Misli Antona Medveda

Anton Medved, duhovnik, pesnik, dramatik; * 19. maj 1869, † 12. marec 1910.

• Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  
• Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  
• Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  
• Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? - V trpljenja šoli.
  
• Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  
• Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  
• Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si - v meni!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.
• ...

zbira Marko Čuk