Stabilnosti bi radi

Da je naša država v takem razsulu, morda niti ni toliko kriva obstoječa oblast. Že dolgo je namreč tako. Nekakšno stanje duha v ljudeh – Bauman bi temu rekel tekoča generacija – je navrglo take oblastnike, saj je oblast vedno taka, kakršni smo ljudje. Posledično je tako skoraj zaman iskati neke stabilnosti, stanovitnosti, premočrtnosti in zanesljivosti, na čemer bi lahko človek zrasel, pognal svoje korenine, utemeljil svoje življenje.
Nekaj preveč določenega se nam je zdelo tisto iz preteklosti, s čimer smo prekinili vezi in presekali korenine. Bilo je nekaj preveč omejujočega, nekaj, kar je zatiralo rast našim vejam, našim željam in naši izbiri. Morda je bilo nekdaj res tako, morda pa se je v imenu avtoritet res zgodilo preveč zlorab. Kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da nekomu grozimo, ga zaničujemo ali držimo v strahu, lahko pa jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko s podkupovanjem.
In tako smo po revolucionarnem modelu, kjer je vse staro slabo in vse novo dobro, porušili stari red in začeli povsem na novo. Kot svoj temelj – kako paradoksalno! – smo postavili neskončno svobodo v vsem, ki pa se najbolj odraža v neskončnosti izbire. Tako smo postali ljudje, plavajoči v nevarnem času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov in uničenih avtoritet, v katerem pa, zelo zanimivo, vedno bolj vznikajo vse vrste radikalizmov in fanatizmov. Ljudje, ki plavajo v neznosnosti izbire – ker je izbiranje vsega zelo naporna reč, če drugega ne, zahteva dobra odločitev čas za premislek, tega pa imamo vedno manj – so se namreč tega naveličali in zdaj ponovno iščejo avtoritete ter se tako radi obesijo na ljudi trdnih in jasnih stališč, ki potem večinokrat tudi izkoristijo njihovo naivno zaupanje. Poglejte samo, koliko mladih duhovnikov in bogoslovcev denimo teži h katoliškemu tradicionalizmu, kjer je vse farizejsko trdno določeno, a vendarle varno. A kjer je le varnost, tam ni hrbtenice. In ne stabilnih ljudi.
Nihanje iz ene v drugo skrajnost je za človeka precej pogost pojav, čeprav si ta želi predvsem stabilnosti. Tudi otroci jo potrebujejo, četudi se ji na vse kriplje upirajo. Toda oni si želijo zidu, v katerega se bodo lahko zaletavali, preverjali, se ob upiranju učili in občudovali čudovito trdnost, ki jo vsak od nas potrebuje. Brez avtoritet ne moremo. Avtoriteta je posebno za mladega človeka nekaj velikega in nekaj pomembnega, nekaj, kar drži naše življenje v ravnovesju. Če si jih ne izberemo, nam jih postavi svet; inercija vodi k njim, k lažnim avtoritetam v navidezno trdnih in varnih pristanih totalitarizma ...
Zato je izbira stabilnosti danes predvsem stvar izbire dobre avtoritete. Ta pa je tista, ki v sebi združuje tako brezpogojno ljubezen kot tudi jasna stališča. Zato se ob pravi avtoriteti čutimo hkrati varne in svobodne. Če kaj od tega dvojega umanjka, se izrodi v eno ali drugo skrajnost. In menda bo pobalinskosti našega časa enkrat konec, ko bomo spet imeli dobre očete – družinske, duhovne, politične očete, ki služijo in ne gospodujejo ter so zavezani trdnim vrednotam naših dedov in ljubijo tudi s svojo strogostjo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 2 (2024), 3.