Misli škofa Jožefa Smeja

 Jožef Smej, škof, teolog, pesnik, pisatelj in prevajalec, * 15. februar 1922, Bogojina; † 21. november 2020, Lenart v Slovenskih goricah.

• Če bi prelistali vse slovarje, ne bi mogli najti bolj osrečujočih besed, kot sta 'oče' in 'večno življenje'. Kjer je oče res oče v pravem pomenu besede, tam so otroci, tam je dom, tam je bližina, tam je toplina.
• Velika razlika je med poznavanjem neke osebe in med našo privrženostjo njej. Četudi vemo, kdo je Kristus, smo lahko do njega brezbrižni.
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• Zadnje besede nima greh, marveč Božje usmiljenje.
• Marijina navzočnost sredi apostolov pred binkoštmi razodeva, da Cerkev ni hladna organizacija, marveč živ organizem, dom, ki ima mater.
• Kalvarije ni bilo in ne bo brez Marije. Če se z daritvijo svete maše ponavzoči kalvarijska daritev in prenese v naš prostor in naš čas, potem ne moremo izločiti iz te daritve Kristusove matere.
• Bog nam daje na voljo čas, minuto za minuto, dan za dnem. Nikoli nam ne daje dve uri hkrati, marveč eno za drugo, da bi jo izpolnili po njegovi volji.
• Naglica je posebna značilnost naše dobe. Za nobeno stvar ni več časa. Toda kar svet stoji, je imel dan štiržindvajset ur. Izgovor, da za molitev ni časa, ni umesten.
• Eno je res: nisem sad slepega naključja, marveč sem od Boga hoten in ljubljen že pred začetkom sveta. Ustvarjen sem za blaženi cilj onkraj meja človeške bednosti.
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
• Ne moremo govoriti o Kristusovih rokah, ne da bi pomislili na to, da so bile pribite na križ. Ne moremo govoriti o duhovniku, ne da bi pomislili na to, da nastopa v Kristusovi osebi.
  
• Samo enkrat, le enkrat mi je določeno živeti na zemlji in samo enkrat umreti. V tem je vsa resnost mojega kratkega popotovanja.
• Če zapravljamo, zabijamo čas, s tem ranimo večnost. Ni mogoče namreč zapraviti časa, ne da bi bila s tem ranjena tudi večnost.
• Zakonca postaneta deležna Kristusove ljubezni, ki se podarja na križu. Biti zvest svojemu partnerju v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju vse do smrti, tudi to zahteva žrtev.
• Marija je srce Cerkve kot usmiljena posredovalka milosti, podobno kot se mati imenuje srce družine.
• Cerkev je živ organizem, v njej je Mati, v njej je srce Marija. Brez nje bi bila Cerkev le brezdušna poslovalnica.
• Nadarjenost sama ne zadostuje. Potrebno je nenehno oblikovanje. Bog je sicer blagoslovil zemljo, vendar brez človekovega truda in znoja ne rodi.
• Ločitev kulture od evangelija je pretresljiv, žalosten in tragičen dogodek naše dobe. Prava umetnost vedno znova išče transcendenco.
  
• Sodobni človek išče bučno zabavo in čuti potrebo po njej, samo da se izogne temu, da bi mu ne bilo treba dati računa o svojem najglobljem "jazu".
• Vsakemu izmed nas je dano 1.440 minut na dan, nič več in nič manj. Če traja človekovo življenje osemdeset let, je to približno 29.200 dni.
• Marijina navzočnost sredi apostolov, naj bi razodevala, da Cerkev ni hladna organizacija, marveč dom, ker ima Mater.
• Če sodobni človek opušča molitev, je to zaradi tega, ker čuti pred seboj praznino. Če ne ve, na koga naj naslovi svojo molitev, stoji tako rekoč pred zaprtimi vrati.
• Arškega župnika je bilo treba le videti, kako mašuje ali tudi le poklekuje, gredoč mimo tabernaklja, pa je bilo dovolj, da se je marsikdo spreobrnil.
• Liturgično leto je Kristus sam, ki živi v Cerkvi in nadaljuje pot svoje ljubezni do ljudi, ki jo je začel s svojim učlovečenjem.
• Duhovni poklic je kakor talent, ki ga je treba razvijati. Marija ga je sprejela. V božjih rokah ni bila pasivno orodje, temveč je napredovala in sicer ne samo v svetosti, ampak tudi v spoznavanju odrešilnih Božjih načrtov.
  
• Najvišji mir je Kristus, kruh deljeni, / in več kot sebe nam ne more dati, / ko smo v skrivnost njegovo potopljeni.
• V evharistiji je strnjeno veselo oznanilo, ki ga lahko razčlenimo v petih točkah: Bog je, Bog nas ljubi, Bog je prišel k nam, Bog nam odpušča, Bog nas čaka k sebi domov.
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.
  
• Vera staršev in življenje po veri dajeta otrokom odločilen pečat za vse življenje.
  
• Evharistija je neizčrpen vir tistih kreposti, ki jih današnji svet najbolj potrebuje: medsebojne ljubezni, spoštovanja in razumevanja.
  
• Ravnati se po Kristusovi zapovedi ljubezni pomeni živeti polnost bratske ljubezni in zidati tudi zunanjo vzajemnost.
  
• Kako drugačna bi bila zgodovina sveta, če bi človeštvo zmeraj zidalo na tem trdnem temelju: Slava Bogu, mir ljudem.
• V luči Božjega razodetja je živ človek več vreden kot vsa zemlja, kot vse vesolje in kot vsi vekovi brez ljudi. 
  
• Diplomati delajo za mir za okroglo mizo, še bolj pa spovedniki v spovednici. Kakor ima namreč vsaka reka svoj izvir, tako ima tudi mir na svetu izvir v človekovem srcu.
  
• Roka lahko blagoslavlja, pokriža, lahko pa, žal, tudi zgrabi za orožje in ubija. Tudi jezik lahko rani in zabije žebelj v srce.
• Bog nas nenehno ohranja v bivanju. Drži nas nad breznom niča, kamor bi mogli vsak čas zdrkniti. Bog nas ohranja pri vsakem dejanju.
• Nihče ne more biti prej mojster kot vajenec, poprej učitelj kot učenec.
• Evharistična daritev nam dan na dan kliče: Kvišku srca! Naš pogled usmerja proti končnemu cilju, v Očetovo hišo, v nebesa. Toda kako bi mogli biti tam skupaj, če se na zemlji sovražimo? Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?.

zbira Marko Čuk