08. »Kadar sem slaboten, sem močan«

VIIi. romanje: 26. junija 1976

Ob izkustvu lanskega romanja je Ognjišče kot organizator tudi za letošnje vseslovensko srečanje invalidov in bolnikov na Brezjah izbralo zadnjo soboto v juniju. Ta mesec se je zdel najbolj primeren, da bi se izognili poletni sončni pripeki, pa tudi zato, ker so v tem času mladi zaključili svoje dolge šolske dni – in kako bi mogli zaključek proslaviti lepše kot v srečanju z bolnimi in trpečimi.

junija se je obetal lep dan. Ne le, da nam je bilo naklonjeno vreme, ki je bilo prijetno toplo, pri tem pa se je sonce od časa do časa umaknilo za oblake, pač pa se mi je zdelo, da mora biti dan lep, kajti čutil si lahko, koliko lepega prinašajo ta dan s seboj ljudje v naše najbolj znano Marijino svetišče. Tisti, ki so se tega romanja udeležili že prejšnja leta, so se veselili ponovnega srečanja z vsemi, katerim je bilo to romanje v prvi vrsti namenjeno: z bolnimi, invalidnimi in ostarelimi. To srečanje namreč ustvarja mnogo prijateljstev in v zdravih zbudi ljubezen in voljo, da bi svojemu bližnjemu pomagali.

Brezje RIBS 1976Strmela sem nad množico ljudi, ki se je zgrinjala ob vznožju Stola, gorskega lepotca nad Brezjami. Prihajali so od vsepovsod, tudi iz najbolj oddaljenih krajev Slovenije. Bolni in zdravi, a vsi bratje. Na parkirišču so našteli 73 avtobusov, 543 osebnih avtomobilov; mnogi so prišli z rednimi avtobusi ali pripešačili od najbližje železniške postaje – tisti iz okolice pa so se na romanje podali kar peš. Skoraj desettisočglava množica je napolnila prostor pred cerkvijo in na malo privzdignjeni senčni terasi in tako zgrnjena pred lepo okrašenim oltarjem in podobo Marije Pomagaj v pesmi in molitvi pričakala sveto mašo, ki jo je ob 10. uri daroval ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Somaševalo je 12 duhovnikov, predstavnikov vseh treh slovenskih škofij.

To je bil veličasten shod; prevzame te, tudi če nisi prišel prvič. Majhen si ob veličini trpljenja, bolečin, invalidnosti, starosti in osamelosti tistih, ki so v tem svojem stanju prinesli svoje dragocene bisere pred Marijo – in pred nas zdrave. Koliko močne vere je v njih. »Kadar sem slaboten, sem močan,« slišim v odmev škofove besede. Povedal je čudovito misel in dal primero, ki se mu je porodila s potovanja po Franciji. V rudarskih krajih je opazoval velike kupe odpadnega materiala, za katerega so mislili, da je ničvreden in brez življenja, a so se kmalu prepričali, da to ni res – v njih je bilo še življenje. Kaj ne misli morda tako tudi današnji svet, ko se srečuje z bolnim, ostarelim, invalidnim človekom?

Med mašo so težjim bolnikom in invalidom podelili bolniško maziljenje. Mnogi so lahko opravili spoved na posebej označenih mestih. Daritev se je zaključila s slovesnim blagoslovom z Najsvetejšim ob petju lavretanskih litanij.

Množica ljudi, ki se zbirajo ob teh bratih in sestrah, potrebnih ljubezni in potrpežljive službe, vrste mladih, ki nesebično pomagajo posebej na teh romanjih in skušajo ustreči vsaki želji, pripravljenost šoferjev, ki so pripeljali mnoge, kateri se romanja drugače ne bi mogli udeležiti, duhovniki, ki so organizirali svoje avtobuse romarjev, pa tudi Ognjišče, ki s svojimi sodelavci ustvarja plodno polje svojega krščanskega udejstvovanja – vse to je veselo upanje in prepričanje, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje.

Elizabeta Kolenko

... se nadaljuje - pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Če preti zdaj človeškemu rodu katastrofa, mu ne preti zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.

(Jakob Ukmar)
Sobota, 18. Januar 2020
Na vrh