Misli Franca Sodje

Franc Sodja

+ Ko bi mogel vedno premisliti, preden odprem usta: ali vem, kaj hočem povedati? Pa je dostikrat tako, da se šele potem spomnim, ko je prepozno. Žal mi je, a beseda je bila izrečena. In če je ranila, je rana ostala. Morda skušam popravljati, a docela popraviti je redko mogoče.

+ Največja nesreča je, če si z zapahi zagrenjenosti zapreš svoje srce. Ko je toliko ljudi na svetu, ki čakajo na tvojo ljubezen, morda prav majčkeno pozornost! In če bi jo dal, bi ne bil več berač. Odkril bi srečo v samem sebi.

+ Naše šmarnice naj bodo naša hvalnica Bogu, ki nam je dal takšno Mater ... Naša odlika je, da smo božji otroci, ki se ob Marijini roki bližajo Kristusu, ki je življenje našega življenja, razodetje večne ljubezni.

+ Kakšno moč nosijo v sebi matere! Zato je tako pomembno, da nikdar ne obupajo nad nobenim od svojih otrok: kakor Marija jih morajo spremljati v njihovem življenju. Nevsiljivo, od daleč. Brez večnega pridiganja, z veliko ljubeznijo, s trpljenjem in z nenehno molitvijo.

+ Dobrota ni razpoznavni znak samo svetega Miklavža. Biti bi morala razpoznavni znak vsakega kristjana. Zmaličeno je 'krščanstvo', če ni dobrota spontan izraz srca, pa naj bo v besedi ali v dejanju.

+ Včasih je en dan daljši kot pol življenja. Včasih je ena ura bogatejša kot deset let.

+ Marija, Slovencev kraljica! Vse je odvisno od tega: ali je Marija samo obliž na našo slabotno vernost ali pa preživljamo svoje življenje pred Marijinimi očmi in zato s krščansko odgovornostjo.

+ Kaj pa je ljubezen brez trpljenja? Ni to prazna lupina? In kaj naj bi pomenilo trpljenje brez ljubezni? Brneč bron, zveneče cimbale. Vpitje v prazno. Krik sebičnosti.

+ Med tremi nadangeli nam je gotovo najbližji Gabrijel, ki je naznanil Mariji božje materinstvo.Čutimo pa v današnjih demonskih časih, kako nam je potrebna silna moč borca Mihaela. In ko ves svet postaja ena sama bolnišnica, nam je potrebno 'božje zdravilo', in v zblodelosti na poti življenja vodnik, Rafael.

+ Sestavni del moje večerne molitve mora biti misel na smrt. Bolje povedano: misel na vstop v večnost. Takrat ne bo važno, kaj sem imel, kaj sem bil. Važno bo samo eno: ali sem z ljubeznijo vzel vsak svoj dan in ga v ljubezni preživel, ali sem napolnil svoj čas z dobrimi deli, sem notranje bogat?

+ V votlini svet ljubezni se smehlja, / Otrok ročice hrepeneče širi / kot hotel bi jih spet krog sveta, / da srca razviharjena umiri.

+ Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo - to bi morala biti duša vsakega kristjana. To bi morala biti vsak dan moja duša! In če ni? ... Nekdo me čaka. Zato je prišel, da me osreči. Srečanje s Kristusom mi bo prineslo lepoto in vedrino in veselje in srečo.

+ Če čakaš, da boš storil dobro delo jutri, morda ta 'jutri' ne bo nikdar prišel in znašel se boš v večnosti praznih rok.

+ Gotovo: odrešiti je treba celega človeka, tudi v njegovem družbenem življenju, a pravo odrešenje je le notranje odrešenje

+ Zame je pomembno: dajal bom odgovor Bogu za vsako svojo besedo, za vsako svoje dejanje. Mislim, da bo lažje dajati odgovor Bogu kot nepoštenim ljudem.

+ Tudi rožni venec ima le to poslanstvo, da vedno trdneje verujem in vedno bolj postajam človek upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubim.

+ Človek tako rad svojo bedo skrije za umišljeno veličino. Najusodnejše je, če sebi samemu ne upam pogledati v obraz. Za tak pogled je treba poguma, resnicoljubnosti.

+ Sestavni del moje jutranje molitve mora biti prav to: v živi zavesti božje pričujočnosti se Bogu darujem.

+ Ko srce obnemore, usahne življenje. Tako usiha življenje posameznih duš in usiha življenje Cerkve, če zamre evharistično življenje.

+ Ni raja na zemlji za nikogar, tudi za poročene ne. Lahko pa je lepo skupno življenje v eni ali drugi družbi košček raja na zemlji.

+ Hrepenenje po Bogu, ki naj zdaj prihaja vame s svojo milostjo, to je moj letošnji advent. Čim bolj hrepenim po Bogu, tem bolj pristno bom doživel svoj božič, letošnji božič.

+ Če kdo ubija, ljudje obstrme v grozi. Da pa v lastni hiši včasih z grobostjo ljudje, ki so vsako nedeljo pri maši, ubijajo življenje drug drugemu, je nekaj "normalnega".

+ Srce. Ni mogoče misliti na mater brez srca. Materinstvo brez srca je poteptano ženstvo.

+ Če res delam za Boga, se ob uspehu ne bom veličal. In če ne uspem kljub temu, da sem ves svoj trud in vse svoje sposobnosti vložil v delo, ne bom strt in obupan.

+ Božič, začetek nove zgodovine. Vse niti se spletajo okoli njega - Kristusa. Zavestno ali nezavestno, odslej je sleherni človek vpleten v to zgodbo odrešenja.

+ Kdor se večno vrti okoli svojega jaza, ostane pritlikav. Morda v življenju ne bo storil nič slabega. Pa tudi resnično dobrega ne.

+ Za svoj preprosti dan si morem prevzeti misel: Moli in delaj. Dve vesli. Če eno ali drugo odvržem, ostanem samcat sredi valov.

+ Gospod, daj, da bom vsak dan prisluhnil udarcem tvoje ure in stiskam bratov. Ne daj, da bi me zaposlovale zgolj osebne skrbi!

+ Vsak dan znova! To pomeni: vsako jutro se zavem svojega bivanja, vsak dan je pred menoj moje poslanstvo, vsak dan začenjam z novo močjo, vsako jutro sprejmem svoj dan, da ga napravim lepega, bogatega.

+ Največji dobrotniki človeštva niso tisti, ki grade mostove čez reke in prekope. Največji dobrotniki so tisti, ki grade mostove od srca do srca, od duše do duše.

+ V postavi ljubezni so srečanja in v postavi srečanj je bolečina.

+ Molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade, je vez edinosti vernih med seboj in z Bogom.

+ Kdor je željan resnične lepote, se ne sme plašiti krščanske "kozmetike": odpovedi, zatajevanja, tudi trpljenja.

+ Vsak sam je arhitekt svojega življenja. Ob odločitvah je postavljena pred izpit moč in zrelost osebnosti.

Kraljica - Mati. "Proseča vsemogočnost." Mati vlada z ljubeznijo, prav to je materinsko.

+ Preteklost je v božjem usmiljenju, bodočnost v rokah Previdnosti, današnji dan pa je moj. Napraviti ga moram lepega, bogatega.

+ Očetovstvo in materinstvo je težek, resen poklic. Spočeti, roditi, to ni vse. Sledi najtežje: popeljati otroka v dozorelo življenje, ga vzgojiti tako, da ne bo več potreboval ne očeta ne matere.

+ Ti rad bi venomer cvetel / in svet naj bi nad tem strmel? / A vedi: za izreden cvet / je treba včasih mnogo let.

+ Ime Ana pomeni: ljubezen, milost, molitev. In to troje naj bi bila odlika vsake matere. Vsaka mati naj bi bila sredi družine in občestva verujočih ljubezen.

+ Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha.

+ Prva krepost, ki nam je potrebna, je preprostost. To je isto kot iskrenost. Izkušnja uči, da iskrene duše kljub slabostim zmagajo in dosežejo cilj.

+ Koliko je danes mladih, ki tavajo v prazno! Nimajo oporne točke. Imeli so moža, ki je spočel njihovo življenje. Imeli so ženo, ki jih je rodila. Toda imeli niso niti očeta niti matere.

+ Skrivnost svetnikov je v tem, da so začeli vsak dan znova z isto dobro voljo, z isto odločnostjo in pogumom, kakor da jim vsak dan na njihovo pripravljenost odgovarja Kristus: vstani!

+ Ali znamo molčati pred Bogom? To je tisti veliki molk, ko stojimo pred svojim Bogom brez dopovedovanja in prošenj, samo pazljivo poslušamo, kakšno besedo bo v tem svetem molku spregovoril Bog prav za nas.

+ Vsak dan znova! To pomeni: vsako jutro se zavem svojega bivanja, vsak dan je pred menoj moje poslanstvo, vsak dan začnem z novo močjo, vsako jutro sprejmem svoj dan, da ga napravim lepega, bogatega.

+ Se zavedam, kaj pomeni biti kristjan? Ne samo nositi milost, iz milosti moram živeti in milost moram razdajati. Biti moram luč. Je kdo v meni srečal vstalega Kristusa?

+ Ena sama beseda, pa je vzrok gorja. Ena sama beseda, pa je velik blagoslov. Kolike važnosti je, da imam v oblasti dar govora. Za skupno življenje in za skupinsko delo prvi pogoj.

+ Človek ni velik po tem, kar ima, človek je velik po tem, kar je. Čim plemenitejša duša, čim bolj globlja osebnost, tem večji je človek.

+ Aleluja. Vrisk veselja. Če ima kdo pravico do veselja, je to kristjan, ki veruje v vstajenje. Če ima kdo vse možnosti do veselja, je to kristjan, ki živi iz velikonočne skrivnosti.

+ Prišel bo čas, ko bomo morda zavzeti spoznali, da je bila za slovenski narod blagoslov preprosta hribovska žena, ki se je s košem na hrbtu znova in znova zagrizla v skalnati hrib, da je preživela in vzgojila kopo otrok.

+ Rožni venec ima le to poslanstvo, da vedno trdneje verujem in vedno bolj postajam človek upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubim.

+ Čim več svojih dragih smo izgubili, čim več jih imamo v večnosti, tem lažje bo tudi naše slovo. Če nas je res vezala iskrena ljubezen, nas veže neugnano hrepenenje, da se spet srečamo.

+ Mnogi ljudje prekrižarijo svet, ko iščejo svojo srečo. Zaman. Pri vsem mrzličnem iskanju so pozabili na eno samo stezo - na pot v svojo lastno notranjost. Srečo je treba ustvariti v sebi.

+ Ne smem se delati velikega in Bogu dopovedovati svoje modrosti. Le eno je potrebno: molčati, sveto molčati pred Bogom in mu vsak dan darovati ta molk kot del svojega življenja.

+ Velika noč: praznik moje vere, praznik moje moči, praznik silnega upanja, da zmoremo nositi težo življenja brez obupa.

+ Kako je mogoče razumeti, da je še komu potrebna zapoved nedeljske maše. Kaj ni po sebi razumljiva? Kaj ne kriči naša duša po njej?

+ Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen.

+ Koliko ljudi krije v sebi bogastvo, a životarijo v povprečju. Nikdar niso še prebudili v sebi spečih sil.

+ Dragocen je vsak dan in vsak trenutek, v katerem smo z veselim in preprostim srcem, pa polni Božje ljubezni, izpolnili svojo dolžnost.

+ To je vsebina mojega krščanskega življenja: spremeniti se moram - stari človek mora, kot pšenično zrno, umreti, da bo živel novi; in to umiranje in ta rast je moja nenehna daritev.

+ V duhovnem življenju je odločilnega pomena, če imamo pogum vsak dan znova začeti in nikdar ne odnehati, pa četudi doživljamo neuspehe.

+ Ko bi mogli reči o meni: dobro srce. Potem bi lahko vse drugo pozabili.

+ Ohranimo v sebi mir in urejenost! Pogoj za to je: ne bežimo pred seboj, ampak živimo bolj v svoji notranjosti kot na zunaj.

+ Prosil sem Marijo, naj nam da svetnikov. Tedaj se je v meni oglasilo vprašanje, ki me je vznemirilo: zakaj tega ne prosiš sam zase?

+ Veličina našega življenja je v zvestobi poklicnim dolžnostim. To je pot popolnosti, vse drugo je utvara.

med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.

+ Krščen sem. Za vsak dan dosti velika misel: tempelj božji, Pavlovo doživljanje krščanstva. Za vsak dan dovolj močna tolažba: nisem sam.

+ Vedno za viharji posije sonce. Noben oblak ni tako težak, da ga ne bi odnesel veter. Počakaj! Potrpi! S seboj! In celo z Bogom!

+ Kakor je otrokovo življenje prazno brez matere in njene ljubezni, tako je okrnjeno, mrzlo krščansko življenje brez Matere Marije.

+ Srce se mora vedno bolj širiti in prirojena sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Mar ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote?

+ Pri Žalostni Matere božji lahko vsi iščemo ne le pomoč in tolažbo, ampak predvsem zgled, kako je treba trpljenje sprejeti, ga nositi in ga darovati.

+ Če iskreno ljubim Kristusa, bom spoštoval vsakogar, ki resno išče in dela. Četudi malo drugače misli kot jaz, saj mu Bog daje svobodo in pravico.

+ Eno mi mora biti jasno: dokler kristjani ne bomo eno, tako dolgo ne moremo sveta prepričati, da je Kristus pot, resnica in življenje.

+ Šola življenja je božja šola. Sprejeti je treba tudi udarce. A kovali nas bodo v krščansko osebnost le tedaj, če bomo v dnu duše prepričani, da kladivo vihti roka Boga, ki nas ljubi.

+ Vse naše življenje mora biti evharistično. Ne samo pol ure našega dneva, celo naše življenje mora biti evharistično. + Vsako mašo in obhajilo moramo prenesti v življenje.

+ Blagodejna je molitev v tihoti evharistične skrivnosti. Ni krščanstva v kričanju. Veličina Cerkve je v nadnaravnem življenju posameznih duš.

+ Vsak Marijin praznik je dan, ko spet obnavljam svoj odnos do nje, ki je tudi meni Mati.

+ Za svojo večnost živim danes. Vsak dan mi je v ta namen podarjen. S spoštovanjem ga moram vzeti v svoje roke.

+ Moje vprašanje ni: ali je vredno? Moje vprašanje je: ali Bog od mene to hoče? Bom videl uspeh svojega dela ali ne, moram prepustiti Bogu.

+ Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo - to bi morala biti duša vsakega kristjana. To bi morala biti vsak dan moja duša.

+ Kdor se večno vrti okoli svojega jaza, ostane pritlikav. Morda v življenju ne bo storil nič slabega, pa tudi resnično dobrega ne.

+ Vsaka maša mora biti moja maša. Maša se mora spreminjati v moj življenje, moje življenje mora postati ena sama sveta maša.

+ Vnebovzetje je zmagoslavje dvojne ljubezni: ljubezni Marijine do Jezusa in Jezusove do Marije, zmagoslavje te dvojne ljubezni nad smrtjo in trpljenjem.

+ Vsak ima svojo pot in svoje poslanstvo. Že to je v božjih načrtih, da živim. In če živim z osnovno molitvijo: zgodi se tvoja volja, je moje življenje smiselno in bogato.

+ Marija Pomočnica ni le zavetje za hudo uro. To je materinsko poslanstvo, da se po njej, ki je proseča vsemogočnost, po Svetem Duhu prenovimo v božje otroke.

+ En sam nergač poruši več, kot more s trudom ustvariti deset pametnih ljudi. Nergači so pomilovanja vredni, ker sebi grenijo življenje in ga grenijo še neštetim drugim.

+ Če prav pojmujemo svoje krščansko življenje, mora tudi delo biti molitev. Če sem z dobrim namenom posvetil vse, se najbolj navaden opravek spreminja v molitev.

+ Kričanje, obsojanje, godrnjanje – iz tega ne more nastati kaj dobrega, ker v tem ni Boga, ker pač ni ljubezni

+ Vsak ima svojo skrivnost. Ne smemo hoditi okoli s srcem na roki, pač pa z roko na srcu.

+ Molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade, je vez edinosti vernih med seboj in z Bogom.

+ Treba je živeti na božji dlani. Vreden ali nevreden, to ni moja presoja. Bog me pozna natančno – On edini ve, kakšnega me je ustvaril.

+ Morda vse preveč govorimo. Zato tako zvodeni v besedičenju naša molitev. Preveč Bogu dopovedujemo. Pozabili smo, kaj je rekel Kristus: saj vaš nebeški Oče ve.