Kako naj bi se ne bal, Bog?

Živel sem grešno ... in zgrešeno. Ravnal sem sramotno ... in brez sramu. Počutil sem se obupno ... in obupano. Zidal sem na pesku ... in ko je minila ploha, ko so vetrovi opravili svoje, sem žalosten in razočaran obstal ob podrtiji. Padel sem ... in moj padec je bil velik!

Potem pa si prišel Ti ...

Stópil si na moj greh in ga zdrobil s svojo ljubeznijo ... Ga stopíl in izbrisal ... opral ...

Vstopil si v mojo sramoto in jo pokril s svojo ljubeznijo ...

Obrnil si moj obup, kot obrneš hlačnice, ko hočeš zakrpati raztrgana kolena ... Obrnil si torej moj obup in ga spremenil v upanje s svojo ljubeznijo ... Pokrpal si mojo obupanost ... jo preobrazil ...

Kako naj bi se ne bal, Bog?

Kako naj bi ne trepetal pred tolikšno ljubeznijo? Pred tolikšno močjo? Kako naj bi se ne tresel pred tako močno ljubeznijo? Pred tako ljubeznivo močjo?

Objel si me ... me vzel v naročje in rekel: »To sem storil zate ... Ker te ljubim!« In jaz sem Ti verjel, ker sem čutil Tvoj objem ... Tvojo ljubezen ... Tvojo moč ...

Umrl si ... In na križu si rekel: »To sem storil zate ... ker te ljubim!« In jaz nisem mogel verjeti, ker sem se zbal trpljenja ... in krvi ... krone ... in ran ...

Vstal si ... In ko sva bila na pol poti do Emavsa, si rekel: »To sem storil zate ... ker te ljubim!« In jaz sem verjel ... saj si sédel z mano k mizi ... in razlomil kruh ...

Šel si v nebo ... in se vrnil k Očetu. »To sem storil zate ...« si rekel, »ker te ljubim!« A nisem mogel verjeti, ker me je bilo strah ... biti sam na tem svetu ... brez Tebe ...

Kako naj bi se ne bal, Bog?

Okrog mene ljudje ... ki so te bičali ... križali ... umorili ... Ljudje, ki te ne marajo ... ki Te preganjajo ... Ljudje, ki tudi mene gledajo sumničavo ... postrani ... Kako naj bi se ne bal, Bog?

Zato sem se zaprl v hišo ... zaklenil vrata in zapahnil duri ... in čakam ... in molim ... v strahu ... Z menoj je nekaj prijateljev ... Cerkev ... in Mati ... Tvoja Mati ... moja Mati ... Mati Cerkve ...

In zdaj, čutimo, prihaja vihar ... silovit vihar ... šum z Neba ... Kako naj bi se ne bal? In slišim Tvoj glas, ki pravi: »Prihaja Tolažnik! Prihaja Vodnik! ... Prihaja Ljubezen! ... To delam zate ... ker te ljubim!«

Mene pa je strah! A po vsem kar sem videl in doživel ... Kako naj bi se ne bal, Bog?

Gregor Čušin

Zajemi vsak dan

Novo življenje, ki smo ga pri krstu prejeli, je v naših rokah; na nas samih je, da si ga ohranimo in ne izgubimo.

(Gregorij Rožman)
Torek, 30. Maj 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh