor lepša je v resnici bila.
Daniela Dvořáková nam v svojem delu natančno predoči cesarico Barbaro Celjsko, kdo in zakaj jo je sovražil, vzpon Habsburžanov in njihovih kronistov, ki niso marali spomina na Celjske, ter s tem povezani nastanek črne legende o Barbari. Kot bralca te preseneti neki poseben gnev, s katerim so nekateri politiki, duhovščina in pisci tolkli po Barbari Celjski po njeni smrti. Uspešno tolkli. V javnem mnenju je Barbara obveljala za razuzdanko, krivoverko, sleparsko alkimistko, celo vampirko.
Ta gnev ni slučajen. V družbi je namreč venomer navzoč mehanizem grešnega kozla, kdaj tudi protičarovniška histerija, obojemu prikladne žrtve pa so ženske, ki štrlijo iz povprečja. Dinamika gre takole: v svoji sredi imamo uspešno in vplivno žensko, po možnosti še lepo; občudujemo jo, vendar ji tiho tudi zavidamo; v teminah našega duha čakamo na njeno napako; ko napako stori, jo besno poteptamo v nič; s to žensko na tleh (ali na grmadi), se počutimo ‘boljši’ od nje; naši ‘pravičnosti’ je zadoščeno, saj je njo, ki je “plesala s hudičem”, doletela zaslužena kazen.
Te dinamike, ki v veliki meri poteka na nivojih nezavednega, je bila deležna Barbara Celjska in tovrsten obračun z nadpovprečno žensko zna biti tudi danes na delu. Poglejmo nekaj domačih primerov.
Obča korupcija v gradbenih poslih se je pred desetletjem grešno-kozlovsko ‘očistila’ na primeru Hilde Tovšak. Tudi drugi gradbeni baroni so končali v zaporu, a le Hilda Tovšak je doživela medijski pogrom, lov na čarovnico, podrobno in privoščljivo teptanje v nič. Drug primer: Melanija Trump je podobno kot Barbara Celjska rojena na zelenem Štajerskem, podobno slavna zaradi svoje lepote in podobno postavljena ob bok enemu najmočnejših politikov svojega časa. Melanijinega obiska v Sloveniji si ta hip skoraj ne upam predstavljati. Slovenski antifa feminizem bi tako ali tako norel po ulicah, a tu so še bataljoni “normalnih sodobnih” žensk, izobraženk, novinark in uradnic, ki bi ob pogledu na ameriško prvo damo bliskali od zavisti, ter bataljoni neuresničenih moških, ki jim je ženska Melanijinega tipa nedosegljiva. Dodajmo ideološki faktor, po katerem Melanijo obtožimo, da “pleše s hudičem”, to je s Trumpom in neoliberalizmom, pa se nam na začetku XXI. stoletja pripeti Barbara Celjska 2.0. Tretji primer: težko bo kdo rekel, da sveža politično-medijska norišnica okrog političarke Aleksandre Pivec nima nič opraviti z mehanizmi, o katerih teče beseda. Vsakega tretjega slovenskega politika in visokega uradnika se da s peno na ustih loviti na to, kako je trošil javni denar, kakšno majico je kje nosil, koliko pijače in jedače so mu častili na vaški veselici. A nima vsak tretji politik ali visoki uradnik karakteristik čedne in uspešne ženske, kot jih ima Pivčeva.
Draga Barbara Celjska, čeprav nisi bila svetnica in te mati Cerkev za svetnico nikoli ne bo razglasila, te prosim, da od tam, kjer si, opomniš nas, male zavistneže in opravljivce, ter pomagaš ženskam, ki so in še bodo žrtve naših početij.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3.