Kam naj grem, Bog? H komu?

Kdo mi bo dal več kot Ti? Karkoli pogledam ... česarkoli se dotaknem ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!

Vse, kar ljubim ... in čemur se upiram ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!

Vse, kar mislim ..., kar čutim ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in je Tvoja beseda!

Veliko besed sem že slišal v svojem življenju ... še več verjetno izgovoril ...

Ko me je, otroka, mati dvigala k svojim prsim ... ko sem z mlekom pil še njeno ljubezen ... sem se napil tudi njenih milih besed ... A še bolj mile so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Ko mi je, dečku, oče ponudil roko ... Ko mi je po padcu pomagal na noge ..., sem se nasitil njegovih nežnih besed. A še bolj nežne so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Ko me, moža, sprejema žena ... ko me ljubi ... ko me objema ..., prekipevam od njenih ljubečih besed ... A še bolj ljubeče so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Ko me, očeta, potrebujejo male dlani ... male glave ... mala srca ... Ko dajem, kar moram ... kar morem ... kar imam ... so moja usta polna modrih besed ... A največja modrost je v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Ko me, človeka, svet plaši ... ko propadajo kraljestva in se tresejo gore ... ko se nemir in kletev širita kot silen vihar ..., se v mojo molitev prikrade strah ... A večje od strahu so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Ko se, kot angel, vržem v plamene ljubezni ... ko spoznavam ... ko prerokujem ... ko se potapljam v skrivnosti ... ko verujem ... najdem največjo ljubezen v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Nikar me torej ne sprašuj, če bom šel ... Kam naj grem, Bog? H komu?

Priznam: Storil sem, kar si mi rekel, naj ne storim. Sadež z drevesa spoznanja je bil sladek ... a mi je zagrenil življenje!

Tvoje besede so trde ... in ne more jih vsak poslušati ...

Tvoje besede so trde ... in ne zmore jih vsak doumeti ...

Tvoje besede so trde ... in ne upa jih vsak živeti ...

Tvoje besede so trde ... a so mile in nežne ... ljubeče in modre ...

Tvoje besede so trde ... in so besede večnega življenja ...

Kam naj torej grem, Bog? H komu?

Le zakaj?

Besede večnega življenja imaš!

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh